Svobodo težko definiram zlasti zdaj, ko se mi hendikep neprestano potika nekje pod nogami. Saj jo izluščim, kakšno jedrnato misel o tem, kaj vse svoboda zame je, pa tudi kaj vse ni, a v tej silni množici težko poiščem eno bistveno. Vse so preveč mehke, newagevske, romantične, osladne, take, da se jih ne da prijeti – jaz pa rabim to, da se primem. Skozi vsa ta leta počasnega načenjanja mojega zdravja sem prišla do zaključka, da je zame najvišja oblika svobode neodvisna misel. To lahko primem, ker je zelo mesena, drzna, opolzko skladna … ko se nanjo zavihtim, sem sama, točno takšna, kot si želim – ni več nobenih ovir, nikomur več ne odgovarjam, ne rabim nikogar in ničesar, lahko samo kreiram, sem srečna in svobodna. Paše mi.

Zdaj bo vse skupaj seveda izgledalo, kot da tripam na lasten hendikep – morda se je uspel počasi infiltrirati med moje navdihe za kreacijo? Ne maram ga, je pa močan. In v enem teh dni mi je Elena Pečarič po e-pošti poslala kratko znanstvenofantastično zgodbo avtorja dr. Adolfa Ratzka – Crip Utopija. Krasna zgodba o Cripu van Winklu, hendikepiranem, trdnem in pokončnem možu, ki je imel nekega dne leta 1999 vsega dovolj in se je dal zamrzniti eni od hibernacijskih agencij. Od prijateljev se je poslovil s preprostim sporočilom in jih povabil na srečanje v naslednjem stoletju, »ko bo življenje za hendikepirane lažje«.

Zgodba se dogaja v letu 2050. Do sedaj nikoli nisem bila popolnoma prepričana, če sem res fenica znanstvene fantastike – tokrat se je le potrdilo: ko sem prebrala letnico, sem namreč prav nevarno vdihnila, si zavihala rokave in začela brati. Prva oseba, s katero se je Crip srečal, je bil zgodovinar. Med zajtrkom sta gledala poročila in zgodovinar mu je ponudil, da mu stvari razloži. Winkla je osupnil prizor, ko je iz Downing Streeta 10 švignila elegantna temnopolta ženska srednjih let v modernem električnem vozičku – zgodovinar mu je pojasnil, da je to predsednica vlade. Crip ni mogel verjeti, da ji je uspelo zmagati na volitvah. Dodatna zgodovinarjeva pojasnila so res briljantna – zadele so me besede, da je predsednica vlade, poleg tega, da je temnopolta in hendikepirana, tudi židinja, lezbijka, mati samohranilka, kadilka in nedavna priseljenka. Kakšen pogum misli! Zaradi gurmansko izbornega okusa izbranih besed sem komaj še dihala! Zatem sledijo še podrobnejše razlage družbenega stanja. Združene države Evrope, kot se je imenovala takratna državna tvorba, so se znebile apartheida leta 2024 – 30 let za Južno Afriko, bolje pozno kot nikoli, je razložil zgodovinar. Res huda beseda – apartheid. Všeč mi je bilo, kako so bile reči urejene po načelu univerzalnega oblikovanja. Mednarodni znak za dostop za hendikepirane, na katerega smo mi tako ponosni, je bil prepovedan in ta »skupina« državljanov se ni več izpostavljala in stigmatizirala. Zgodovinar ugotavlja, da verjetno tudi v naših časih ni bil potreben in da bi bilo bolje, če bi označili kraje, ki so nedostopni hendikepiranim zato, da bi krivico poudarili v polnem obsegu, saj smo z uporabo znaka za dostop za hendikepirane sami sebi napravili medvedjo uslugo. Znak smo uporabljali kot alibi za sprejeto normo nedostopnosti. Crip je zamrmral: »Od nekdaj sem sovražil ta znak«. In tudi jaz ga, zaradi njega imam veliko, predvsem prometnih uslug, a me ves čas opominja na stigmatizacijo. Res je, da sem velikokrat plašno razmišljala o tem, kako bi bilo nositi rumeno zvezdo na prsih – bolje, slabše ali isto?

Kmalu v roke dobim še knjigo Marca Levya – Prihodnjič. Z besom sem jo z rezervne klopi poslala naravnost v slačilnico, že kmalu po nekaj straneh, ker sem zasuta in prekrita s plastmi besed, kot so: »Majhne ulice, ki sta jih prečkala, so se bleščale v soncu. Izložbe trgovin ob pločnikih so tekmovale v barvah. Stojala za cvetlice, ki so bila v enakomernih razmikih obešena na svetilke, so se pozibavala v lahnem vetru. Johnatan je imel občutek, da živi v nekem drugem času, v drugi dobi. Šel je na sestanek, na katerega je čakal že od nekdaj, in med potjo občudoval strehe iz skrilavca in skodel.«,spet komaj še dihala. Veste, z besedami je treba ravnati previdno. Sama jih imam preveč rada in jih preveč spoštujem, da bi si jih upala kar takole razmetavati, brez povsem pravega razloga, enostavno ni šlo. Prižgala sem radio, skuhala kavo in si prižgala še cigareto. Malo sem se skušala spomniti najstniških časov, ko sem tak stil še prenašala, na primer Danielle Steel, ta mi je bila bolj všeč. Predvsem pri njej nisem imela v ustih okusa, ki se mi je pojavil tokrat, kot po kakšnem arielu. Potem sem še enkrat poskusila navezati stik s to knjigo, prebrala besedilo na platnicah in izvedela, da je Levy (1961) eden najbolj priljubljenih sodobnih francoskih piscev, preveden v 39 jezikov, prodan v 15 milijonski nakladi – oh, se opravičujem za svojo poniglavost. Bom poskusila znova …enkrat drugič … prihodnjič, res, zdaj se mi pa žal blazno mudi, drugi polčas bo.                                                    
Prebrala sem tisti francoski erotični roman avtorice Pauline Reage, v angleščini, po slovensko Zgodba o O, ki sem vam ga obljubila že v prejšnji kolumni. Priznam, da užitek ob branju angleške besede ni tolikšen kot ob branju slovenske – le-to imam v krvi in z njo se počutim varno. Kot bralko me vznemirja na drugačen način, ki je precej bolj površen. Gre za knjigo o popolni ženski submisivnosti, vsebina, ki mi ustreza le do neke mere in je preveč osebna, da bi o njej želela napisati še kaj več. Pisateljica, ki se skriva pod tem psevdonimom, je Anne Desclos. In da bi svojemu prijatelju Jeanu Paulhanu dokazala, da ženska zna napisati erotično novelo, je napisala sadomazohistčni roman Histoire d’O, se skrila pod psevdonim in leta 1954 to knjigo izdala. Že takrat je sprožila in še vedno uspeva povzročati silne kritike – kar počenjata predvsem moški in feministični svet – in predvsem razprave o tem, ali je pisave takšnega romana res sposobna ženska. Meni se zdi to bedno in strahopetno. Dobro nas poznam in vem, da je knjigo ustvarila ženska roka. Šele v starosti 86 let je Anne Desclos priznala, da je avtorica – kar popolnoma razumem. In glejte, ko sem jo posodila še prijatelju, intelektualcu dokaj mačističnega karakterja, jo je opisal kot zelo žensko knjigo. Morda ji ta opis še najbolj ustreza. Pogledala sem si tudi film Histoire d’O (thepiratebay.org mi je to prijazno omogočil), v francoščini, z glavno igralko Corine Clery. Tudi ta me je prepričal v zgornjo ugotovitev. Vendarle pa je bilo zdržati do konca zaradi občano dolgočasnega poteka zame vseeno pretežka naloga – poleg tega je bil scenarij sicer soliden, a slabo odigran. Knjige vsekakor ne bom odsvetovala, navsezadnje sem jo tudi sama prebrala– naj jo torej berejo tisti, ki jim je takšna literatura všeč.

BRANJE

dr. Adolf Ratzka: Crip Utopija

Marc Levy: Prihodnjič

Pauline Reage: Zgodba o O