Zadnja novembrska sobota. Truma Slovencev na poti na Dunaj. Slovenski avtomobili in avtobusi na Frido. Vsi na Frido. Evforija, ki jo povzroči razstava ene najslavnejših mehiških slikark. Frida Kahlo je v slikarskem smislu gotovo popularni fenomen. Toda, kaj je tisto, globlje, ki vse radovedne oči, tudi tiste, malo manj spoštljive, ki so Fridine avtoportrete na Dunaju tako na blizu secirale, se jih skorajda z roko dotikale, tako zalezujoče vabi v njeno slikarsko nedrje?

V tem razmišljanju se torej znajdemo na Fridi, na Dunaju. V pretesne sobane izobešenih slik, ki ne premorejo dolgih, visokih, širokih hodnikov kakor ostale večje galerije, se pomikamo trudoma in počasi. Izgubljeni smo v množici otrok in odraslih, prevelikem številu parov oči, pred nami pa brezčasna, tako zelo znana Frida K. Tokrat prvič v živo.

Spomnim se številnih trenutkov, ko sem se z očmi sprehajala po buržoaznih stenah madridskega Prada. Imelo me je, da bi ta občutek, občutek silnega nagovarjanja umetnosti, nekakšne dražljive svobode v muzeju ter tako nevsiljive lepote, ki tam, zamrznjena v času, nepremično »samo visi«, vzela za domov. V Prado sem vedno odšla med tednom, najraje dopoldne, čas je neizmerljivo odtekal, enkrat hitreje, drugič počasneje, meni pa se je, streljaj od mestnega hrupa, zdelo, da je samo v tem muzeju tak mikaven mir, popolnoma druga slika osrednjega, tako bučnega španskega mesta.

Na že iztekajoči dunajski velikopotezni razstavi Frida Kahlo Retrospective se v zadnjem novembrskem vikendu zgostijo drugačni občutki, vsaj, kar se prostora in postavitve tiče. Po stenah živobarvne, krvavo rdeče, azurno modre, pomarančasto oranžne, barve Mehike. Na slikarskem kaveljcu obešeni avtoportreti, portreti, slike. Povsod Frida.

A, v galeriji se zdi preveč ljudi, na premajhni kvadraturi Fride K. ne moremo vsrkati vase tako strastno, tako željno, globlje. Težko je ohraniti koncentracijo, težko se je prerivati do slik. Kljub temu da je pogled vendarle silovit, gneča obiskovalcev slike opazuje na razdalji desetih centimetrov, zrak je slab, gostota izdihanega nasiči prostor, dvoletni otroci se igrajo na tleh, dojenčki jokajo, kričijo.

Frida pa nepremično in zmagoslavno zre iz slik, bolšči kakor nenasiten bik, v folklornih oblačilih redkoma zares spreminja izraze, mojstrica avtoportreta se pred nami razgalja previdno, globoke črne oči ne zasijejo, fige v laseh niso postrani. Tako domišljeno in natančno napravljena slikarka je v intenziteti barv kakor mitska figura nekega drugega časa. Več boginj v eni smrtnici.

Na nekaterih avtoportretih se zdi popolna, na drugih le malce sključena, za ščip skušamo ujeti njen pravi izraz. Luna y sol. Frida in gneča. Na pretesnem prostoru preveč slik, preveč divje lepote, preveč barv, preveč kaosa. Ponorela Mehika?

Ali pa je tako zelo popularizirana razstava to, kar si tako jedka umetnica/umetnik – po letih svetovne slave, potujočih razstavah, knjigah in ekraniziranih podobah – vendarle zasluži?

Poznamo jo, toliko smo slišali o njej. Njene močne zraščene obrvi, razmerje z Rivero, slikarska šola, Casa Azul ... In slike. Slike, ki jih umetnica sama ne uvršča v nadrealizem, sanjsko zalezovanje iluzorne resničnosti. Kahlova pravi, da slika samo svoj pravi lastni svet; ne gre za nadrealizem, gre za Resničnost.

Akademski slikar Benjamin Kumprej ob dunajski razstavi o Kahlovi v pogovoru: »Slike in risbe Fride Kahlo zahtevajo poseben, poglobljeni angažma gledalca, ki s svojim občutenjem avtoričinega trpljenja morda pripomore tudi k osebni nostalgiji in tolažbi. Frida Kahlo preko avtoportreta izvaja avtoterapijo, hkrati pa življenjska dejstva poskuša sprejeti in so ji lastne slike lajšanje osebnih bolesti.«

Znajdemo se sredi razstave neke zgodovinske bolečine, Mehike. In zlasti sredi osebne zgodovine svetovno znane slikarke. Sredi osrednjega razstavnega prostora z očmi najprej divjamo po slikah, nato, mirno in premalo prizadeto, opazujemo umetničine velike verižice, uhane, obleke in nazadnje ortopedski steznik. Steznik, ki je Frido K. držal pokonci.

Podoba iz slike se rahlja, drobi, v nasprotju z obrazom močnih barv, po 56 letih zalezujočega časa od njene smrti nekaj še vedno priča o tem, kako je bilo njeno telo drobno, tenko in vitko.

Ali pa, kakor zapiše v Uvodu v Kahlovin dnevnik Carlos Fuentes: »Frida Kahlo je bila strta Kleopatra, ki je skrivala svoje izmučeno telo, posušeno nogo, hromo stopalo, ortopedske steznike pod veličastnim razkošjem mehiških kmetic …«

Pri slikarki je ključen obraz, ne samo na sliki, temveč tudi na opusu fotografij, in najbrž, drznemo si domnevati, tudi sicer. Po izgubljeni, izmaličeni telesni lepoti, po nesrečnem dogodku, ki ji za vedno prebode hrbtenico (lepoto, naj bi Frida vendarle vselej malikovala), slikarka dolgo leži v postelji in morda, da preživi, orientira svoje čute na obraz, se naliči, si naravna stensko ogledalo in se »portretira«. Ovekoveči se podobno, kot je ljudi v času njenega odraščanja ovekovečil njen oče, fotograf. Fridini obrazi spreminjajo razpoloženja, umetnica jim sledi, jih intenzivno beleži in v zgodovino slikarstva pošilja neizbrisljive impulze, po Kumpreju »figuralike izrazito osebnih interpretacij«.

Obraz postane osrednja figura avtoričine slikarske avtopoetike. Kot pred leti zapiše Fuentes: »Obraz je tempelj telesa. In ko se stre telo, duši ostane zgolj oltar obraza.«

Obraz in nakit, oltarja do notranjosti. Z močnimi debelimi indijanskimi verižicami okrašen vrat za podaljšek strte hrbtenice. Intenziven avtoportret, podoba močnih ličnic, obraz za umetničine rane sedanjosti, rane časa, rane porevolucionarne Mehike in najbrž tudi temne magije Latinske Amerike.

In danes je pred nami zajeten opus avtoportretov, portretov in živobarvnih tihožitij mitske simbolike, povezane z rodovitnostjo in rojevanjem zemlje (rože v tihožitju, cvetje v laseh, lubenice in pomaranče, rastline ovijalke, luna in sonce, človeški organi, postelje in kri). Slikarki (po)rod nikoli ne uspe, tudi zato morda znamenita slika Dos Fridas. Dve Fridi.

Fridino resnično življenje visi na tenki niti dveh polov čustvovanj in čutenja sploh. Grenka bolečina, ki je fizična, in tista, ki je utripajoče srce, ko gre za Rivero. Kumprej o vplivu ljubimcev v slikarskem smislu meni:

»Vpliv Diega na Frido je v bistvu minimalen, vsaj v ustvarjalnem smislu. Družbeni okvir in sanje o pravičnem svetu oba zavajajo. Okolica ali politična situacija ne vplivata pozitivno na ustvarjalce. Presoje avtorskih del so preveč poenostavljene, temeljijo na neznanju, zlaganih dejstvih in čustvih. Omejujejo se na prepoznavnost oziroma na prepoznavanje lepega. Pa vendar kvaliteta in sporočilnost nista v lepoti, ampak v presenečenju.«

Tudi v presenečanju burnega slikarkinega življenja. Na drugi, svetli strani, se zdi, visi spoznanje, da je življenje eno in ga je treba izkusiti do njegove srčike, divjih ljubezenskih ugrizov in sladkih pekočin. To, da jo je bolelo, vemo; to, kako zelo strastno je ljubila in na trenutke tudi verjela, ne morejo izpričati niti dnevniki niti slike. Mi smo le obiskovalci, opazovalci nekega genialnega duha z izjemnim talentom za slikanje, podobno kot se zgodi v literaturi, so Fridine slike gotovo preživele svoj čas in postale neizbrisljiv spomin, pa četudi zelo popularen, ko se kolesja zgodovine vrtijo tako drveče in v tako mešanih sferah, kot sta resna in popularna umetnost.

Ime Fride Kahlo je, pri prebiranju biografije izpod peresa Malke Drucker, nemalokrat razpeto med življenjem in smrtjo. In ta občutek je hkrati strašljiv in grozen, skrivnostno lep tolmun, iz katerega se rojeva tako živobarvna slikarija.

Tudi Van Gogh je na primer živel osamljeno, neprizanesljivo. Kumprej v pogovoru: »Pri obeh potekata dve vzporedni poti – slikarska in vsakodnevna, vendar jih avtorja zaznavata vsak na svoj način: Van Gogh v optimistični, skoraj virtualni motiviki, in Frida v neskončni paleti bolečine.«

A življenje pri Fridi vendarle zmaga do opusa mnogih avtoportretov lepote, kakor nevihta rož v Márquezovih Sto let samote: »Z neba je padlo toliko rož, da so bile ob zori ulice pokrite z gosto odejo, ki so jo morali odmetati z lopatami in grabljami, da je bilo po ulicah dovolj prostora za mrtvaški sprevod.«