Že dolgo nisem bila v knjižnici. Je več razlogov, takih tečnih, o katerih ne maram pisati, a sem si rekla, da je morda dovolj in si enkrat že napišem v obraz, zakaj sem opustila to sladko navado.

Dostop do knjižnice mi je bil onemogočen, ker sem nehala voziti, kar je bil zame po skoraj tridesetih letih stalne, samozavestne vožnje, hud udarec. Moji refleksi, predvsem pa vid, mi niso več zagotavljali varnosti. Na to res veliko dam, saj sem vsa ta leta kljub svoji hitri vožnji, preživela brez prometne nesreče, brez ene same praske. In vid je drugi udarec, zaradi katerega skoraj ne berem. Če pa se že uspem spustiti v kakšen tekst, postanem zverinsko zaspana, da se mi prav fržmaga, da moj duh ni tako živahno zbujen kot takrat, kadar pišem, da bi sledil vsej vsebini, vsem čustvom, vsej milini, vsemu besu, vsem stiskam in ne nazadnje stilskim posebnostim ter napakam, ki uidejo lektorju – in kar je še tega brezkončnega užitka pri branju. Potem je pa še tretji udarec. Najprej sem imela bergle, sicer v krasni barvi fuksije, a sprehod z njimi od mojega doma do knjižnice je vseeno malo predolg. Potem je prišel invalidski voziček, elegantne temnomodre barve in modernega dizajna, a vendar voziček, ne. Je trajalo dolgo, da sem se nanj navadila in me je nehalo boleti ljudi gledati od spodaj, medtem ko oni mene gledajo od zgoraj. Vedno sem bila zelo nagnjena k enakopravnosti in alergična na razlike tudi v fizičnem smislu. Jah, kaj ‘čmo, v življenju vedno pridejo, če smo te »sreče«, izzivi tudi z druge strani palice.

Skratka, vse sem nekako obvladala in takale sem bila prejšnji teden s svojo asistentko spet v knjižnici v Šiški. Je velika, prenovljena, svetla, zračna, lepa. Obnovili so mojo staro izkaznico, potem pa sem se z dvigalom odpeljala v zgornje nadstropje. Kaj hočem, nisem imela nobene jasne želje, zato sem se prepustila, da me vodi čista intuicija in izbrala tri. Najprej sem s police povlekla obveznega Jergoviča. Veliko sem ga že brala in platnice Zgodovinske čitanke II v dizajnu bronhi bonbonov so mi bile privlačne že na televiziji. Spet me očarata duhovitost in globina njegovega pisanja in verjamem, da je razumljen tudi bralcu iz Avstralije, Afrike ali Švice. Jaz sem iz ne tako oddaljenih krajev, sva približno ista generacija in se verjetno druživa s podobno mislečimi ljudmi. Izkušenj z Bosno sem imela pred, med in po vojni veliko in jih imam še vedno. Moram pa priznati, da sem trenutno v stanju, ko imam »mal dost te Bosne«. Prav dobila sem željo, da bi lahko prebrala kakšne kratke zgodbe iz svojih najstniško-študentskih let o tistih rečeh in tistih ljudeh, ki sem jih tudi sama poznala in so me že takrat malo globlje zarezale kot na primer Jergovićevo Fildjan in skodelica, ko skozi njiju ločuje vzhodni in zahodni svet. Jaz bi si raje vzela črtasto vrečko pomfrija iz McDonalds'a ter škrnicelj, poln mastnega pomfrija, iz kioska pri Daj-damu na Titovi, ki sem ga vsak večer na poti iz gimnazije domov nabadala z zobotrebcem. Skozi njiju bi ločila sterilen ameriški know-how in polnokrvno, preprosto znanje iz naših krajev. Nostalgičnih zgodb zaenkrat še ne pišem, bom raje najprej prebrala kakšno z ljubljanskih ulic iz tistih let, samo da mi pride pod roke.

K policam s poezijo sem zavila iz lastne prevzetnosti. Hotela sem naleteti na svojo zbirko. Bilo jo je res lepo videti, malo belo knjižico. Ko sem že bila pri črki P, se mi je s police ponudila še črka O in vzamem v roke Blaža Ogorevca in njegove Poezije. Želela sem se malo nasmehniti ali vsaj sprostiti lične mišice. Pa ni šlo. Zbirka se mi je zdela zelo težka, kot bi v rokah držala tri kilograme. Beganja od okamnelih vaških impresij, res dobro opisanih, kjer me tudi vonj pravkar pečenega kruha ni ogrel, pa vse do neke vrste deliričnih stanj telesa in duha, polnih nenavadnih razgovorov z bogom, in puhtečih, smrdljivih telesnih vonjav. Ne vem, a zdi se mi, da se me je kar dotaknil, pravzaprav je kar udrihal po meni. Všeč so mi bile samo Debele babe, ki se odpravljajo spat.

Nazadnje sem posegla še po SF in izbrala znanstveno-fantastično prozo slovanskih narodov iz leta 1985 – Kako je bil rešen svet. Spomnila sem se, da sem v tistih letih tudi sama najraje posegala po tem žanru, začela z Zvezdnimi dnevniki Ijona Tihega in končala pri K. Vonnegutu. Izbrala sem si tudi najslajšo zgodbo B. Malzberga, Četrta faza. Sposojena knjiga me pa ni nič posebno navdušila. Najprej me je zmotilo to, da na spisku avtorjev ni nobene ženske, potem pa tudi zgodbe … pogojno morda samo Novo seme D. Mikuličića. Sem se pa spomnila, da sem po letu 90 kmalu prešaltala iz čistega SF na erotičnega, preko erotic fiction stripa pa vse do filozofa P. Travna in zaenkrat na bolj sočno branje še nisem naletela.

Sem si pa drznila iskati še desertno knjigo Zgodba o O Pauline Reage in se opekla. Je še nimajo, ker je slovenski prevod šele v tisku.

Ko sem se vrnila domov, sem precenila, da je napočil čas in zavila še v svojo knjižnico, ki jo imam v osrednji predsobi. Tam me je že nekaj časa pobožno čakala knjigica, ki sem jo naročila prek Amazona: Story of O. Angleški prevod bo kar v redu, saj francoskega originala v francoščini najbrž ne bi zmogla. Prebrala sem jo in šla še dlje.

Ni se slabo ugnezditi na sinje modrem kavču, zavita v mehko rdečo dekico v prijetni družbi, in se prepustiti francoskemu filmu, ki mi ga zastonj daruje Tpb, Histoire d’O. Šlo je predvsem za primerjavo knjižne predloge s filmskim scenarijem. Napletla sem jih kar nekaj, a bo bolje, če se jih dotaknem v naslednji kolumni. Morda so predolge, malo mejne, predvsem pa vredne temeljitega razmisleka te sladke primerjave.

Barbara Pešut.
Ženska v poznih štiridesetih,
s tečnim hendikepom,
poročena.
Pesnica, pisateljica,
kolumnistka, glasbenica.