V hiši Velikega Brada je drugi dan šova prišlo do prvega frontalnega spopada. Vsi tisti, ki ste za ceno zgolj enega evra na teden pridobili 24-urni dostop, ste imeli kaj videti! Povsem v nasprotju s pričakovanji nekaterih, ki so takoj po prvem dnevu, ko so se tekmovalci ukvarjali predvsem s Heglom, teorijo strun in doselitvijo evrazijskega risa v Slovenijo, oddaji napovedovali hitro in nečastno slovo z malih ekranov. Včeraj se je zaostrilo že ob prvi nalogi, ko bi morali sporazumno izbrati, katero plejlisto bodo poslušali cel današnji dan. Na izbiro so imeli tako s 40 % slovenske glasbe, večinoma sicer čez noč, in tako z 20 % slovenske glasbe, med šesto zjutraj in osmo zvečer. Večina tekmovalcev se je razdelila na dve frakciji, ki ju je uporabnik moribundni poimenoval kar Kozmopoliti in Narodnjaki. Na vse strani so leteli logični sklepi, oksimoroni, statistike, citati in sarkastične opazke, na forumu pa se je razvila živahna debata, ki so ju ustavili šele administratorji, ko so forum zaklenili. Še pred tem ste za citat dneva izbrali: »Vaši argumenti imajo daljšo brado kot vi!« (Majico s sloganom lahko naročite na naši spletni strani.) Ker prve naloge niso uspeli opraviti, danes za kazen poslušajo celotno diskografijo Lady Gaga. Pa za nekaj trenutkov poglejmo, kaj se v hiši Velikega Brada dogaja danes.

7:05. Hiša Velikega Brada. Večina še spi ali se trudi zaspati. Po hiši se razlega gaganje. V knjižnici na fotelju drug drugemu nasproti sedita Narodnjak in Kozmopolit, bereta. NARODNJAK bere Nekropolo,KOZMOPOLIT Krst pri Savici. Samo napol prazna (ali pač napol polna?) steklenica rebule priča o včerajšnjem razburjenju.

KOZMOPOLIT (K): »Hm …« obrne stran v knjigi.

NARODNJAK (N): »Hm …« se pogladi po dolgi bradi.

K se odkašlja.

Nekaj minut tišine. Verjetno traja vsaj še dva komada Lady Gaga, vendar zaradi njune medsebojne podobnosti tega ne moremo z vso gotovostjo potrditi.

N nenadoma odloži knjigo: »Ko sva že ravno pri tem, dragi kolega ...«

K ga pogleda iznad naočnikov

N: »Menim, da tu nedopustno mešate dva pojma, ki nikakor nista medsebojno kar tako zamenljiva. Narodna zavest še ni meni nič tebi nič nacionalizem. Pri nacionalizmu gre namreč za poudarjanje superiornosti nekega naroda, za poudarjanje negativnega oziroma razlike, pri narodni zavesti pa za naraven in pozitiven občutek pripadnosti nekemu narodu.«

K si označi, kje je ostal, tako da naredi uho na strani in odloži knjigo: »No, dragi kolega, seveda razlika med nacionalizmom in narodno zavestjo obstaja, nedvomno, nikoli tudi nisem trdil drugače. Ampak nekateri argumenti, s katerimi ste servirali včeraj, so se tej meji nevarno približali, na to pa je že treba opozoriti. Narodna zavest nujno zahteva določeno emocionalno distanco.«

N povzdigne kazalec: »Trdite torej, da ne smemo gojiti čustvenega odnosa do lastnega naroda?«

K: »Lahko. V določeni meri že.«

Gledata se preko steklene mizice. Nikakor ne sovražno, toda pod vso to navidezno mirnostjo je električna napetost!

N: »In kaj vam služi za mero? Kje je meja med narodno zavestjo in nacionalizmom po vašem mnenju, če smem vprašati?«

K: »Meja je tam, kjer emocije začnejo vplivati na racionalno presojo.«

N privzdigne obrv: »Aha. Sliši se zelo znanstveno, zelo objektivno. Kako pa na primer … hm … razobešanje zastave ob državnem prazniku, o čemer smo se pogovarjali včeraj, vpliva na racionalno presojo? Kako to zamegli racionalno presojo?«

K: »Naj vam vrnem žogico oziroma vprašanje: Kako pa razobešanje zastave dokazuje narodovo zavest?«

N: »Pokaže, da ljudi ni sram, da so Slovenci, da cenijo svojo slovensko identiteto. Samo narod, katerega pripadniki so glede svoje identitete samozavestni, lahko v mednarodni skupnosti nastopa kot njen enakopravni del.«

K: »Se pravi, da je nekdo samozavesten Slovenec, če maha s svojo identiteto in jo razobeša na balkonih? Hm … Kako že gre tisto o ljudeh, ki vozijo velike avtomobile?«

N se nasmehne z usti: »Oh, paradoksi, ljubezen naša!«

Za nekaj trenutkov nastane tišina. Videti je že, kakor da je debate (spet) konec. Obenem se zdi, da je v ozadju še vedno isti komad slavne pevke.

N nenadoma: »Torej je samozavestnejša tista identiteta, ki jo skrivamo?«

K kakor da je pričakoval točno to vprašanje: »Ne, da jo skrivamo. Mi preprosto smo žarišče naših identitet. In to je to. Nacionalna identiteta ni v primerjavi z drugimi identitetami – moško, evropsko, poklicno – nič posebnega, ni drugim superiorna. Vi tu brezsramno igrate s karto večnega slovenskega strahu pred ogroženostjo. Na emocije. In s tem, kar je najbolj žalostno, dajete potuho raznim neofašističnim organizacijam, ki prek svoje anonimnosti onesnažujejo svetovni splet.«

N: »Enako kot vi z vašim instrumentalnim racionalizmom globalizacijski mkdonaldizaciji Slovenije. Da me postavljate v povezavo z neofašizmom! To naj bi bila ironija?« Nekoliko se razburi, čelo se mu namreč naguba. »Vsekakor je nacionalna identiteta ogrožena, kadar postane zgolj ena od identitet, kakor trdite vi. To menda pomeni, da jo lahko enostavno menjamo, tako kot poklic?«

K se zobno nasmehne: »Vsekakor. Vsekakor. Ampak ne enostavno. Mar bi vi tako enostavno menjali svoj poklic? Poklic je poklicanost, vsaj za intelektualce, jaz lahko govorim samo zase … Skratka, težko je menjati nekaj, kar ti je – ker boljšega izraza pač ni, pa saj me boste razumeli, če rečem – usojeno … Ampak, da se vrnem korak nazaj. Zanimivo, kako se nacionalna identiteta najbolj čuti ogroženo ravno zaradi priseljencev in njihovega zavračanja asimilacije v novo okolje, zaradi njihovega poudarjanja lastne, druge nacionalne identitete. Obenem pa sami svoje niso pripravljeni odstopiti niti smrti.«

N vzdihne

K: »Jaz nasprotno menim, da ima vsak človek pravico, da ohrani vsako svojo identiteto, ki ne posega v identitete ali pravice drugih ali krši zakonov, in jo lahko tudi brez slabe vesti menja, če tako želi oziroma mu tako odgovarja.«

N se zmagoslavno nagne: »Se pravi, da če bi se vi recimo preselili v tujino …«

K: »Moja nacionalna identiteta bi ostala ista – spet smo pri intelektualcih – v pomenu, da je moj prvi jezik, slovenščina, tisti, v katerem se najlažje in najbolje izražam, s tem, da si preko tega jezika z drugimi Slovenci delim iste kulturne, psihološke in druge vzorce in podobno. Toda če delam v tuji državi, tam plačujem davke, govorim z okoljem v drugem jeziku, tam ljubim, potem sem državljan tiste države in imam tudi pravico, da pridobim njihovo nacionalno identiteto, če jo hočem in suspendiram prvotno. V globalni vasi, ki ste jo prej omenjali, velikih razlik tako ali tako skoraj ni več.« Povzdigne kazalec, da lahko, preden bi oni začel, doda:»Vendar pa menim tudi, da smo intelektualci tujci povsod, še posebno pa doma.«

N se zasmeji: »Tako je torej z nacionalno identiteto v sodobnem svetu! Postala je potrošniško blago, ki jo lahko poljubno zavržemo, ko nam več ne služi ali ko smo se je preprosto naveličali, in v najbližjem nakupovalnem centru kupimo novo. Še celo zelo poceni so, vsak mesec kje v akciji. In intelektualcu, temu objektivnemu duhu, ki je povsod tujec, je vsako načelo enako tuje, zato ni važno, kateremu se udinja.«

K: »Polagate mi besede v usta in me nalašč napačno interpretirate, kolega! Sicer pa ste menda tudi vi Slovenet in ne Slovenec, eh?«

N ga presliši: »S takim odnosom je trenutno stanje povsem logično in naravno. Naša trenutna himna je torej za take intelektualce! Jaz sem se pa že spraševal za koga … Za kozmopolitske intelektualce, mirovnike, neuvrščene! Ki imajo manj narodne zavesti kot povprečni nogometni navijač.«

K zdaj vrne z enako mero ignoriranja; vzdihne: »In smo spet pri himni … Še enkrat bom ponovil, kar sem povedal že včeraj. Gotovo je kitica, ki jo večinoma uporabljamo kot himno, dramatični vrh cele pesmi in najbolj v duhu njenega avtorja, naj se vi s tem strinjate ali ne ...«

N skoči vmes: »Seveda se ne.«

K: »To so pač literarnovedne razprave, za katere nisva kompetentna ... Ah, kje sem že ostal?« narejenoizgubljeno gleda

N naveličano: »Pri himni.«

K se kot da spomni: »Da, himna, vaša najljubša tema! Res je, slovenska himna je nekaj posebnega in se nikakor ne strinjam z njeno … hm … prilagoditvijo. Če me je v tej državi marsikdaj sram, me nikoli ni, ko slišim slovensko himno, čeprav sam na žalost nimam posluha. Glede tega bom rekel še enkrat samo tole: Bolj ko je neka družba primitivna, bolj je samozadostna in zamejena zgolj z lastnimi interesi ter s premlevanjem lastne identitete. Sodobne družbe so odprte navzven, sprejemajo tuje pobude in so se sposobne prilagajati okolju. Če primerjamo življenje nacije z življenjem posameznika – obsesivna skrb za lastno podobo je značilnost adolescentov, življenje zrelega subjekta pa je zapolnjeno s skrbjo za drugega.«

N se nasloni nazaj na sedežu: »Če smo že začeli z alegorijami: To je torej neke vrste intelektualizem za-pred-šporhet ... Samopožrtvovalna skrb gospodinje za moža in otroke, ki lahko živijo zadovoljno, brezskrbno in varno življenje, gospodinja pa na koncu umre, izmozgana in necenjena in ne da bi bila v resnici kdaj ženska ali posameznik. Samozavestna ali kakršnakoli. Zelo nastavi-drugo-lice, zelo krščansko. Vredno vsake pohvale. Pa sem verjel, da zavračate spremembe iz čistih ateističnih nagibov.«

K se zdrzne, kakor da bi hotel planiti pokonci, odpre usta, da bi odgovoril: »Mi- …«

V knjižnico pridrsa SLAVOJ ŽIŽEK v sobnih copatih in pižami, mežika.

SLAVOJ ŽIŽEK (SŽ): »A vidva sta še kar tu? A slišita to glasbo? A vaju zanima moja interpretacija gaganja? Kako se v tem sublimno kaže želja po kapitalistični ekspanziji – kapitalizem v podobi ptic selivk! – na jug?«

K nekoliko razočarano in zlovoljno: »A niste s tem nekako že povedali poante?«

SŽ vneto pokima: »Pa sem jo menda res.« Zazdeha. »Res nisem človek za zgodnje ure. Rabim malo prave glasbe, da se zberem.« Si vtakne v ušesa slušalki. »Se opravičujem, če sem kaj prekinil. Kako povsem lacanovsko, hehe.« sede zraven N

N z začudenjem: »Kaj pa je zdaj to? Od kod vam vendar …?«

SŽ dobrohotno: »Ajpod.«

K z očitno naraščajočo nejevoljo, ker je pozornost za nekaj trenutkov usmeril na glasbo, zdaj pa je ne more več odmisliti, zmajuje z glavo: »A vas ob vstopu v hišo niso pregledali?«

N tudi on postaja vse bolj bled, ker je ugotovil, da mu noga nezavedno udarja ob tla v taktu glasbe

SŽ zapre oči in se počasi prepušča glasbi, pogreza v kavč, čisto mimogrede je mogoče slišati Wagnerja: »Skril sem ga v brado.«

K in N ga odprtih ust gledata

Na tem mestu zapuščamo hišo Velikega Brada, vas pa znova vabimo, če vas zanima nadaljevanje trenutno najbolj vročega resničnostnega šova pri nas, da si na naši spletni strani za samo en evro zagotovite 24-urni dostop ali pa kupite katerega od naših izdelkov – pozor: majice z najboljšim citatom prvega dne (»Heidegger že! Kaj pa Chuck Norris?«) bodo vsak hip razprodane, zato pohitite! V sodelovanju z AirBeletrino pa samo vam, dragi bralci, v teh prazničnih časih ponujamo tudi brezplačno glasovanje! Zato kar sezite po tipkovnici in oddajte svoj glas, vprašanje sploh ni (referendumsko) zapleteno! Kdo naj zapusti hišo Velikega Brada – Narodnjak ali Kozmopolit? (glasujete lahko v anketi na naslovni strani)

(Prispevek deloma citira, predvsem pa je literarizirana predelava odlomkov z besedila, ki je dostopno tukaj (dosegljivo 18. decembra 2010) oziroma ki je objavljeno v SlovLit, let. 376, številka 4; 26. september 2010.)

Prihodnjič:

Aljoša Harlamov (1983), kritik in član uredniškega odbora pri reviji Mentor, 
doktorand na Oddelku za slovenski jezik in književnost Filozofske fakultete v Ljubljani in 
avtor romana Bildungsroman (2009).

Član in eden neuradnih vodij umetniške avantgardne armade Rdeči maliki.

(Foto: Tadej Bernik)