Spoštovani g. A. Harlamov,

najprej naj vas v imenu našega društva lepo pozdravim in pohvalim vašo kolumno. Končno! Zares, bil je že skrajni čas, da se nekdo loti pisanja tudi o naših križih in težavah. Dolgo smo že v senci populistične politike in tako imenovanega malega človeka, nihče pa ne zastavi več dobre besede za nas. Vse kaj drugega, izraz intelektualec je postal na ulici zmerljivka, ljudstvo v nas vidi družbeno povsem nekoristne jezične dohtarje. Le kako bi bilo tudi drugače, saj tako na nas gleda celo lastna vlada, kljub retoriki o postmoderni družbi znanja, v katero naj bi strumno korakali – ta je morda prepričljiva zgolj na formularjih za črpanje evropskih sredstev. Naše starejše člane so za svoja prepričanja v prejšnjem režimu vsaj zapirali, zdaj za nas poskrbijo tako, da nas povabijo na soočenja, potem pa prepustijo anonimni drhali internetnih forumov. Res je, da ima v demokraciji vsak pravico, da izrazi svoje mnenje, ne nazadnje je to pravica, za katero so intelektualci dali tudi svoja življenja (!), toda ali si zares želimo živeti v družbi, v kateri večja količina neumnosti zmeraj prevaga zrno razuma? V kateri je posameznikova politična čredna pripadnost važnejša od njegove strokovnosti in znanja?

Ravno zaradi tega smo bili v nadaljevanju vašega pisanja toliko bolj razočarani nad ironičnimi in ciničnimi aluzijami, ki smo jih bili intelektualci z vaše strani deležni. Navadna kmečka pamet naših širših plasti prebivalstva namreč zelo slabo razume ironijo in kaj lahko bi se po zaslugi vaše kolumne napačna podoba o članih našega društva ne zgolj širila, ampak kar legitimizirala! Pred kakšnim tednom sem tako na poti domov iz službe na trolejbusu slišal nekoga pripovedovati vic, ki ga je drugi dan med kosilom ponovila moja lastna hči! V društvu bi zares želeli, da bi se, spoštovani g. Harlamov, zavedali vpliva, ki ga ima lahko razprava na takem nivoju. Vic gre takole: Koliko intelektualcev potrebuješ, da zamenjajo žarnico v dnevni sobi? Odgovor je tri. Žarnice sicer še vedno ne bodo zamenjali, bodo pa ustanovili založbo, katere knjig nihče še pri belem dnevu ne bo bral, čemu potem sploh luč – problem rešen v izvoru. Ali je preveč domnevati, da bi lahko bil vir te boleče in – s tem se gotovo strinjate – neokusne šale pravzaprav vaša internetna kolumna? Člani našega društva fejsbuka in socialnih omrežij večinoma sicer ne uporabljajo, rabo jim celo odsvetujemo, saj opažamo, da je zelo pogosto povezana s specifičnimi frustracijami, povezanimi s samopodobo, toda slišati je, da se tekst širi tudi na takšne in podobne portale, ki jih uporablja v glavnem (še?) nedolžna mladina.

Pa dovolj o tem. Vsekakor smo ponosni in zadovoljni, da imamo v virtualni puščavi tudi svoj glas, čeprav ta morda še ne vpije. V nadaljevanju bi rad vam in vašim bralcem predstavil delovanje društva Anonimnih intelektualcev (AI). Ustanovili smo ga pred šestimi leti, ko smo se zbrali nekateri, ki smo želeli izraziti naše nezadovoljstvo s smerjo, v katero gre slovenska družba, hkrati pa smo hoteli poskrbeti za slovensko inteligenco, ki je postajala zunaj redkih naravnih rezervatov vse bolj ogrožena. Od takrat naše društvo vsako leto beleži porast članov, kar je vsekakor zaskrbljujoče dejstvo, saj ne gre za kako žlahtno prostovoljno članstvo, pač pa postanejo naši člani v večini tisti intelektualci, ki se ob nerazumevanju bližnjih in širše družbe nimajo več kam obrniti. AI je torej njihovo zadnje pribežališče! Leta 2009 smo tako v naše društvo sprejeli že dvakrat več članov kot leto poprej, ko je bil porast članov »samo« 100 %. Letošnje leto pa bo, kot kaže, znova rekordno; v primerjavi z lanskim je porast že znova dvakrat večji, čeprav leta niti še konec ni. Opozoriti moram namreč, da največ članov pridobimo ravno v prihajajočih zadnjih mesecih leta! Mislim, da že to pove marsikaj o položaju (slovenskega) intelektualca danes. Če tem podatkom pristavimo še rezultate ankete, ki smo jo izvedli med člani društva in po kateri kar 85 % vprašanih meni, da širša družba negativno vpliva na njihovo fizično in psihično zdravje, 79 % jih ob prvem stiku z neznancem svojo izobrazbo in/ali poklic zamolči, 92 % pa se v pogovorih z neznanci/znanci/sorodniki pretvarja, da so manj inteligentni, kot so v resnici itd., potem je stanje alarmantno.

Naloge našega društva so tako že vse od začetka psihološka podpora članom, največkrat v obliki pomoči psihologa, ki skuša odpraviti ali vsaj omiliti najhujše posledice živčnega zloma različnih intenzivnosti, ki ga naši člani doživijo najpogosteje na delovnem mestu, v nekaterih primerih pa celo med povsem nedolžnimi sprehodi po domačem kraju. Zadnji dve leti smo pomagali kar nekaj uglednim arhitektom in inženirjem, ki so recimo na poti v Tivoli na sprehod v naravi tik pred ciljem izgubili nadzor nad sabo in začeli ustavljati promet ali pa so ob vrnitvi domov začeli vročično pisariti pisma bralcev v lokalne časopise. Takim primerom naš hišni psiholog žargonsko pravi »vnetje cankara prve stopnje«. V najhujših primerih – »sedma stopnja« – take člane za dlje časa osamimo in pretrgamo njihov stik s svetom, predvsem prepovedujemo branje novic in gledanje poročil. Poznamo pa tudi temu nasprotne primere, ko intelektualci zaradi strahu pred posledicami živijo v popolnem samozanikanju. Število takih posameznikov je v skokovitem porastu, opazimo pa jih pogosto prepozno.

Našim članom nudimo tudi finančno pomoč, predvsem samozaposlenim v kulturi, razume se, da zgolj toliko, kolikor je v naši moči, saj se AI financira predvsem s pomočjo prostovoljnih prispevkov ozdravljenih članov, ki so uspeli v tujini – nanje smo še posebej ponosni. Nekaj sredstev pa naberemo tudi z različnimi akcijami, kakršni sta na primer prodaja koledarjev s tekmovanja za brado leta oziroma dražba rabljene računalniške in različne laboratorijske opreme. Opravljamo pa tudi druge, neprofitne dejavnosti: izdaja vsakoletnega zbornika s pretresljivimi pričevanji naših zlorabljenih članov, zbornik poezije, ki jo naši člani pišejo znotraj biblioterapevtskega krožka, nič manj pretresljivo, in objava vrednosti števila π v nadaljevanjih (vsako leto naslednjih pet tisoč decimalnih mest). Spomladi znotraj društva razpišemo tudi natečaj za najboljši esej, za katerega poiščemo kar se da pomirjujoče teme, letošnja je Palci na rokah – čemu in zakaj?. Prva nagrada je celoletna naročnina na ugankarsko revijo.

Seveda imamo tudi načrte za prihodnost. Naša prva želja je, da bi razrešili manjši spor znotraj društva, ki sedaj traja že nekaj let, in da bi radikalni krili Humancev in Naravcev uvideli, da smo močni zgolj, v kolikor držimo skupaj. S tem bi lažje uresničili v društvu zadane projekte, ki bi jih nekaj radi uresničili že prihodnje leto in s tem razvijali našo malo skupnost, predvsem pa izboljšali položaj naših članov in odnos družbe do inteligence. Tako upamo v letu 2011 odpreti prvo varno hišo za intelektualce, kamor bi se lahko za določen čas zatekli pred družbenim posmehom in nasiljem. Za naše člane bomo organizirali tudi več tečajev, od joge in kuharskega tečaja do tečaja nalaganja posnetkov na youtube in tečaja samoobrambe. Pripravljamo pa tudi razne inovativne akcije, ki bodo pripomogle k razbitju družbenih stereotipov o intelektualcih. Po branju vaše kolumne smo na zadnjem zasedanju AI odločili, da bomo pripravili projekt Veliki Brad ter poskušali najširšemu televizijskemu občinstvu predstaviti oddajo, v kateri bodo lahko 24 ur spremljali vodilne slovenske intelektualce, ki bodo imeli za nalogo, da vsak dan rešijo aktualni družbeni izziv z enega ali več tematskih področij. Razmišljamo pa recimo tudi o olimpijadi intelektualcev. Idej nam vsekakor ne bo tako hitro zmanjkalo.

Za konec naj še enkrat pozdravim vas, predvsem pa vaše bralce. Obenem bi izkoristil priložnost in pozval vse tiste, ki so v pismu bodisi prepoznali svoje težave bodisi potrebujejo pomoč našega društva, pa tudi tiste, ki bi morda želeli kakorkoli prispevati k nemotenemu delovanju AI, naj se oglasijo v našem društvu.

S spoštovanjem,

predsednik društva Anonimnih intelektualcev (AI)

[podpis nečitljiv]

Prihodnjič: