Nobena stvar me ne razveseli bolj od volitev, naj gre za državnozborske, evropske ali lokalne. Res je, da imam slednje najraje, žal mi je stavka delavcev javne televizije letos zagodla in zaradi omejenih predvolilnih srečanj nisem mogla uživati v cvetoberu različnih slovenskih narečij, predstavitvi vaških herojev, ki svojim sokrajanom obljubljajo nove ceste in veselice ter v nekoliko večjih krajih v zadnjem času tudi bolj (ekološko) kakovostno življenje. Odkar je vesoljna Slovenija sodelovala na delovnih brigadah Očistimo Slovenijo v enem dnevu, je rdečo in črno vsaj na videz zamenjala zelena (ki pa ima še vedno rdečo ali črno podlago). Kako turoben je bil letos predvolilni čas, priča tudi to, da je za največ zabave poskrbela velenjska županska kandidatka v Ljubljani, ko je nastopila v duetu s svojim sokrajanom in najboljšim raperjem med keramičarji, 6 Pack Čukurjem.

Volilni rezultati so me pustili skoraj hladno, razveselila me je le ponovna zmaga enega izmed najbolj svetovljanskih slovenskih politikov v najmanjši slovenski občini – Destrniku. Franc Pukšič drži vajeti trdno v rokah.

In ko sem štirinajst dni zabavala na račun bolj ali manj ponesrečenih kandidatov in na volilno nedeljo v smehu obkrožila svoje najbizarnejše izbrance (po tem, ko sem že pred leti obupala nad mislijo, da bi oddaja praznega volilnega lističa kandidatom dala vedeti, da niso vredni piškavega oreha), sem se navalu sarkazma in ironije navkljub ponovno počutila prevarano, ker praznik demokracije ničesar ne bo spremenil in ker sem v nekaj letih svojega volilnega udejstvovanja nehala verjeti v demokracijo, četudi ne poznam nobenega političnega sistema, ki bi jo lahko nadomestil. Volilna nedelja je dan žalovanja, prekrit s plastjo sarkazma.

Razočaranje je še toliko bolj rezko med sprehodom po ljubljanskem Bregu z Begićevim spomenikom nekdanjemu legendarnemu županu Ivanu Hribarju, ki v zavest prikliče čas, ko so se med vsemi okostenelimi, koristolovskimi, nazadnjaškimi in svetohlinskimi politiki vendarle našli takšni, ki so ob bok gospodarskemu, ekonomskemu in infrastrukturnemu napredku postavljali tudi kulturo. Hribar se je pogosto družil z umetniki svojega časa in z njimi razpravljal o tegobah slovenskega kulturnega prostora. V svojih spominih denimo piše, kako sta z Josipom Jurčičem objokovala pomanjkanje slovenskega knjigotrštva.

»Opažala sva koliko nemških knjig razpeča med nami knjigarna Kleinmayr&Bamberg in dejala sva si, da bi dobro organizovana slovenska knjigarna mogla silno veliko stroriti za razpečevanje slovenskih knjig in s tem za razvoj slovenskega slovstva.«

Hribar se je zavedal, da sta slovenska knjigarna in tiskarna pomembni za razvoj naroda. Zavedal se je tudi, da je slovensko besedo treba negovati, mojstrom te besede pa pomagati – njegove misli pa je delila tudi večina naprednejših Slovencev, kar se je mnogokrat poznalo tudi pri prodaji knjig. Prvi zvezek poezij Simona Gregorčiča je bil, kot piše Hribar, razprodan v nekaj dneh. Gregorčič se je odločil za ponatis ter iskal založnika, ki bi mu »za drugi zvezek poezij plačal toliko, da bi mu bilo omogočeno kupiti posestvo nad Gradiščem in poplačati še nekaj dolgov.« Toliko o pesniških honorarjih. Da o cenah zemljišč sploh ne govorim.

Naslednji velikan slovenske besede Hribarjevega obdobja je bil Anton Aškerc, za katerega je Hribar ustvaril službo ljubljanskega arhivarja. Duhovnik Aškerc je bil namreč v svoji župniji pri Velenju nesrečen, preganjala ga je, kot je napisal v pismu Hribarju, inkvizicija ali komedija fin de siecla. Namesto v katoliškem Domu in svetu je raje objavljal v liberalnem Zvonu, poleg tega je pisal »liberalne, brezbožne in pohujšljive pesmi«, za nameček pa je v svojih pridigah vernikom dejal, da je zvonenje ob slabem vremenu prazna vera in da amuleti okrog vratu ne bodo rešil vojakov pred nabojem. In nato je gnevno dodal:

»Preganjali so Prešerna, sovražili Levstika, napadali Gregorčiča – toda tako sovražen od katoliških fanatikov še ni bil nobeden slovenski pisatelj – če se sploh smem prištevati tej častni gardi – kakor sem jaz. No, čez 300 let bo pa boljše; o tem sem prepričan.«

Za Aškerca je bilo bolje že prej kot čez 300 let: z novo službo ljubljanskega arhivarja je imel tudi čas za pisanje. A to je seveda motilo vestne uradnike na magistratu, ki so želeli, da bi jim bil enak. Ob neki priložnosti je župan Hribar užaljene uradnike podučil: »Gospoda, Aškerčeva dela ne smete soditi tako, kakor delo ostalih magistratnih uradnikov.« Kasneje je še dodal, da Aškerc na dan za človeštvo in slovenski narod naredi več kakor prenekateri magistratni uradnik med uradnimi urami v vsem življenju.

Ob grozljivem naboru kandidatov na naslednjih volitvah bom ceneni cinizem nadomestila z obiskom Hribarjevega spomenika. Neveljavne, obupane in neoddane glasovnice lahko v imenu praznika demokracije zamenjamo za topel stavek, ki ga bomo zašepetali kipu. Naše glasove bo slišal prav toliko kot izvoljeni kandidati.