Z vprašanjem kdo ali kaj je intelektualec se človek navadno sreča v obliki: Ali sem intelektualec? Če ne prej, pa – kot nam veselo izpričujeta sodobna slovenska romaneskna produkcija in hollywoodski film – gotovo med krizo srednjih let. Pri tem odgovor na uganko ne zadeva zgolj identitete človeka, ki se je vprašal, temveč zajame celoten spekter njegovih družbenih odnosov (od tega, kako se vede v čakalnici zobozdravstvene ambulante, do tega, koga voli na lokalnih volitvah) in nenazadnje določa tudi njegovo pozicijo v svetu. Že res torej, da z rešitvijo uganke posameznik ubije pošast na vratih, vendar skozi isti vhod v mesto pripelje še kugo in druge nadloge. Zato je nikakor ni jemati zlahka ali mimogrede.

Zdi se, da so bile v preteklosti glede tega stvari veliko jasnejše. Kot nas pouči etimološki slovar, je izhodiščni pomen besede intelekt sposobnost razbiranja. Glagol razbirati je pri tem ključnega pomena, saj se v njem prekrivata pomenski polji razumevanje in branje. Prvi intelektualci so bili torej prvi pismeni ljudje, ko je bila pismenost bolj kot ne huda magija, praktično pa predvsem privilegij in ljubosumno čuvana veščina plemiške ali verske izobrazbe, njen instrument gospodovanja nad množicami in vzpostavljanja razlike do le-teh.

Z nastankom prvih univerz se je inteligenca sčasoma pomeščanila in laizirala, poleg plemičev in duhovnikov so se v razred intelektualcev začeli vse bolj vrivati profesionalni laični učenjaki in študentje. Asociativni balonček, povezan z inteligenco, se je torej razširil in poleg posebne omike in duhovnosti začel vključevati še izobrazbo in … khm, recimo temu neke vrste vagabundstvo … V telesu in duhu, se razume. Laizacija in pomeščanjanje sta pri tem ključna procesa, ki postaneta neločljivo povezana z intelektualcem kot družbenim bitjem. Prvi proces – laizacija – je dejansko posledica posebnega odnosa do avtoritete, ki ga intelektualci razvijejo in ki definira prve predstavnike te »skupine« v klasičnem pomenu besede, to je zavračanje vsakršne zunanje avtoritete in priznavanje zgolj avtoritete racionalnega argumenta, drugi proces pa je posledica prvih konceptov človeške enakopravnosti oziroma demokratičnosti.

Razsvetljenstvo sicer za intelektualce pomeni klasično obdobje, a njihova prava zlata doba je pravzaprav romantika. Razred intelektualcev tedaj z neverjetno silo skoraj popolnoma prevzamejo romantični umetniki geniji, kar usodno zaznamuje podobo intelektualca in umetnika. Intelektualci umetniki namreč z nastankom narodov, ki jih dejavno soustvarjajo in soizmišljajo, v novonastalih nacionalnih državah postajajo nacionalni heroji, nosilci tako lokalnih kot tudi globalnih idej (kar je pri nas v zadnjem času postalo sporno in se kaže tudi v tem, da nekateri pozivajo k spremembi slovenske himne – več o tem v eni od naslednjih kolumn). Romantično uporništvo intelektualcev se posebej razživi, izgubi pa tudi veliko svoje nedolžnosti v razburkanih zaostreno političnih premikih v času obeh svetovnih vojn, kjer na oder med drugim stopijo intelektualec/umetnik avantgardist in umetnik/intelektualec revolucionar, svoj labodji spev pa ideal upora in z njim intelektualec doživita v Vzhodni Evropi v času do padca totalitarnih režimov, ko se intelektualec izenači z disidentom in pobudnikom političnih sprememb.

Če se zdaj vrnemo nazaj k pismenosti kot ključni kategoriji intelekta: ena od boljših definicij intelektualca, ki jo je najti na Wikipediji, je oseba, katere profesija (znanost, medicina, literatura) zadeva produkcijo in širitev idej. Zato tudi ni čudno, da je glavni simbol intelektualca vse od njene iznajdbe njeno veličanstvo Knjiga, ki je bila do razvoja ustreznih tehnologij edini medij – in intelektualec je bil preprosto nekdo, ki je znal ta medij uporabljati in je bil od njegove uporabe odvisen. Že z množičnostjo tiska pa sta se zgodili dve usodni stvari – po eni strani je to pomenilo večjo možnost razširjanja znanja in s tem potencialno možnost, da se število intelektualcev nepregledno poveča, po drugi strani pa je knjiga s tem postala odprta za še bolj nepregledno množico vsebin in idej, ki niso imele nič z omiko, duhovnostjo, racionalnimi argumenti itn. Z nenadzorovano pomnožitvijo medijev, ki jih upravljajo velike korporacije in mladi antielitisti, ter s kapitalističnimi težnjami po dobičku, prodaji in rejtingih pa so se te intelektualne vsebine in ideje dobesedno izgubile, ponekod pa bile potisnjene v rezervate (v oddaje ob poznih nočnih urah, enostranske rubrike itd.).

(Klasična) knjiga je v enaindvajsetem stoletju na Zahodu že zdavnaj izgubila primat prvega medija, zato se zdi povsem logično, da se je spremenila tudi vloga in podoba intelektualca, ki v svoji neokrnjeni naravi uspeva samo še nekje tam desno in spodaj na zemljevidu sveta. Saj veste, to so tisti, ki vsake toliko dobijo Nobelovo nagrado za mir, da se lahko mi tu zmrdujemo nad njeno politično motiviranostjo; tisti, ki za razliko od nas še ne živijo v krasnem novem svetu in je zanje upor torej še smiseln. Na uganko, kakšni smo mi tu, kakšen je sodoben intelektualec, bomo skušali skupaj najti kak odgovor na portalu, kjer se pravkar nahajate. Ali je ta kolumna sploh namenjena vam, pa lahko mimogrede preverite s pomočjo testa, ki ga Airbeletrina pripravlja skupaj z revijo za vprašanja anoreksije in družbe v obče, Kozmopolitanc, in se nahaja spodaj.

Ali ste intelektualec?

Imate astenično konstitucijo telesa in nosite očala? Vas sodelavci gledajo postrani, ker ste s svojim zastonjskim garanjem slab zgled? Ali ne glede na to, koliko popijete, svoje pivske bratce/sestrice utrujate s citiranjem Heideggerja? Če odgovor ni bil trikrat OMG, res je in bi radi zatrdno vedeli, ali ste zares intelektualec, potem je spodnji test kot nalašč za vas. Obkrožite odgovore, ki vas najbolje opišejo, in rezultati bodo pokazali, ali je nadaljnje branje kolumne za vas priporočljivo, nujno ali nepotrebno.

Na zabavi vas predstavijo Noamu Chomskemu. Vaša reakcija je:

1. Noam Chomsky? No-am Chom-sky?! Ne morem verjet, ne morem verjet, ne morem verjet! AAAAAAAAAAAHHHHHHH! Noam Chomsky! Ljubi bog! Samo malo … Stari/a, halo, stari/a. Nikoli ne boš uganil/a, koga držim za roko … Ne ... Ne ... Ne … Noama Chomskega! Res, stari/a. Pa saj to je noro!
2. Me veseli. Kakšno naključje. Ravno prejšnji teden sva se z Marcelom Štefančičem Jr. pogovarjala o vašem anarhističnem pojmovanju avtoritete … Meni se zdi, da …
3. Me veseli. Ravno prejšnji teden sem bral/a vašo zadnjo knjigo. Zelo zanimivo, moram reči ... No, kako je že naslov? Joj, na jeziku jo imam ... Tista s trdimi platnicami, naslov ima v črnih črkah … Joj, veste, jaz in naslovi.
4. Zdravo._(Mater, na te žure pa tudi že spustijo vsakega.)

Na obletnici mature vas nekdanji sošolci pozdravljajo z:

1. Čakaj, kdo si že ti? … Aha … Prva klop? … Aha … Ja, lepo te je videt po vsem tem času, vsekakor … Se še vidimo kaj, dobro? … Okej, ajde!
2. No, tu je naš slavni/a [poklic, ki ga opravljate]. Sem te videl zadnjič po televiziji. Lepo, lepo. Saj sem rekel, da iz tebe še bo nekaj. Ampak ste videli, s kakšnim zarjavelim železom se je pripeljal/a? Hahaha. Če boš kdaj kaj rabil/a, ti samo pridi do mene, pa se bova že zmenila za kak biznis. Imam jaz svoje veze na občini.
3. Končno! Car/ica našega razreda! Zdaj se pa lahko žur začne!
4. »A-a-aa-a-a-a je ti-tisti tere-renec t-t-tvoj? … Po ne-sreči s-s-ss-si me … za-par-za-parkiral ... A da ni bi-lo po-po-po-po nes-ss-sreči? O-o-o-opro-osti, ne-e bom v-v-v-eč … Au! Profesorica!

Vaš tedenski TV-spored je videti približno takole:

1. Vsak dan 24ur, med tednom Odmevi in Love tv, ob ponedeljkih Knjiga mene briga in ob torkih Zdravnikova vest, v soboto kak film ob osmih in kak okrog polnoči.
2. Ponedeljek Studio City in Osmi dan, sreda Slovenska jazz scena, sobota Male sive celice in Hri-bar.
3. Ne gledam televizije. Davnlovdam in gledam, ko imam čas. Kar ni pogosto. Ker davnlovdam.
4. V ponedeljek 14.00 Prepovedana ljubezen, 14.55 Najlepša leta, 15.55 Sebična ljubezen, 16.50 Iskrice v očeh, 18.00 Gospodarica srca, 20.00 Big brother slavnih. V torek …

Vaš odnos do sveta najbolje opiše naslednji stavek:

1. O Vrba! srečna, draga vas domača, / kjer hiša mojega stoji očeta; / de b' uka žeja me iz tvojga svéta / speljala ne bila, goljfiva kača!
2. Nečloveški fašistoidni kapitalizem bo moral pasti, ljudje moramo vzeti oblast iz rok korporacij, ki jih vodi skupina Bilderberg – živela revolucija!
3. O svetu ne razmišljam.
4. Svet je čisto v redu. Dokler ni dosti priseljencev in minaretov in parad ponosa in …

Nogomet je šport za Balkance in Rožance:

1. Ne bi se mogel/a bolj strinjati.
2. Lahko bi se še bolj strinjal/a, ampak bi bilo že neokusno.
3. Liga prvakov je v redu. Slovenska liga je za reveže.
4. Hej, hej, hej, kdor ne skače, ni Sloven'c.

Ko pregori žarnica:

1. Najprej je menda treba izklopiti glavno varovalko … ? Ja, to bo to. Če vem prav, so v nekakšni omarici … Razdelilni omarici? … Kje imamo to? Spomnim se, da sem nekaj takega opazil zadnjič za Zbranimi deli Ivana Cankarja ... Grem pogledat, če je sosed doma, da mi pomaga knjige zložiti s police.
2. Ob sveči je branje Strniševega Vesolja samo še bolj romantično.
3. Saj dajejo televizija, ipod in računalnik dovolj svetlobe, bom že menjal/a jutri.
4. Odviješ pregorelo žarnico, vzameš novo in jo priviješ na mesto stare. Staro žarnico vržeš v hosto zraven štedilnika in ostale krame.

Kaj trenutno berete?

1. Na avtobusu, v parku in na faksu/pred sodelavci novega kresnikovega nagrajenca, doma Agatho Christie.
2. La Carte et le Territoire in Living in the End Times.
3. Tole bedasto kolumno, ker je avtor moj kolega.
4. Črno kroniko v Slovenskih novicah. Čakajo pa me še osmrtnice v Delu in Večeru.

Ko pristopite k ženski/moškem, začnete osvajanje z:

1. Zdravo ... Ne? V redu, lepo se imej!
2. Moral sem se ti približati, tvoje oči so me gnale od tam. In zdaj, ko sem tukaj in vidim njih barvo, šele zdaj vem, da ni bila razdalja v tej sobi, da je bila razdalja najinih duš. Oh, kolikšna sreča, ko bi le bilo usojeno! Če bi te le našel, še preden sem si nadel obroč nesvobode ... Poznam pa en prijeten hotel tu v bližini.
3. Zdravo! Piješ kaj?
4. Ups! Ključi mojega mercedesa so mi padli na tla, pa tako me hrbet boli od smučanja na vodi na Havajih.

Rezultati:

Največ odgovorov a

Branje kolumne IN-TE-LEK-TU-A-LEC je, če hočete ostati na sceni, skrajno priporočljivo.

Največ odgovorov b

Branje kolumne IN-TE-LEK-TU-A-LEC je nujno. Po vsakem prebranem odstavku naredite to vajo: vdih – preštejte do pet – izdih – preštejte do tri – ponovite petkrat.

Največ odgovorov c

Branje kolumne IN-TE-LEK-TU-A-LEC je nepotrebno. Puščanje komentarjev pod njimi toliko bolj.

Največ odgovorov d

A mislite resno? Kaj sploh delate tukaj?

Naslednjič:

Intelektualec – marginalec

 
Aljoša Harlamov (1983), kritik in član uredniškega odbora pri reviji Mentor,