Inovativna shema sofinanciranja doktorskega študija je presenečenje samo za nekoga, ki je bil zadnjih nekaj let globoko v intelektualni komi. Na njej ni nič naključnega, niti to, kako brezsramno na hitro in na pamet je sestavljena. Posvečevanje kapitalizma kot edine realne družbene ureditve in posledično ekonomije kot edine prave vede traja že dolgo, asociiranje humanistike z nekoristnim in nepotrebnim tudi. Kako dolgo? Še pomnite, kdaj ste nazadnje brali o poplavah ali kaki drugi katastrofi, ne da bi bil zraven iztisnjen račun o ocenjeni gospodarski škodi? Še pomnite, kdaj ste zadnjič ob tem, ko ste poslušali o rasti BeDePe, dau džonsa, prihodkih od DeDeVe, cenah goriva, lestvicah konkurenčnosti in sploh razvoju gospodarstva in kako vse to prispeva k blaginji in sreči državljanov, pomislili, da v istem kontekstu nihče nikoli ne omenja izobraževanja, zdravstva, kulture in drugih področij, ki vas v resnici usodno zadevajo v vašem vsakodnevnem življenju? Še pomnite, kdaj ste nazadnje brali kolumno kakega intelektualca, ki ni bila sestavljena iz jeremijad o finančni podhranjenosti tega in onega? Ja, tako dolgo že.

Zakaj bi bili znanost in univerza pri tem nekaj posebnega? A sta iz tega sveta ali nista? Kaj storiti z nekom, ki nekaj – bogve kaj – počne zgolj in samo iz radovednosti, iz strastne želje po znanju, (samo)spoznanju, iz ljubezni do resnice in ga pri tem prav nič ne mika ukvarjati se s profitom, patentiranjem, plasiranjem, prodajo? Se vam to dandanes ne zdi malo sumljivo? Globalni kapitalizem se je resno zamislil nad takimi, se popraskal po enodnevni bradici, v kateri je videti tako kul in mladostno divji, in izumil bolonjsko prenovo. »Kar tako, iz rokava! Ženijalno!« so si rekli pri nas in to še nadgradili s tem (Lep primer inovativnega malega podjetništva!), da so pobrali ven večinoma tisto najslabše, itak pa potem visokemu šolstvu namenili iste drobtinice kot zmeraj, tako da tudi plusi ne bi prišli preveč do izraza. Bolonja = študent/vajenec + profesor/mojster + univerza/iniciacija za vstop na sveta tla TRGA. Ki menda z nestrpnostjo, če ne že nujo, čaka na sveže diplomirane, magistrirane, doktorirane delavce, ki bodo Slovenijo končno popeljali v 21. stoletje. Smiselno, ne? To pa še ni vse, ker so poklicali takoj, so zraven povsem zastonj dobili še tale aksiom: manj, kot se da z vedo zaslužiti, manj je vredna, več, kot se da z vedo zaslužiti, več javnega denarja rabi. Smiselno, ne?

Točno tega smisla se drži inovativna shema, katere največja inovativnost je menda v tem, da sistemsko uzakonja, kar je bilo prej morda samo zelo slabo prikrito, da je namreč edino polje, vredno človekovega zanimanja, gospodarstvo. Da gospodarstvo v novoreku krasnega novega 21. stoletja pomeni pač gospostvo nad stvarstvom. Kar pri vsem tem do neke mere zares preseneča, je kvečjemu panična servilnost univerze, ki je ministrstvu zaljubljeno dahnila zanje pač nič kaj usodni da. A še ta ščepec presenečenja je odveč, če pomislimo, o kom pravzaprav govorimo, ko takole govorimo o univerzi. Tu gre pač za njeno birokratizirano upravo, ki si rada domišlja, da je univerza. Dragi moji, to so uradniki, ki že dolgo niso v stiku z realnostjo univerze, to je profesorji in študenti, ampak živijo svoje življenje med formularji, razpisi, projekti, direktivami vsakokratne politične oblasti, tako da že govorijo njihov jezik, poln ekonomističnih žargonov, abstraktnih samostalnikov made in Bruselj ter glagolov v prihodnjiku. No, ti birokrati so mimo študentov in profesorjev – sicer prav gotovo z globokim prezirom in še globljim premislekom, sem prepričan – shemi enostavno dodali nekaj nujnih kozmetičnih popravkov, s katerimi je videti politično bolj korektna. Pa nenazadnje tudi zato, da pred kraljevskim prestolom ekonomije zlomijo hrbtenico po naravoslovju še humanistiki.

Tako bo ministrstvo po novem sofinanciralo samo tiste doktorske disertacije, ki se bodo ukvarjale z a) gospodarstvom ali z b) reševanjem aktualnih družbenih izzivov, med katerimi so na prvem mestu, glej ga vrabca, inovativni pristopi h gospodarstvu in negospodarstvu za večjo gospodarsko rast. Teza o absolutistični vladi gospodarstva je potrjena že na ravni retorike; vse, kar ni gospodarstvo, je samo negospodarstvo, definira ga torej odsotnost gospodarstva. In grozljiv način njene odsotnosti se kaže najbolj v tem, da gospodarstvo, ki ima že tako ali tako samostojno razgledno točko a, potem maha tudi s prvega mesta pod točko b, se pravi, da je gospodarstvo tako nekaj svetega in posebnega kot tudi nekaj v negospodarstvu primarnega! In mi vsi smo mislili, kako kompleksen je ta svet!

Drugih 16 točk je nato nametanih brez kakršnegakoli reda ali prioritet, pač toliko, da so. Tako ministrstvo kot univerza zagotavljata, da pokrivajo vsa področja znanosti, čeprav ni jasno, čemu potem sploh potreba po tem, da jih posebej zapisujejo?! In seveda je res, da pokrivajo vsa področja znanosti, samo novorek je treba obvladati! Vsekakor pa že površen pregled točk in pogostost pojavljanja besede tehnologija pokaže, da ima tudi negospodarstvo svojega eksplicitnega gospodarja – naravoslovje. Humanistiki v shemi pritičejo kvečjemu boj proti revščini, izobraževanje, kulturna dediščina in podobne filantropske ter volonterske naloge. (Humanist = Humanitarec.) Hvalevredne, a tržno nezanimive.

To bo še obilica smeha in veselja, ko bomo pisali prošnje in utemeljevali našo koristnost. (Dragi dedek Mraz, moja disertacija z naslovom Slovenski modernistični roman bo bla bla medkulturni dialog bla bla interdisciplinarnost bla bla kulturna dediščina bla bla bla). Obenem pa si bomo lahko znova malček odpočili od napornih raziskav, čeprav je res, da bomo nekateri tako ali tako lahko dovolj odpočivali tudi v službah, na delu preko napotnice ali ob pogodbenih zaposlitvah, ko bomo služili denar za šolnine in preživetje. Še dobro, da doktorat po novem traja cela tri leta! Zanimivo se mi zdi tudi, kako vlada ravno v teh dneh javni sektor poziva k solidarnosti, medtem pa bodo nekaterim izbranim študentom poleg tega, da jim bodo poravnali celotno šolnino do zneska 4 tisoč evrov, izplačevali še štipendijo v višini povprečne delavske plače.

Seveda je v dokumentu s tiskovne konference (uradnih pač še vedno ni) potrpežljivo opomnjeno, da nova shema ni in ne bo edini vir (so)financiranja doktorskega študija, saj obstajata poleg nje še dve: shema mladih raziskovalcev v gospodarstvu – poimenovanje pove, komu je namenjena, in shema mladih raziskovalcev Republike Slovenije. Pri slednji poimenovanje sicer ne pove veliko, kar je marsikatero ljubo dušo med vami zavedlo, da najbrž misli, da je namenjena vsem, ki delajo v negospodarstvu. Če pa se lotimo številk tega priljubljenega znanstvenega orodja, precej ugotovimo, da je namenjena v glavnem nehumanistiki – od 250 mentorjev, ki je uspelo pridobiti zanimanje ministrstva v letošnjem letu, je samo 44 družboslovcev in humanistov (če zanemarimo tistih 9 interdisciplinarcev, ki niso ne tič ne miš).

In ker iz malega raste veliko, iz inovativnih shem pa nacionalni programi, je na zelniku Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo namesto jagode zrasel načrt DRZNA Slovenija, za katerega je očitno znova drzno vse drugo, samo humanistika ne. Z njim bodo vsi naši problemi z veliko čarovnijo za vselej rešeni. Načrt dokončnega reduciranja znanosti na adjutanta gospodarstva bo namreč ne le lastnoročno reformiral visoko šolstvo, naredil iz Slovenije družbo znanja in rešil ekonomsko krizo, temveč bo to storil kar z miselnostjo in načini, ki so sploh privedli do zatona visokega šolstva, razvrednotenja znanja v družbi in ekonomske krize. Res načrt in pol.

Za veliki finale bi se seveda moral iz Pekla in Vic(ev) dvigniti še v Nebesa ter na dolgo in široko ter povsem resno pojasnjevati, zakaj znanost in znotraj nje humanistika vendarle imata smisel. Zakaj sta potrebni, celo nujni, zakaj koristni in uporabni. Pa ne bom. Res ne. Ne le zato, ker imam za šest življenj zadosti, ker mi je slabo, da se moram za to, kar počnem in kar počnem dobro in kar bi rad samo počel v miru, nekomu neprestano opravičevati in mu dokazovati svojo vrednost. Ne le zato, ker so o tem vse že povedali drugi (berite dr. Rastka Močnika, dr. Deana Komela, prispevke Odbora za obrambo visokošolskega in znanstvenega dela idr., guglajte) in ker bi na tem portalu tako ali tako (upam, da) prepričeval že prepričane. In ne le zato, ker imam za šestnajst reinkarnacij zadosti tega, da živim v družbi, v kateri moram še v pisanju za kulturni portal izgubljati besede zaradi denarja. Ampak predvsem zato, ker je vprašanje itak že v izhodišču napačno. Znanost in humanistika nista potrebni niti nujni niti zmeraj koristni ali uporabni. In prav zaradi tega še kako smiselni.

Zato za vse nas, dragi moji, za konec raje nekaj popolnoma neuporabne poezije:

Ves čas sem poskušal

nekaj popolnoma drugega.

Čigava moja ekstaza

mi je zakovala

kovino obraza

v brezizraznost?

Kakšne čudovite

barve

so se zaredile

na pozabljenem

pokvarjenem

koščku mesa!

Koščku sveta.

In te stare

granitne kocke

je v predpotopni davnini

izbruhnil neki

vulkan.)

Kako je novo odkritje

svetosti

ponižno, ponižno

služilo

legitimaciji restavracije

Svetooosti Privatne Lastnine!

Kako so drobtine

mističnih alkimističnih

metafor

v kultne okultne verze

pripršile z novo-

ustanovljene borze!

Kako so angeli

prifrfotali,

da bi bili bolj

opaženi

kakor vojaška

letala!

Ves čas sem poskušal

nekaj popolnoma

drugega.

In kaj

je zato

drugače?

O

kako je vsaka

neuporabnost kot taka

(četudi marginalizirana)

Vedno že (še kako)

uporabljena!

(Miklavž Komelj, iz pesmi Zdavnaj obljubljena (vmes večkrat uničena) pesem, zbirka Hipodrom, 2006).

 
Aljoša Harlamov (1983), kritik in član uredniškega odbora pri reviji Mentor, 
doktorand na Oddelku za slovenski jezik in književnost Filozofske fakultete v Ljubljani 
in avtor romana Bildungsroman (2009). 
Član in eden neuradnih vodij umetniške avantgardne armade Rdeči maliki.

(Foto: Tadej Bernik)