Ponovno lahko napišem, da je pisanje garanje, in nejeverne o tem, če nihče drug, nedvomno prepriča Jonathan Franzen, ki je svoj zadnji roman Freedom (Svoboda) neprekinjeno pisal devet let. Na trenutke je njegovo pisanje spominjalo na Sizifovo valjenje skale: od sedmih zjutraj do večera je na svojem računalniku brez vključenega interneta (nobeno resno literarno delo ne more nastati na računalniku, ki je povezan z  internetom, pravi) ustvarjal zgodbo, ki jo je sproti brisal. Včasih niso bili dovolj prepričljivi liki sami, spet drugič je bil pomanjkljiv njihov jezik. In po devetih letih je nastalo delo, ki ga primerjajo z največjimi dosežki ne le ameriškega, temveč tudi svetovnega romana. »Roman leta in stoletja,« so zapisali v britanskem Guardianu, prenekateri kritiki pa ga primerjajo z Levom Tolstojem in Thomasom Mannom.

Tako kot prelomne zgodovinske dogodke tudi prelomne romane lahko ovrednotimo le s časovne razdalje. Aktualno kritiško presojo in posledično tudi presojo bralstva, hote ali nehote, determinirajo banalnosti. Kako drugače bi si tudi lahko razlagali podnaslov recenzije Franznovega romana v ameriški reviji Newsweek, ki se glasi: »Jonathan Franzen je odličen pisatelj. Ali bi nas moralo motiti, da ni odličen človek?« Seveda sleherni ljubitelj književnosti ob napisanem prezirljivo prhne, češ literatura je vendarle vzvišena nad značajskimi lastnostmi in figo nam je mar za hibe in osebna prepričanja pisca, če je njegovo pisanje izjemno. In skorajda bi se že pustila zapeljati intelektualni vzvišenosti ljubiteljev književnosti, ki se dviga nad pritlehno politikantstvo, pa sem v roke vzela kulturni štirinajstdnevnik Pogledi z Dragom Jančarjem na naslovnici in v nekaj minutah iz intervjuja s pisateljem razbrala, da obstajajo ljudje, ki njegovih del ne berejo prav zaradi nasprotnega političnega prepričanja od avtorjevega. In tako niti ni čudno, da Američane zmoti pisatelj, ki si drzne eno izmed vodilnih literarnih kritičark New York Timesa razglasiti za najneumnejšo osebo New Yorka, zavrne sodelovanje z Oprah, prezira (v Ameriki še bolj kot drugod) priljubljene muzikale, je odkrit demokrat (Barack Obama naj bi njegovo knjigo Freedom še pred izidom bral na počitnicah) ter je v nekem trenutku želel posvojiti iraško siroto. Poleg tega ni genij, ki bi ga ljudstvo lahko častilo v njegovi nadnaravnosti, ampak garač, ki piše od zore do mraka, od mraka do dne.

Sicer pa dobrega pisanja ne uniči političnost, temveč politikantstvo. Franznov zadnji roman večina kritikov opredeljuje kot družinski ali družbeni roman, le redki omenjajo političnost, ki bi presegala nazore glavnega lika Walterja (v prepričanjih podobnega Franznu). Pa vendar tiči že v naslovu – freedom, svoboda, beseda, ki je bila v ZDA Bushevega obdobja največkrat omenjana, pa naj gre za vojaško operacijo v Afganistanu »Operation Enduring Freedom« ali »Freedom Tower« na mestu nekdanjih dvojčkov. Beseda svoboda se v romanu vseskozi ponavlja, vrhunec pa doživi v Walterjevem govoru:

»Ljudje so v to državo prišli zaradi denarja ali svobode. Če nimaš denarja, se toliko bolj krčevito oprijemaš svobode ... Lahko si reven, ampak edina stvar, ki ti je nihče ne more vzeti, je svoboda zajebati si življenje na kakršen koli način želiš.«

Svoboda v Franznovem romanu nosi dvojen pomen, je osebna svoboda, ki je lahko skrajno omejujoča v svoji brezmejnosti, in je svoboda kot izpraznjena beseda, ki so jo izželi politiki. In Franzen skuša besedi vrniti njen pomen, njen zven in njeno čast. Kot je pojasnil novinarju nemške revije Spiegel: »Potrebujemo literate in poete, ki znajo jezik ohraniti resničen, mar ne?«

Jezika nič ne more izmučiti bolj kot politizacija besed. Najslavnejši primer za to je nemščina, ki jo je izprijenost morilske ideologije preteklega stoletja oropala prenekatere besede, ki bi pred šestdesetimi leti zvenela povsem naravno, danes pa jo najdemo le še v slovarju tabuiziranih besed soočanja s preteklostjo. Pisci so edini, ki lahko besedi vrnejo prvoten, nezaznamovan zven. In zato dobri romani na prvem mestu nikoli niso politični, temveč so družbeni. Politika je tisto, kar se »sproščeno« pretaka v podtonu, ne da bi omadeževala eno samo besedo. Spoštovanje jezika do te mere je kriterij, ki med drugim loči odlične pisatelje od dobrih.

Manca G. Renko je zaprisežena Ljubljančanka, ki, četudi se na kavo najraje poda v Trst in plava v Jadranskem morju, za duhovni prestolnici svoje domovine šteje Dunaj in Beograd. Nostalgična zagledanost v državne tvorbe, v katerih nikoli ni zares živela, a so bile domovina njenih prednikov, se je rodila iz romanov in botrovala želji, da bi postala zgodovinarka. Bere in gleda vse, tudi slovenske romane in filme.