Sonce zahaja nad Beograjskim smogom. V centru mesta, na Kneza Mihajla se v  nedeljskem popoldnevu gnete množica ljudi, ležerni sprehajalci uživajo ob zvokih harmonike in ploskajo marioneti, ki trobenta na nemi inštrument. »Se mi je zdelo, da niste Srbi«, mi je prejšnji večer rekel Dragan, študent, ki za borne pare gara v telefonskem propagandnem podjetju. »Tako sproščeni ste!«, je bil njegov komentar na glasno rajanje, ko smo udeleženci komparativistične ekskurzije izvedli skupinsko zabavo podkrepljeno s kitarami in rakijo kar na eni od razglednih točk Kalemegdana. »Sproščeni?«, sem se čudil. Nenavadno se mi je zdelo, da slišim to od Srba, za skupino Slovencev, in zapovrh še sredi Beograda. Kot začetek vica.

Ni bil vic. Dragan nas je v maniri sestradanega Bambija zavistno gledal. Slovenci premoremo na račun srbskega naroda kopico stereotipov. Eden od njih je ta, da Srbe obvladuje avra sproščenosti, 'ko te jebe' filinga, Slovenci pa da smo 'zategnjeni'. V beograjskem zraku plava večna želja po posedovanju lepe obleke, prestiža, orientalske težnje čim bogateje pogostiti gosta tudi za ceno lastnega finančnega ugodja. Zakaj je bila čredica napol okajenih in glasnih Slovencev sredi večernega Kalemegdana torej nekaj nenavadnega? Zato, ker v Srbiji ne delaš spektakla iz revščine. In če piješ v parku, potem si reven. Čemu poudarjati lastno beraškost, če nimaš razloga za sproščenost?

Gostoljubje, veselje in robotizirano poljubljanje na lica so specifike, ki jih najprej srečaš v Beogradu. Značilnosti, ki kot poteze slehernega družbenega ustroja temeljijo, ne na odsotnosti družbenih zapovedi, temveč prav na njihovi dejanskosti in se v konkretnem primeru zlivajo v patriarhalni ustroj. Občutek, da si meni nič tebi nič prifrlel v sedmih urah iz Slovenije, da so te tu sprejeli gostoljubno, in so ljudje prijazni, je obremenjujoč, ko pomisliš da oba z gostiteljem vesta, da samo zato, da bi stopil na slovensko grudo, slednji potrebuje roj obrazcev in garantnih pisem. Da ne govorimo o ostali Evropi.

Trije dnevi niso dovolj, da človek zadovoljivo pomoči jezik v velemestno čorbo. Izkoristil sem, kar se je dalo, posedal po kavarnah, primerjal svoje izkušnje izpred štirih let, hodil po parkih in bolšjakih, opazoval, kupoval, barantal, 'pričal' in vohal. V upanju, da v nosnice ujamem košček soparnega mesta. Zavohal sem smog beograjskih ulic, samozavest ljudi, s katerimi sem se pogovarjal, pri mnogih ponos, in nekaterih - sram. Sram nad lastno državo. Srbija me spominja na Rusijo. V bencinskih koprenah nad Donavo plava enaka pravoslavna mistika kot nad Nevo, lepe ženske ponosno kažejo dolge noge, berači prosijo, parki podobno zelenijo, nacionalizem cveti na vsakem koraku, le strip klubi v strogem središču Beograda se sramežljivo skrivajo pred naključneževim pogledom. Center mesta je urejen, nočno življnje je pestro, razvpiti splavi so okinčani z venci blišča in ljudje znotraj ne zaostajajo za njimi.

Beograjčani te začudeno gledajo, ko si zaželiš zabave v kakšnem od klubov. Večini navadnih grešnikov cene tam niso dostopne, primerljive so s centrom Ljubljane. Plavajoči turbofolk na Donavi in Savi je drugo vesolje, tjakaj ni vstopa brez dragih čevljev. Na plavajočih hišah brez temeljev se tre kapital sumljivega izvora in ljudje dragih oblek. »Kaj je Srbija po dobrih treh mesecih brez vlade?«, me vpraša profesor književnosti na beograjski filozofski fakulteti, in si kar sam odgovori. »Največja nevladna organizacija na svetu!«. V smehu je trpek pridih ironije, zavedanje, da se državni mehanizem zatika, da duh ljudstva in politikov po slabih dvajsetih letih in štirih izgubljenih vojnah še vedno ni pripravljen na spremembe. Na eni strani stoji Haag in Evropska unija ter na drugi nedeljski večer na Kalemegdanu.

Oranžno sonce meče skrivljene sence po sprehajalcih v parku, duhovi so umirjeni, dojenčki jočejo, v steklenih vozičkih pokljajo kokice. Občutek harmonije. V prav tistem delu parka, kjer smo minuli večer nadebudno krhali grla, se zbira narod, stare mame, usnjeni starčki, mladci v trenirkah in noseča dekleta. Na zidku nad Donavo in železniškimi tiri daleč spodaj, pred množico in z rdečim panonskim soncem v hrbet, karizmatičen šestdesetlenik energično vleče harmonikin meh in prepeva stare srbske epe, o bitki na Kosovem polju in slavi srbskih junakov. Ljudem noge poplesujejo, vsake toliko od navdušenja zavrešči stara gospa v pikčastem. Sonce zahaja, hladnejši veter zapiha po hrbtu kalemegdanske trdnjave in tedaj se iz starodavnega epskega ritma glasno izvije verz »Ratko Mladić, tvoji junaki te ljubijo, nikoli te ne bodo zapustili!« Množica se hipnotično ziblje. Dlake se ježijo, kot pred bojnim pohodom. Toda boja ni na obzorju. Mladić je na begu. Srbijo še čakajo časi soočenja, sanje o 'Veliki' domovini so se skrčile na mušji drekec na zemljevidu Balkana, beda je vsakdanjik. Pesmi pa so ponosne in Kalemegdanski večer s soncem mirno zaide za nižinske gozdove.

Država se pijano ziblje na lovorikah nekdanje veličine in nikoli pozabljenih sanj. Kdor si jo drzne buditi, je v nevarnosti, da konča v apneni luknji pod enim od predmestij. Pretiran ponos ima svojo temno plat. Zastre oči pred napakami, pričara iluzijo. Tamkajšnji politiki se tega še predobro zavedajo. Evropska usoda Srbije je gotova. Vprašanje je le, koliko časa bodo glasovi rastoče množice pihali v nemo trobento in se bo država opotekala na diplomatski stezi proti Evropi. Ali bomo takrat ugotovili, da taista Evropa privlači enako, kot Potemkinov blišč beograjskih ulic?