... zazvonil je telefon! Bila je Cat, ki mi je navdušujoče razlagala o domači bio zelenjavi kolega Vojte, naprodaj kar med knjigami kavarnice Šejkspir. In še kozji sir, jajčka ter kravje mleko ... sem pomislil, da poslušam Val 202 leta '78 ob sedmih zjutraj. Kam smo prišli?! Iščemo neoporečno zelenjavo med zastrupljeno zmešnjavo globalne produkcije, ki se vali po vietnamskih pultih. Pakistanska sol, ki jo pakirajo v Južni Afriki in na katero se J. Oliver podpiše v Londonu in je še zmeraj(!) cenejša od naših solin. Kitajski česen v Sloveniji?! Ja, če hočem (in moji otroci) bolj zdravo jesti, bom pač doplačal. In potem vidiš te češke zamaščene reveže, ki žrejo klobase in jetrca kar v menzi sredi mesnice in goltajo pivo za pol evra. Bogatejši sloj pa si privošči zdravo linijo?

Zdaj je že tudi uradno jasno, da je uničenje afriškega kmetijstva (prehrambene avtonomije posameznih regij) nepopravljiva katastrofa. Ja, kaj lahko naredim? Kupim jajčka od Vojte iz njegove eko farme, podpiram »fairtrade«, bio izdelke ... cinik bo zamahnil z roko, si natrosil belega »cukra« v kavo in razpredal o nategu vsesplošne kapitalistične zarote. Kakšen aktivist bo pa zagnal akcijo in dal kožo na prodaj. Sam se ne bi preveč hvalil. Sicer je pa pesništvo v glavnem najslabše plačan poklic – če razdelimo (slovenske) honorarje na obdobje od nastanka do izida knjige. Mogoče je potrebno spet prebirati Cankarja? Jaz sem v avgustu požiral Tarasa Kermaunerja (Po(ne)srečena srečevanja), ki v svojem eruptivno-sočnem jeziku pretresa in odstira usode slovenskega povojnega žitja in bitja (ter pošteno secira samega sebe, seveda). Ampak to je preskok iz kraja dogajanja.

Prisede Vesna, da se dogovorimo za vaje s skupino La terra, ki se občasno odvijajo na vrhu Vinohradske vodarne, kjer opravlja terapevtsko prakso tudi Pier la Šez, naš basist. Glede imena: nekemu dekletu se je predstavil kot Peter-Pier in ona je navihano navrgla nazaj: la Šez. Znamenito pokopališče sredi Pariza, ki ima na začetku seveda Per (in ne Pier). Nekoč sem s T. J. tam obiskal grob Gertrude Stein, G. Apollinaira in se pridružil »zatripanemu« Američanu, da smo našli Morrisona v »ekstazi smrti« (kot je to dobro vedel naš Kosovel). Hm, spet skačem ... »Daj mi Bernarda z lahko glavo!«. V Pragi je pestra izbira nealkoholnih piv z odličnim okusom in to me spravlja v veselje, ko mi presedata kava in voda. Alkohol je na žalost že zažrt v splošno sprejeto družbeno zavest kot uradna droga naše civilizacije. Indijanci (nekaterim je »alko« uničil in pomračil um) ga smatrajo kot najbolj antišamansko sredstvo opoja. Glede na svoje starogrške korenine skušam slediti sokratski zmernosti. Je pa težko, priznam.

Že dalj časa (po lanski premieri v Divadlo Čertovka) skušamo posneti zgoščenko, pa vsakič nekakšen Čert ali Vrag zameša časovne niti. Močno me mikajo spet stare dobre plošče – vinilke, ki premorejo toplejši zvok in imajo fetišistični status. Nekoč so stari radi rekli: avta, ženske in plošče se ne posoja. Sicer svet šiba dalje ... kdo še pomni občutek stacionarnega zvonjenja telefona:kdo je, me kliče ona?, je neznanec, je pomota?, se sploh oglasim?, se delam, da me ni doma? Dandanes potrebujemo vsaj deset klicev, da se uspemo uskladiti in srečati  sredi dneva na določeni lokaciji. Vsaka tehnologija potrebuje etiko uporabnosti, to je nauk tega kaosa.

»Kje si?« reče Toni, družinski prijatelj, s katerim imava občasne »jame« v njegovi podstrešni čumnati in preizkušava zmogljivosti »fenderc«, po katerih blaznijo najini prsti. »Tukaj na Krimski z lahko glavo,« mu odvrnem in že pade dan za zmenek. Ponedeljek Pri malem Glenu, ko gori kitara Stan the man blues tria, tam je mesto najinih srečanj. Stari Škot je neuničljiv. Preverite kakšen youtube posnetek ali pa skok na vlak za Prago. Koncertna ponudba je pestra, če uporabim ta zlajnan žargon. Kje v Evropi je imel Tom Waits nazadnje kar dva zaporedna koncerta? Praga. Pobrateno mesto s slovenskimi Sokoli.

Usedem se na klop pred Plečnikovo cerkvijo – gromozansko ladjo z uro v jadru, ki sidra v natančnih uličnih razmerjih. Mojster je znal. Počivam v parku. Mislim na povabilo slovenskega (bivšega) ambasadorja Francija Buta, da s pesniškim večerom obeležimo njegov odhod. Hoja po praških ulicah, Natašin glas in kitarska strast. Mogoče celo kakšen sonet posebnega gosta. O tem pa naslednjič!

»Adijo, grem domov,« – in sem že stotič poklopil prenosnega čvekača.

P. S.:

Glede naslova? Včasih se je kakšno jutro lepo sprehodit skozi mlado koruzo.