Takoj po tem nedopustnem izpadu tega malosrbskega kolumnista so se oglasili mnogi podalpski dušebrižniki in jeli tolažilno razlagati, da se pri nas kaj takšnega pa že ne more zgoditi, da pri nas ni maloslovenskih teofilov, ki bi s svojimi družbeno nesprejemljivimi prepričanji tako brezsramno izzivali miroljubno velikoslovensko mladino in s svojo prisotnostjo nadlegovali uporabnike ljubljanskega potniškega prometa. Pravzaprav so dotični z veseljem izkoristili priložnost in nas znova opozorili na dejstvo, da živimo v napredni demokratični in predvsem evropski družbi, kjer nas z vsem nezadovoljni in nedopustno kritični posamezniki ne ogrožajo s svojo pretirano družbeno angažiranostjo.

A sam sem se v hipu spomnil tistega falota Mitje Blažiča, v najboljšem primeru trna v peti častivredne gospe Ljudmile Novak, resnici na ljubo pa kar aktivista in celo podpornika družinskega zakonika, ki je neke ne tako zelo davne noči namerno spregledal napis »Tukaj so Prule« in tam predrzno stopil na pot osmerici najbolj fejst fantov, ki skoraj nikoli nič ne ušpičijo. Oni so se, videč, da se ne morejo več izogniti soočenju mnenj z znanim zloglasnežem, odločili Mitji s svojimi akademsko izoblikovanimi argumenti le na hitro pojasniti, da se pač ne strinjajo z idejo o nesmrtnosti istospolno usmerjenih. Ob tem so izkoristili to redko priložnost, da mu na čimbolj razumljiv način prenesejo še misli svojih sošolcev o tem, da se džamije res ne spodobi graditi na potresno občutljivih območjih, da izbrisanih sploh niso izbrisali in da bo potrebno postopek ponoviti, na koncu pa še dodali, da si v svoji strpnosti aktivno prizadevajo za dokončno rešitev romskega vprašanja. Mitji so ti mladi po prvi javni predstavitvi svojim mnenj želeli s svetlečo baklo zgolj pomagati, da bi lažje našel pot domov, a se je nerodnež kar štirikrat zaletel vanjo in se pri tem po vsej verjetnosti namerno poškodoval. Prestrašeni fantje so v hipu stekli po pomoč, Mitja pa je neučakan kar sam v paniki poklical policiste, ki so ga čez čas našli ležečega pred neuglednim prulskim lokalom, na katerem je kljub zgodnji uri še vedno visel napis »Open«.

A ko sem tako nepremišljeno in zaletavo primerjal Mitjo Blažiča in Teofila Pančića, so me brihtnejše glave brž podučile, da mešam jabolka in hruške, saj Mitja ni kalil tukajšnjega nočnega reda in ljubega miru zgolj s svojimi neprimernimi stališči, temveč z vsem svojim bistvom, ki je po parlamentarni diagnozi doktorja Cukjatija bolj kot graje zdravljenja potrebno. Teofil Pančić je oseba veliko nevarnejšega ranga, so mi pojasnili, saj njegovo bistvo sploh ni napačno in bi ga lahko, če bi ga sodili zgolj po njegovih naravnih orientiranostih, gladko razvrstili med velike, kaj velike, med največje ali pa vsaj najobilnejše Srbe. Takšne osebe, ki nas ustrahujejo zgolj s svojimi nespodobnimi mislimi, so namreč za družbo in njene spodobne prebivalce lahko še veliko večja nadloga.

A še v isti sapi so me poznavalci razmer že tudi trepljali po ramenu in me vneto mirili, naj me nikar ne skrbi za dobrobit naše družbe v njeni svetli bodočnosti, saj da pri nas na srečo nimamo nadlog, kakršna je ta Teofil, torej ljudi, pardon, kolumnistov, literarnih teoretikov in še vse kaj hujšega, ki bi se tako vztrajno zajedali v naše družbene svetosti in našo čislo stvarnost vsakodnevno napadali s svojim izkrivljenim in umazano kritičnim pogledom. Naša družba, so ugotavljali, za zdaj še ne proizvaja napačkov, ki bi nas tako zelo vznemirjali z neskončno nepotrebnimi intelektualnimi akrobacijami ter nas po nepotrebnem silili k razmisleku tam, kjer so stvari že od nekdaj premišljene in domišljene. Potem so ti poznavalci še malo poznavali in posledično hitro prišli do zaključka, da imamo sicer res tudi pri nas nekaj pretirano liberalnih in žlehtnobno zadirčnih napornežev ter da nas tudi naše svetlane včasih resno zažulijo, a da vsem tem dežurnim nergaškim paglavcem in paglavkam kljub vsemu še ni potrebno, tako kot Teofilu Pančiću ali Mitji Blažiču, podrobneje razložiti zadev.

A ker me vse te pomirjujoče besede še vedno niso povsem ozdravile skrbi, so mi na koncu kljub majhnim zadržkom priznali, da se tudi pri nas v resnici zelo pospešeno pripravljamo na najhujše in da bomo jutri, če se bodo teofili vendarle pojavili tudi na naših avtobusih, tudi mi sposobni soglasno izstopiti.