| Smrt neke civilizacije | | Natisni | |
| Ponedeljek, 23 Avgust 2010 09:00 |
|
Medtem ko se (samooklicana) strokovna javnost že nekaj tednov vzemirja zaradi nagrade za življenjsko delo, ki jo bo na letošnjem arhitekturnem bienalu v Benetkah prejel Nizozemec Rem Koolhass, si vestne urednice ženskih revij že manejo roke ob misli na bližajoč se beneški filmski festival, kjer se bodo po rdeči preprogi sprehodili najbolj vroči filmski zvezdniki tega sveta. Vestne urednice bodo svojim bralkam (pa tudi bralcem!) lahko postregle z bleščečimi fotografijami in svežimi modnimi zapovedmi, za povrh pa bodo bralke lahko tudi z olajšanjem prebrale, da sta Brad in Angelina še vedno zaljubljena kot prvi dan. Ali pa še malo bolj. Razen nekaj bleščečih festivalskih dni pa so Benetke na svojih načetih temeljih vse prej kot sinonim za blišč. Sploh za tiste, ki ne zmorejo dvigniti pogleda nad razgreta turistična telesa in pripreti oči ob odpadanju ometa s palač ob Canalu grande. Povprečni slovenski turist Benetke opiše kot preplet smrdljivih kanalov, gondol in tonečega Markovega trga, za povrh pa še doda, da je za kapučino odštel pet evrov, ali pa morda celo deset, ker je izbral kavarno s pogledom na Doževo palačo. Nenazadnje človek ni vsak dan v Benetkah, zato se spodobi, da sede v enega izmed barov, ki so namenjeni lupljenju turistov. Tam fotografira svojo lepšo polovico s skodelico kave v rokah. Fotografijo bo nedvomno postavil na polico v dnevni sobi, da bodo obiskovalci lahko videli, kako si je privoščiti italijansko kavo na najbolj luksuznem kraju. Če ima par, ki se odloči na Markovem trgu srebati kavo, podmladek, za nekaj evrov kupi še koruzo, da v objektiv ujame igrivega otroka, obkroženega z golobi. Na Markovem trgu človek pač mora biti obdan z golobi, še več, beneški golobi so nedvomno plemenitejši od ljubljanskih ali pa velenjskih. Če je družina res avanturistično razpoložena, za povrh pa ima še pretanjen čut za kulturo mesta, se vkrca na gondolo, kjer skuša kar se da slovesno sedeti na plišastih blazinah (za katere mislijo, da so žametne) in loviti zavistne poglede drugih turistov, ki si takšne vožnje niso privoščili. Nato morda snedejo še pico, lazanjo ali testenine in se odpravijo domov, veseli, da je družinski ogled Benetk za njimi in se jim nekaj let ali pa nikoli ne bo treba vrniti v to laguno z gnilobnim zadahom, katere lepote nikoli niso resnično videli. A kaj ko sodi družinski ogled Benetk k folklori in se ga ne sme izpustiti, tako kot ne božične večerje pri njenih starših in novoletnega odvijanja daril pri njegovih starših. Sicer pa morda ne bi bilo neumno, pomisli on s svojim racionalnim delom možganov, če bi se naslednjič odpravili v Minimundus, kjer človek na enem mestu lahko vidi vse znamenitosti sveta. Videti lepoto Benetk je dar, dan le redkim. Nihče je ne zna opisati in o njej je nemogoče prepričati sogovornika, ki mu videnje ni bilo dano. Kot resnična ljubezen tudi lepota Benetk zadane z nečloveško silo. Vsa mesta so enaka, le Benetke so malo drugačne, je napisal avstrijski pisatelj in publicist Friedrich Torberg. Veličastnost Benetk tiči v njihovem razkrajanju in otožni lepoti. Ni naključje, da je Thomas Mann za dogajalni kraj ene izmed svojih najboljših novel izbral Benetke, mesto, ki simbolizira smrt. V štirinajstem stoletju je bila moč Beneške republike primerljiva z današnjo močjo ZDA. Beneški dož je bil brez dvoma najvplivnejši mož na svetu, ni ga bilo sultana, kralja, cesarja ali poglavarja, ki bi se lahko primerjal z njim. Dož je bil, drugače kot večina evropskih nasledstvenih vladarjev, izvoljen iz vrst plemstva. Od štirinajstega stoletja dalje je bil dož podrejen kazenski oblasti sveta desetih. Da se možje v doževi palači ne bi spozabili in začeli delati v svojo korist namesto v korist republike (res publica – lat. javna zadeva), stojita nad vhodom v palačo v liniji belih marmornatih stebrov dva nekoliko rdečkasta. Vodilne beneške može sta opominjala na pravico ljudstva, da jih krvavo kaznuje, če bodo zlorabljali svoj položaj. A Beneška republika, trgovska in pomorska velesila, je že stoletje pozneje naletela na najtežjega nasprotnika, enega izmed največjih mož otomanske dinastije, sultana Mehmeda II. Osvajalca (v balkanski zgodovinski zavesti znan kot mož, ki je prodrl do Beograda, hkrati pa je veljal tudi za največjega izobraženca med sultani in prenovitelja otomanskega imperija), ki je najprej leta 1451 zavzel Konstantinopel (ki ga je skušala braniti tudi beneška mornarica), nato pa je Beneški republiki napovedal vojno, ki je trajala skoraj trideset let, stala pa jo je večine mediteranskega ozemlja. A Mehmed II., mož, ki je z zavzetjem Konstantinopla zadal smrtni udarec Bizancu, ni mogel povsem izčrpati Republike. Tudi kuga, ki jo je proti koncu stoletja že drugič doletela in zdesetkala prebivalstvo, je ni zrušila. In tudi Kolumbovo odkritje Amerike in vzpon novih pomorskih velesil (Španije, Portugalske, Nizozemske) Benetkam nista zadala smrtnega udarca. Benetke so izgubile moč, a svojo lepoto so ohranile. Ne bleščijo se v soncu in ne razkazujejo marmornatega sijaja. Ne le koščki, marveč zaplate ometa padajo z nekdanjih gosposkih hiš v motne kanale. Sesedajo se vase. Poplavlja jih. Ozračje je napolnjeno z vonjem po smrti, gnilem sadju in trohnečem lesu. Umirajo v vsej svoji lepoti. A dokler bodo beneška tla še dovolj stabilna, da bo po njih lahko hodila noga Angeline Jolie in drugih spomenikov našega časa, dokler bosta v opomin na bleščečo preteklost in umirajočo prihodnost na Doževi palači vsaj še malo izstopala rdečkasta stebra in dokler se bodo slovenskim družinam izleti v Benetke zdeli del folklore, do takrat bo svet, v katerem živimo, del civilizacije, ki je oblikovala Evropo. Ko pa bo vrh kampanila na Markovem trgu prekrila voda, bo starega sveta konec. Benetke so edina otipljiva povezava med starim in novim svetom, ki jo imamo. In tako kot nas smrt svojca opomni na lastno umrljivost, tako nas tudi potapljanje Benetk opominja na potapljanje lastne civilizacije. »In kar mu je bilo tako težko, kdaj pa kdaj že kar nevzdržno, je bila očitno misel, da nikoli več ne bo videl Benetk, da je to slovo za vekomaj.« (Thomas Mann, Smrt v Benetkah)  Manca G. Renko je zaprisežena Ljubljančanka, ki, četudi se na kavo najraje poda v Trst in plava v Jadranskem morju, za duhovni prestolnici svoje domovine šteje Dunaj in Beograd. Nostalgična zagledanost v državne tvorbe, v katerih nikoli ni zares živela, a so bile domovina njenih prednikov, se je rodila iz romanov in botrovala želji, da bi postala zgodovinarka. Bere in gleda vse, tudi slovenske romane in filme. |
Naključni prispevki: |
Preletavanje vran nad Tržaško ali O mejah med literaturo in žurnalizmomGabriela Babnik | Ponedeljek, 17 Junij 2013  Prišel mi je za hrbet, tih kakor senca. Po svoje mi je ljubo, da se je prizor zgodil na Tržaški, eni tistih redkih ljubljanskih cest, ki vodijo na morje (in ki jo v neskončnost preletavajo vrane). Vid... Beri dalje ... |
Vaje v samotiMitja Drab | Četrtek, 13 Junij 2013  Rad bi začel z anekdoto: pred nekaj tedni sem se vozil v avtu z znancem svojih let, ki se ukvarja s poezijo. Prebral sem nekaj njegovih pesmi in čeprav se mi niso zdele slabe, me je veliko bolj od poe... Beri dalje ... |
Kokoš na mestuIzar Lunaček | Ponedeljek, 10 Junij 2013  Izbrane misli o mojem narodu V stari Jugi smo Slovenci veljali za najbolj delaven in miselno napredni del federacije. Skozi prvo desetletje po osamosvojitvi nam je ta obetavni karakter uspelo skor... Beri dalje ... |
SabotažaDanaja Vegelj | Ponedeljek, 3 Junij 2013  Skupini Cowboy Junkies, eni najbolj podcenjenih bluzovskih skupin sodobnega časa, je že pred leti uspela najbolj učinkovita uporaba besede ironija. Simon Keeper je pesem, ki govori o tem, kaj se zgodi... Beri dalje ... |
Kako je z nami? Ob nemško-nemškem finalu nogometne lige prvakovNataša Kramberger | Petek, 24 Maj 2013  Ne vem, kako je s pesniki, ki imajo radi nogomet, mogoče pa imajo oni še kaj domišljije na zalogi. Tukaj smo utrujeni od razvoja stvari, ki nam pobira veselje, radi bi govorili o igri, a težko fantazi... Beri dalje ... |
Motnje med pisanjem: o srednjeveških mačkah, Jonathanu Franzenu in spolni vzdržnostiAljoša Harlamov | Sreda, 22 Maj 2013  Ko je Emir O. Filipović, asistent na oddelku za zgodovino Univerze v Sarajevu, pred dvema letoma v okviru svojega doktorskega dela brskal med srednjeveškimi rokopisi v dubrovniškem državnem arhivu, je... Beri dalje ... |
Veliki Gatsby se vračaManca G. Renko | Nedelja, 19 Maj 2013  Pripadam zadnji generaciji, ki je morala za obvezno maturitetno čtivo pri angleščini prebrati Velikega Gatsbyja F. Scotta Fitzgeralda. Ko pomislim na maturo, se spomnim na vročino gimnazijske učilnice... Beri dalje ... |
Bili smo nič, bodimo vse!Anej Korsika | Sreda, 15 Maj 2013  »Že več mesecev gnijem doma. Življenja v Ljubljani si ne morem več privoščiti, služb ni, najemnine so drage. Prošnje pošiljam vsak dan, tudi v tujino, ampak povsod zahtevajo izkušnje. Ne vem, kaj me č... Beri dalje ... |
Hvalnica EvropiMatjaž Zorec | Petek, 3 Maj 2013  Najstarejša ter s kulturo, zgodovino, državništvom ter ostalimi hojladri cingljanji menda najbogatejša celinica, razprostrta od Gibraltarja do Peterburga, od irskega fleka do Turčije, pardon Krete, ro... Beri dalje ... |
gratis.karte@slovenia.siUroš Bonšek | Sreda, 24 April 2013  Pred dobrim mesecem in pol me kliče, po glasu sodeč, gospa srednjih let. Rečem prosim. Ona reče pozdravljeni in zdrdra še nekaj na hitro, razumel nisem nič, razen imena vsem znanega paradnega konja sl... Beri dalje ... |
Leopardji čevlji ali Kdo ni bral protokola (pa bi ga moral)Danaja Vegelj | Nedelja, 21 April 2013  »Čeprav prihajam iz zelo 'milo in voda' družine, svoj obraz vsak večer temeljito očistim z odstranjevalcem ličil in si skrbno zmasiram obraz,« je v enem redkih intervjujev o osebnem stilu za The Sun l... Beri dalje ... |
Kako z novo davčno zakonodajo obvladati neobvladljivo umetnost?Gabriela Babnik | Četrtek, 18 April 2013  Pred časom me je doletelo srečno naključje, da sem se znašla na dveh rojstnodnevnih zabavah hkrati. Prva je potekala v stanovanju v središču Ljubljane, druga na periferiji. Med gosti v Ljubljani so bi... Beri dalje ... |
Ljubljana: nemogoče jo je spregledati?Noah Charney | Petek, 5 April 2013  Mesta si lahko (in tudi si) vzpostavijo vizualno identiteto z gradnjo ikonske, resnično veličastne zgradbe. Najvidnejši primer arhitekture kot mejnika je muzej Guggenheim Franka Gehryja v Bilbau, doko... Beri dalje ... |
Na robu in na dnu v slovenskih tovarnahMiša Gams | Torek, 2 April 2013  Čeprav smo v zadnjem četrtletju Slovenci pokazali, da v kritični politični situaciji znamo stopiti skupaj in pokazati zobe nepravičnosti in korupciji, bo pot na tem področju še trnova. Da bo poleg zam... Beri dalje ... |
O politični korektnostiNataša Kramberger | Sreda, 27 Marec 2013  Politično korektnost, to mešanico čistunstva in hinavščine, so si politični svetovalci izmislili, ko je postalo jasno, da imajo mnogi politiki predolge jezike za svojo pamet. Da bi se izognili zadrega... Beri dalje ... |
Diskretni šarm birokracijeKatja Perat | Ponedeljek, 25 Marec 2013  Piše se leto 2013 in slovenska intelektualna skupnost po dobrih desetih letih naraščanja trenda izseljevanja najbolj usposobljenih kadrov še vedno ni pripravljena povsem razumeti, da ima težave z be... Beri dalje ... |
Ni temne strani luneAnja Skapin | Petek, 22 Marec 2013  Še pomnite, kako je digitalni zapis zamenjal magnetnega in je zvok dobil povsem nove razsežnosti? Kar se mene tiče, se mi je razlika vtisnila globoko v spomin predvsem zaradi primerka, na katerem sem ... Beri dalje ... |
Erotična privlačnost ženske s knjigoAljoša Harlamov | Četrtek, 21 Marec 2013  Vsi, ki živimo s književnostjo, smo po malem fetišisti. Včasih se ti v knjigarni kdo takole prikrade za hrbet in ti knjiga kar zleti z rok, ko s škrlatnim obrazom skočiš stran od polic. Če ste kdaj pr... Beri dalje ... |
Privatizacija kulture v Sloveniji?Noah Charney | Petek, 15 Marec 2013  Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je v času prejšnje vlade predlagalo, da bi kultura prodajala samo sebe – umetniki in kulturni delavci naj bi prodali, kolikor le lahko na svetov... Beri dalje ... |
Kraljevina Norveška v očeh trpeče Slovenke: doživljajski spisAna Schnabl | Ponedeljek, 11 Marec 2013  »Veš, majhen narod smo,« reče in žličko potopi v kapučino, z največjo natančnostjo spenjen tako, da se na površini oblikuje silhueta ljubke smrečice. S tem sklene moje poizvedovanje o narodni duši Nor... Beri dalje ... |
Javno: Izgubljene slediAna Schnabl | Ponedeljek, 25 Februar 2013  V zbirki esejev How to be Alone se ameriški pisatelj Jonathan Franzen sprašuje po tem, kar bi resnično moralo zanimati nas vse, še posebej tiste, ki zmrzujemo po različnih izdajah vseslovenskih vstaj ... Beri dalje ... |
Flurescentna bugenvilija ali organizirana potrata vojneGabriela Babnik | Sreda, 13 Februar 2013  Leta 1968 je v Ameriki izšla knjiga The Report from Iron Mountain (Poročilo z Iron Mountaina) anonimnega avtorja. Šlo je za pamflet proti vojni oziroma za črnogledo jadikovanje nad njeno neizogibnostj... Beri dalje ... |
Pust. Noč živih bogov in duhovi prave politikeIzar Lunaček | Ponedeljek, 11 Februar 2013  Ko sem bil majhen, pusta nisem preveč maral. Zdelo se mi je bedasto, da bi moral na določen dan v letu naokrog skakati zamaskiran – še posebej, ker sem se samemu sebi zdel čisto dovolj zanimiv, da se ... Beri dalje ... |
Ko študentka pri štiridesetih na rajžo gre ...Miša Gams | Četrtek, 7 Februar 2013  »Ste našli zaposlitev?« me je z upajočim nasmeškom na obrazu vprašala socialna delavka na zavodu za zaposlovanje, ko sem prišla po papir za odjavo. Zabrusila sem ji, da me je sram, da živim v državi, ... Beri dalje ... |
Kradoma iz New Yorka: o okusihPeter Petkovšek | Sreda, 23 Januar 2013  De gustibus non est disputandum, so dejali že stari Rimljani. A razlike med okusi so, poleg potencialnega jabolka spora, prav lahko tudi sprožilec zanimivih pogovorov in srečevanj različnih svetov. En... Beri dalje ... |
Beseda o ničevostiDanaja Vegelj | Ponedeljek, 21 Januar 2013 Umberto Eco je nekoč podrobno opisal občutke moža, oblečenega v preozke kavbojke: »Na koncu sem se na vsakem koraku zavedal, da nosim točno tiste hlače, čeprav ljudje navadno pozabimo, kaj nosimo. Š... Beri dalje ... |
Polje 900: Auguste in alegorijaIgnac Fock | Četrtek, 17 Januar 2013  Vzajemni bibliografski sistem COBISS (Co-operative Online Bibliographic System & Services) je knjižnični informacijski sistem, ki ga je zasnoval Institut informacijskih znanosti Maribor (IZUM). Na nje... Beri dalje ... |
Lustrirati ali ne lustrirati: Hamlet kot postmoderni državljanIzar Lunaček | Ponedeljek, 14 Januar 2013  Ljubljanska Drama v zadnjem letu izkazuje močan čut za politično aktualne predstave. Lanska uprizoritev Brechtove klasike (v koprodukciji s Cankarjevim domom in Mariborom 2012) Ustavljivi vzpona Artur... Beri dalje ... |
Erotika in politika: Zaljubljenost je razburljivejša od zakona, revolucija zanimivejša od oblastiIzar Lunaček | Torek, 1 Januar 2013  Pred kratkim sem v Mladini prebral odlično analizo protivladnih protestov Marcela Štefančiča mlajšega. Za razliko od večine, ki pomanjkanje konkretnih zahtev protestnikov vidi kot težavo, vztraja, d... Beri dalje ... |
Mi smo odvečManca G. Renko | Petek, 14 December 2012  (…) Izgubljena generacija je tudi ena prvih, ki ji ni uspelo oblikovati niti ene subkulture, ki bi si jo bilo vredno zapomniti. Potreba po tem, da bi se jasno razlikovali od drugih – tudi od svoji... Beri dalje ... |
- 0
- 1
- 2
