| Smrt neke civilizacije | | Natisni | |
| Prispeval Manca G. Renko |
| Ponedeljek, 23 Avgust 2010 09:00 |
|
Medtem ko se (samooklicana) strokovna javnost že nekaj tednov vzemirja zaradi nagrade za življenjsko delo, ki jo bo na letošnjem arhitekturnem bienalu v Benetkah prejel Nizozemec Rem Koolhass, si vestne urednice ženskih revij že manejo roke ob misli na bližajoč se beneški filmski festival, kjer se bodo po rdeči preprogi sprehodili najbolj vroči filmski zvezdniki tega sveta. Vestne urednice bodo svojim bralkam (pa tudi bralcem!) lahko postregle z bleščečimi fotografijami in svežimi modnimi zapovedmi, za povrh pa bodo bralke lahko tudi z olajšanjem prebrale, da sta Brad in Angelina še vedno zaljubljena kot prvi dan. Ali pa še malo bolj. Razen nekaj bleščečih festivalskih dni pa so Benetke na svojih načetih temeljih vse prej kot sinonim za blišč. Sploh za tiste, ki ne zmorejo dvigniti pogleda nad razgreta turistična telesa in pripreti oči ob odpadanju ometa s palač ob Canalu grande. Povprečni slovenski turist Benetke opiše kot preplet smrdljivih kanalov, gondol in tonečega Markovega trga, za povrh pa še doda, da je za kapučino odštel pet evrov, ali pa morda celo deset, ker je izbral kavarno s pogledom na Doževo palačo. Nenazadnje človek ni vsak dan v Benetkah, zato se spodobi, da sede v enega izmed barov, ki so namenjeni lupljenju turistov. Tam fotografira svojo lepšo polovico s skodelico kave v rokah. Fotografijo bo nedvomno postavil na polico v dnevni sobi, da bodo obiskovalci lahko videli, kako si je privoščiti italijansko kavo na najbolj luksuznem kraju. Če ima par, ki se odloči na Markovem trgu srebati kavo, podmladek, za nekaj evrov kupi še koruzo, da v objektiv ujame igrivega otroka, obkroženega z golobi. Na Markovem trgu človek pač mora biti obdan z golobi, še več, beneški golobi so nedvomno plemenitejši od ljubljanskih ali pa velenjskih. Če je družina res avanturistično razpoložena, za povrh pa ima še pretanjen čut za kulturo mesta, se vkrca na gondolo, kjer skuša kar se da slovesno sedeti na plišastih blazinah (za katere mislijo, da so žametne) in loviti zavistne poglede drugih turistov, ki si takšne vožnje niso privoščili. Nato morda snedejo še pico, lazanjo ali testenine in se odpravijo domov, veseli, da je družinski ogled Benetk za njimi in se jim nekaj let ali pa nikoli ne bo treba vrniti v to laguno z gnilobnim zadahom, katere lepote nikoli niso resnično videli. A kaj ko sodi družinski ogled Benetk k folklori in se ga ne sme izpustiti, tako kot ne božične večerje pri njenih starših in novoletnega odvijanja daril pri njegovih starših. Sicer pa morda ne bi bilo neumno, pomisli on s svojim racionalnim delom možganov, če bi se naslednjič odpravili v Minimundus, kjer človek na enem mestu lahko vidi vse znamenitosti sveta. Videti lepoto Benetk je dar, dan le redkim. Nihče je ne zna opisati in o njej je nemogoče prepričati sogovornika, ki mu videnje ni bilo dano. Kot resnična ljubezen tudi lepota Benetk zadane z nečloveško silo. Vsa mesta so enaka, le Benetke so malo drugačne, je napisal avstrijski pisatelj in publicist Friedrich Torberg. Veličastnost Benetk tiči v njihovem razkrajanju in otožni lepoti. Ni naključje, da je Thomas Mann za dogajalni kraj ene izmed svojih najboljših novel izbral Benetke, mesto, ki simbolizira smrt. V štirinajstem stoletju je bila moč Beneške republike primerljiva z današnjo močjo ZDA. Beneški dož je bil brez dvoma najvplivnejši mož na svetu, ni ga bilo sultana, kralja, cesarja ali poglavarja, ki bi se lahko primerjal z njim. Dož je bil, drugače kot večina evropskih nasledstvenih vladarjev, izvoljen iz vrst plemstva. Od štirinajstega stoletja dalje je bil dož podrejen kazenski oblasti sveta desetih. Da se možje v doževi palači ne bi spozabili in začeli delati v svojo korist namesto v korist republike (res publica – lat. javna zadeva), stojita nad vhodom v palačo v liniji belih marmornatih stebrov dva nekoliko rdečkasta. Vodilne beneške može sta opominjala na pravico ljudstva, da jih krvavo kaznuje, če bodo zlorabljali svoj položaj. A Beneška republika, trgovska in pomorska velesila, je že stoletje pozneje naletela na najtežjega nasprotnika, enega izmed največjih mož otomanske dinastije, sultana Mehmeda II. Osvajalca (v balkanski zgodovinski zavesti znan kot mož, ki je prodrl do Beograda, hkrati pa je veljal tudi za največjega izobraženca med sultani in prenovitelja otomanskega imperija), ki je najprej leta 1451 zavzel Konstantinopel (ki ga je skušala braniti tudi beneška mornarica), nato pa je Beneški republiki napovedal vojno, ki je trajala skoraj trideset let, stala pa jo je večine mediteranskega ozemlja. A Mehmed II., mož, ki je z zavzetjem Konstantinopla zadal smrtni udarec Bizancu, ni mogel povsem izčrpati Republike. Tudi kuga, ki jo je proti koncu stoletja že drugič doletela in zdesetkala prebivalstvo, je ni zrušila. In tudi Kolumbovo odkritje Amerike in vzpon novih pomorskih velesil (Španije, Portugalske, Nizozemske) Benetkam nista zadala smrtnega udarca. Benetke so izgubile moč, a svojo lepoto so ohranile. Ne bleščijo se v soncu in ne razkazujejo marmornatega sijaja. Ne le koščki, marveč zaplate ometa padajo z nekdanjih gosposkih hiš v motne kanale. Sesedajo se vase. Poplavlja jih. Ozračje je napolnjeno z vonjem po smrti, gnilem sadju in trohnečem lesu. Umirajo v vsej svoji lepoti. A dokler bodo beneška tla še dovolj stabilna, da bo po njih lahko hodila noga Angeline Jolie in drugih spomenikov našega časa, dokler bosta v opomin na bleščečo preteklost in umirajočo prihodnost na Doževi palači vsaj še malo izstopala rdečkasta stebra in dokler se bodo slovenskim družinam izleti v Benetke zdeli del folklore, do takrat bo svet, v katerem živimo, del civilizacije, ki je oblikovala Evropo. Ko pa bo vrh kampanila na Markovem trgu prekrila voda, bo starega sveta konec. Benetke so edina otipljiva povezava med starim in novim svetom, ki jo imamo. In tako kot nas smrt svojca opomni na lastno umrljivost, tako nas tudi potapljanje Benetk opominja na potapljanje lastne civilizacije. »In kar mu je bilo tako težko, kdaj pa kdaj že kar nevzdržno, je bila očitno misel, da nikoli več ne bo videl Benetk, da je to slovo za vekomaj.« (Thomas Mann, Smrt v Benetkah)  Manca G. Renko je zaprisežena Ljubljančanka, ki, četudi se na kavo najraje poda v Trst in plava v Jadranskem morju, za duhovni prestolnici svoje domovine šteje Dunaj in Beograd. Nostalgična zagledanost v državne tvorbe, v katerih nikoli ni zares živela, a so bile domovina njenih prednikov, se je rodila iz romanov in botrovala želji, da bi postala zgodovinarka. Bere in gleda vse, tudi slovenske romane in filme. |
Naključni prispevki: |
O volitvahManca G. Renko | Torek, 13 December 2011  Spoznanje o občem brezupu naroda v zavest nikoli ne zareže s tolikšno ostrino kakor v predvolilnem času. Vidimo, kako se mediji pred našimi očmi v poplavi trivialnih afer utapljajo v lastnem znoju,... Beri dalje ... |
Polica-(S)povednica: Teža prvega septembraManca G. Renko | Četrtek, 29 September 2011 Samo en datum v letu zame ni le navaden dan, ampak mi v spomin prikliče okuse, ki sem jih imela v ustih, vonje, ki sem jih vsrkavala, ter oblačila, ki sem jih nosila. Samo en datum je, ki me spominja ... Beri dalje ... |
SLOVO IN-TE-LEK-TU-AL-CAAljoša Harlamov | Četrtek, 15 September 2011  Jst sm intelektualc (Inteligenca v 21. stoletju) Danes upam pri polni zavesti in pred pričami povedati, da sem intelektualec. Tudi večkrat ponoviti, če je treba. To je … hm, recimo temu vendarle kar ... Beri dalje ... |
Napad 120IQ ženske-intelektualkeAljoša Harlamov | Torek, 24 Maj 2011  Obrez nogomet komentira kot kak blesav inštruktor aerobike: Messi, Messi, Messi. Odkašljam se in malo spijem. Čakam. Obstaja tip moških, ki ob spremljanju nezanimivega nogometa ne zna drugače, kot da ... Beri dalje ... |
Na črno-belih tirnicahAnej Korsika | Četrtek, 12 Maj 2011  Skozi okno vagona razmišljam o Chicagu. Ime ni tako samoumevno, da bi ga takoj uvrstili v ligo New Yorka, Londona, Šanghaja, Moskve in drugih svetovnih metropol. Vendar nedvomno spada prav tja. Z ... Beri dalje ... |
PomladnaTjaša Razdevšek | Četrtek, 7 April 2011  Sonce je v mestu in mesto je v soncu. Zadnje čase se vse vrti okoli potovanj in selitev na tuje. Mene pa vznemirja občutek, da že nekaj časa nisem napolnila svoje bisage in šla po vtise, po priložnost... Beri dalje ... |
Bralka z rezervne klopi: Finžgar, Dolenc in HočevarBarbara Pešut | Ponedeljek, 21 Marec 2011  Če kdaj v mešani družbi pogovor nanese na moško-ženske odnose, vedno zagovarjam ženske. Taka sem. Priznam pa, da rada kdaj pokukam tudi na moško stran in to se je tokrat manifestiralo tako, da sem ... Beri dalje ... |
Atlas še drži svet v rokah?Tjaša Razdevšek | Torek, 8 Marec 2011  Nemalo Slovenk in Slovencev se je s Tahrirja že vrnilo z malhami nabranih vtisov, zvončkljavih spominov, pisanimi rutami muzejskih zgodb in sfinginih ugank začetka civilizacije. Razmišljam, kako sva s... Beri dalje ... |
Bralka z rezervne klopi: Utopija, Prihodnjič in Zgodba o OBarbara Pešut | Ponedeljek, 21 Februar 2011  Svobodo težko definiram zlasti zdaj, ko se mi hendikep neprestano potika nekje pod nogami. Saj jo izluščim, kakšno jedrnato misel o tem, kaj vse svoboda zame je, pa tudi kaj vse ni, a v tej silni množ... Beri dalje ... |
FridaTjaša Razdevšek | Ponedeljek, 24 Januar 2011  Zadnja novembrska sobota. Truma Slovencev na poti na Dunaj. Slovenski avtomobili in avtobusi na Frido. Vsi na Frido. Evforija, ki jo povzroči razstava ene najslavnejših mehiških slikark. Frida Kahl... Beri dalje ... |
Bralka z rezervne klopiBarbara Pešut | Ponedeljek, 17 Januar 2011 Že dolgo nisem bila v knjižnici. Je več razlogov, takih tečnih, o katerih ne maram pisati, a sem si rekla, da je morda dovolj in si enkrat že napišem v obraz, zakaj sem opustila to sladko navado. Dos... Beri dalje ... |
IN-TE-LEK-TU-A-LEC: Kozmopoliti vs. NarodnjakiAljoša Harlamov | Torek, 28 December 2010  V hiši Velikega Brada je drugi dan šova prišlo do prvega frontalnega spopada. Vsi tisti, ki ste za ceno zgolj enega evra na teden pridobili 24-urni dostop, ste imeli kaj videti! Povsem v nasprotj... Beri dalje ... |
IN-TE-LEK-TU-A-LEC: Intelektualec = marginalecAljoša Harlamov | Ponedeljek, 22 November 2010 Spoštovani g. A. Harlamov, najprej naj vas v imenu našega društva lepo pozdravim in pohvalim vašo kolumno. Končno! Zares, bil je že skrajni čas, da se nekdo loti pisanja tudi o naših križih in tež... Beri dalje ... |
Kako smo volili župane (in se pri tem celo smejali)Manca G. Renko | Četrtek, 4 November 2010  Nobena stvar me ne razveseli bolj od volitev, naj gre za državnozborske, evropske ali lokalne. Res je, da imam slednje najraje, žal mi je stavka delavcev javne televizije letos zagodla in zaradi omeje... Beri dalje ... |
Ali ste intelektualec? – REŠITE TEST!Aljoša Harlamov | Ponedeljek, 25 Oktober 2010  Z vprašanjem kdo ali kaj je intelektualec se človek navadno sreča v obliki: Ali sem intelektualec? Če ne prej, pa – kot nam veselo izpričujeta sodobna slovenska romaneskna produkcija in hollywood... Beri dalje ... |
IN-TE-LEK-TU-A-LEC: Kako se je minister Golobič odločil rešiti svet pred humanistikoAljoša Harlamov | Ponedeljek, 4 Oktober 2010 Inovativna shema sofinanciranja doktorskega študija je presenečenje samo za nekoga, ki je bil zadnjih nekaj let globoko v intelektualni komi. Na njej ni nič naključnega, niti to, kako brezsramno na ... Beri dalje ... |
Vinogradi v septembruAndraž Polič | Sreda, 29 September 2010  Še zadnji memento junijskih dni pred počitnicami v domovini in potem sledimo tekočim dnevom. Preden smo prilepili gume na vroč asfalt do Ljubljane, se je zgodilo pesniško slovo od ambasadorja Franc... Beri dalje ... |
Literati in poeti, ki jezik ohranjajo resničenManca G. Renko | Ponedeljek, 27 September 2010 Ponovno lahko napišem, da je pisanje garanje, in nejeverne o tem, če nihče drug, nedvomno prepriča Jonathan Franzen, ki je svoj zadnji roman Freedom (Svoboda) neprekinjeno pisal devet let. Na trenut... Beri dalje ... |
Mlada koruzaAndraž Polič | Ponedeljek, 6 September 2010  ... zazvonil je telefon! Bila je Cat, ki mi je navdušujoče razlagala o domači bio zelenjavi kolega Vojte, naprodaj kar med knjigami kavarnice Šejkspir. In še kozji sir, jajčka ter kravje mleko ... s... Beri dalje ... |
Na naših avtobusih (še) ni teofilovGoran Vojnović | Ponedeljek, 30 Avgust 2010  Pred dnevi je tudi pri nas zaokrožila novička, da se je Teofil Pančić, malosrbski kolumnist, literarni teoretik in še vse kaj hujšega, po lastni krivdi znašel sredi miroljubne Velike Srbije v Zemunu, ... Beri dalje ... |
Smrt neke civilizacijeManca G. Renko | Ponedeljek, 23 Avgust 2010 Medtem ko se (samooklicana) strokovna javnost že nekaj tednov vzemirja zaradi nagrade za življenjsko delo, ki jo bo na letošnjem arhitekturnem bienalu v Benetkah prejel Nizozemec Rem Koolhass, si vest... Beri dalje ... |
Pisma iz praških kavarn: Vročinske mrzliceAndraž Polič | Sreda, 28 Julij 2010 Kje sem, kdo sem, kaj sem?, pa še kaj bi se lahko vprašal, če bi imel silo, ko je temperatura v senci presegla še znosno delovanje nevronskih mrež in mi je spet postalo jasno, da je Hegel za Fenomenol... Beri dalje ... |
Vse nogometne pravljiceManca G. Renko | Torek, 13 Julij 2010 Najočitnejše stvari so najbolj skrite. Tako je bilo vsaj z nastajanjem te kolumne. Nešteto idej za pisanje sem že imela v glavi, pa sem jih vedno znova ovrgla, češ da so preveč banalne, pretenciozne, ... Beri dalje ... |
PISMA IZ PRAŠKIH KAVARN (junij)Andraž Polič | Ponedeljek, 28 Junij 2010  Spet nazaj v zračni luki: mislim, da se »on the air« nisem oglašal že od začetka pomladi oz. od svetovnega dne poezije, zato bom tokrat zgostil nekaj praškega dogajanja, ki se je odvijalo v teh meseci... Beri dalje ... |
O nedotakljivosti slovenskih klasikovManca G. Renko | Četrtek, 17 Junij 2010 Misliti mi je dalo deset kratkih recenzij, ki sem jih prebrala v majski številki enega izmed najboljših časopisov, nemškem tedniku Die Zeit. To niso bile povsem navadne recenzije, kakršne lahko beremo... Beri dalje ... |
Kolumna: Literatura med poveličevanjem in preziromManca G. Renko | Četrtek, 20 Maj 2010  Začenjam z vrhuncem, ki navdaja s ponosom in daje upanje. Bilo je sredino popoldne, prvi dan, ko je bilo na blagajni Kinodvora mogoče dvigniti vstopnice za predavanje Slavoja Žižka z naslovom Zakaj se... Beri dalje ... |
Andraž Polič: Svetovni dan poezijeAdministrator | Torek, 6 April 2010  Kavarniška pisma iz Prage Sreda, 7. april 2010 Sobota na pomladno enakonočje je pričarala toplo vzdušje v parku Kampa pri Karlovem mostu. V velikem šotoru na zelenici so zbijali šale mla... Beri dalje ... |
Irena Novak Popov: Razmišljanje o slovenski književnosti v sosednjih državahAdministrator | Sobota, 27 Marec 2010  Nedelja, 28. marec 2010 V začetku letošnjega marca se je nacionalna televizija posvetila zdaj že svetovno priznanemu tržaškemu pisatelju Borisu Pahorju – najprej v nedeljskem intervjuju z Ladom Am... Beri dalje ... |
Glorjana Veber: »Amplitudni pesnik«Lena Vastl | Ponedeljek, 1 Februar 2010  Ponedeljek, 1. februar 2010 Vsaka umetniška generacija ima svoje območje željenega razmišljanja, kjer vre njeno umetniško vprašanje, ki je smer in rešitev h... Beri dalje ... |
Proti februarju: KanadaAdministrator | Nedelja, 17 Januar 2010  Taja Topolovec Ponedeljek, 18. januar 2010 »Winter. Time to eat fat and watch hockey.« (Margaret Atwood, February) Zimsko odeti, z dvojnimi pari rokavic, tipkovnico pod roko ... Beri dalje ... |
- 0
- 1
- 2
