Stopim v »Šejkspira« in naročim klasiko: Bernard z lahko glavo in kratko kavo; k mizi si prinesem Mlado fronto in »Heralda«, da prelistam svet. To je tista romantična sublimnost – ko v mirnem kotičku spremljaš svetovne katastrofe in ima kavarniški čas pridih estetike. Na tej točki mora vstopit kritika ciničnega uma, če kaj velja ta »drama«!

Še korak nazaj (pa dva naprej) na prejšnje pismo, torej: končal sem pri 23. aprilu, ko smo menjali dar za dar, vrtnice za knjige ... Prišel je prvi maj in Lenka Danhelova (češka pesnica, prevajalka in slikarka ) me je povabila na pesniško praznovanje v zapuščeni cerkvici v mali češki vasici. Bohemska idila: pesniški posebneži, pivo in klobase na zelenici in večerni gost Stan the Man – stari (okoli 70 let ) blues man (po rodu Poljski Škot), ki biva v Pragi in v triu zažiga ponedeljke pri Malem Glenu. Vroč dinamit v Hendrix maniri, ki ga vsekakor priporočam, če kdo bluzi po nočni Pragi.

Praznik dela s pesmijo naprej! Neprestano me zanaša v ozadje poletnih knjig, ki mi še sveže stojijo v spominu: najprej, od začetka, Začeti od začetka (Slavoj Žižek, uredniški izbor Peter Klepec):kako dojeti ideologije, lastne fantazme in spregledati »gnili« kapitalizem; kako vic vzeti »zares« – obvezno čtivo za 3 eure. Te 3 eure! »Fenomen« je to, čemur lahko rečemo »impulzivni konzum« (sploh ne pomislimo o ceni in takoj kupimo, če nam je všeč ) – mislim, da nekako sega do 10 eurov, kolikor povprečno stanejo nove(!) knjige v Pragi (kaj takega, če izvzamem to leto, je v Sloveniji nepredstavljivo: kar pomeni, da potrebujemo boljšo politiko, ki bo knjigi vrnila status neobdavčenih in širše dosegljivih »kvalitet življenja« – mogoče si pa delam iluzijo in »sekam« mimo; res je, nisem družbeni analitik).

Torej: Slavoj Žižek (o njem še kdaj bolj poetično drugič). Komur gre vsa slava in fama na jetra, se še zmeraj lahko odloči za Očarljivi skupinski samomor (Arto Paasilinna) in »premisli« o  ljudski modrosti: »V tem življenju je smrt najpomembnejša stvar, pa še ta ne tako zelo«.

Prvi maj je minil z rahlimi pobegi v nostalgijo – osemdeseta in pomladne počitnice, skoki v Kolpo, zeleni evkaliptus bonboni in kino Šiška ... pa ljubezni. Hops, tukaj in zdaj je tvoja sreča! Ja, res, toda potem si »motherfucking« zen mojster, ki si – srečen; za ustvarjalno dinamiko pa človek potrebuje poligona preteklosti in prihodnosti, če hoče zapisati svoje sledi in odstreti vizije časovnih ugank »komedije človeškega tkiva«.

The interpretation of murder je napet psihoanalitski triler, ki mi je prišel pod roke od kolega Martina Skale, ko sva posedala nekje na Pankracu (nekakšno bolj poslovno središče Prage). Avtor pa mi je očitno freudovsko spolzel iz glave. Resnični dogodek: obisk Freuda in Junga v New Yorku pred cca. 100 leti se vplete v kriminalno zgodbo z odličnim suspenzom in spretnimi preobrati. Priporočam.

Pa pletimo še malo te besedne čipke.

15.–17. maj je potekal praški knjižni sejem. Sejem bil je živ! (Veliko reči na kupu me zmeraj naredi živčnega.) Mi bo pa gotovo ostal v spominu tisti praški iz leta 2005, ko je bila Slovenija častna gostja in so Fake orchestra zažigali v Švandlovem divadlu, pa Janja Majzelj je ob Svetlani Makarovič prepevala šansone v klubu Viola (kjer je pustil svoj podpis tudi A. Ginsberg, če kdo lovi podpise) in Gregor Podlogar je jahal plošče v klubu Akropolis na Vinohradyh in s Tonetom sva popila pivo na Mali strani, ko sem prebral nekaj arabesk in potem padel v noč sredi nabite kavarne Monmartre, ko sem še zadnjič slišal Daneta, ki ga je pospremil Škof, da mi še zdaj odmeva »votlina moje glave« ...

Tako sem obsedel v »Šejkspiru« in pismo se še ni končalo, ko je zazvonil telefon ...

Naj bo zadosti za vroče dni. Več naslednjič, ko se shladi!

Andraž Polič je vsestranski umetnik, ki se je rodil leta 1972 in takoj začel ustvarjati.
Do danes je izdal že kakšen ducat knjig, napisal nešteto pesmi in skladb ter se lotil
še mnogih drugih projektov.