Spet nazaj v zračni luki: mislim, da se »on the air« nisem oglašal že od začetka pomladi oz. od svetovnega dne poezije, zato bom tokrat zgostil nekaj praškega dogajanja, ki se je odvijalo v teh mesecih.

Konec marca sva z Natašo imela premiero v gledališču na Čertovki (kot se imenuje rečica, ki teče ob parku Kampa pri Karlovem  mostu); Čert je po češko vrag – zlodej, in marsikdo se spomni Jima Čerta, znamenitega praškega harmonikaša in kantavtorja, ki se je v osemdesetih vrtel po Radiu Študent in je veljal za nekakšnega češkega »enfant terrible«. Mnenja o njem so bila po žametni revoluciji (1989) deljena: širile so se govorice, da je odšel v Ameriko in se ustvarjalno družil s Tomom Waitsem, nekateri pa so ga razglasili za špiclja, ki je deloval in ovajal za češko-ruske komuniste. Nazadnje sem ga poslušal v Balbinovi poeticki hospodi, ko sem se ob pivu in njegovem hreščečem glasu počutil prevetreno bohemsko. Gotovo premore nekaj tiste češke »prostaškosti«, ki jo lahko obiskovalec Prage sreča v počasi izginjajočih pajzljih in kletnih pivnicah, kjer tečejo hektolitri piva, pa še kakšen absinth nazadnje totalno pomrači um »starih vojakov«.

Torej – če se vrnem s kratke digresije – dogodila se je gledališka premiera »Na ceste«, avtorice-igralke Ivete Duškove, kjer nastopata Nataša Burger in Agata Duškova ter moja malenkost kot glasbenik in zvočni interpret. Sveža, dinamična, duhovita igra o mami in hčeri,ki se odpeljeta na obisk k babici in skozi banalne vsakdanje pogovore počasi razkrijeta svoje najglobje želje in spomine.

Predstavo je posnel Žiga Stanovnik in upam, da se bo nek dan odigrala tudi v Ljubljani. Žiga je bil sicer na prijeteljskem in delovnem obisku (skupaj s fotografom Titom Brecljem): snemali smo kratek poetičen film »Na prvem tiru« namenjen za Zebra poetry film festival v Berlinu, kamor me je povabil umetniški vodja Boris Nietzche. Film je trenutno v montaži.

Vmes praznovanje Alminega rojstnega dne v čudovitem Češkem Krumlovu (nekakšen češki Piran), kjer poleg pohajkovanja po slikovitih uličicah priporočam ogled muzeja Egona Schieleja, ki je dolga leta bival in ustvarjal v tem starinskem biseru.

Prišel je april, norčav kot ponavadi. In seveda svetovni dan knjige – 23. april, ko je Ljubljana postala svetovna prestolnica knjige in mislim, da ima trenutno največ dogodkov na prebivalca, zato niti ne bi našteval vsega praškega »življenja«, le zgolj za pokušino. Glede dneva knjige je gotovo najlepši običaj v Kataloniji (kjer se je dan posvečen knjigi začel praznovati): ko moški podari dekletu vrtnico, dekle pa mu v zameno da knjigo ... o tem sem že pisal. So pa »suhe« informacije klik stran na Weekepediji, seveda.

O razmerju informacije, časa in odčaranosti sveta pa kdaj drugič, saj tema zahteva več prostora in razmisleka.

23. april je po zmešnjavi datumov vezan tudi na W. Shakespearea in po dolgem času sem se na topel večer odpravil z Vinohradov v »dolino« Vršovice, kjer sem preživel tri leta in se »nastanil« v domači kavarni s knjigarno: Shakespeare a synove. Ta prostor ustvarja skupina umetniško navdahnjenih ljudi moje generacije, ki sicer vodijo največjo knjigarno (in distribucijo) angleške literature v Češki republiki. Kavarna je prijetno zbirališče lokalne boheme in tujcev (saj angleščina gladko teče), ki se radi umaknejo od centralnega vrveža. V bližini je tudi prestižen youth hostel z odličnim podzemeljskim koncertnim klubom »Skutečnost« (resničnost). O dogajanju iz »podzemlja« kdaj drugič.

Vstopil sem torej v »Shakespearea« na Krymski ulici, da si skiciram svoje kavarniško pismo in da se založim s svežo solato iz bio farme kolega Vojte. S »fanti« kdaj zaigramo petkov »futbalek« na igrišču v starem mestu: »žoga, znoj in pivo« – kako moško stereotipno, a vendar »deluje« (kot se marsikdo lahko prepriča ob tekočem Mondialu ali ob pesniških esejih literatov). Ima pa vsaka »igra« tudi svojo temno plat, pa pustimo to sedaj ob strani.

Kupim solato, jajca in kozji sir za smešno ceno; treba je vedeti, da »sadje in zelenjavo« v Pragi popolnoma obvladuje vietnamska mafija, zato z veseljem podprem domačo zelenjavo, ki je jasno neprimerljivo kvalitetnejša od postane španske ali grške itd. Praga namreč nima tako krasne tržnice kot Ljubljana, čeprav se ta izumrla tradicija spet vrača na določene lokacije.

Drage bralke, dragi bralci, očitno bom moral pisati v nadaljevanjih, da pokrijem zamujeno, zato se že veselim naslednjega javljanja »on the Belair«, ko bom skušal zajeti še nekaj pesniških dogodkov in ambasadorskega utripa. Uživajte!