Seveda sem takoj pomislila na to, kako krasno bi bilo podobno stvar speljati v kakšnem slovenskem časniku s slovenskimi avtorji. A pot od ideje do uresničitve ni lahka – za začetek si samo zamislite slovensko parafrazo nemških stavkov: »Neprebavljiva: Podganarka Günterja Grassa. Na podstrešje z njo!« in »Oh, gospod Brecht, dva tisoč petsto pesmi je preveč! Pesmi niso masovna produkcija, to velja tudi za marksiste.« Dobili bi naslednje: »Neprebavljiv: Na klancu Ivana Cankarja. Na podstrešje z njim!« ali pa »Oh, dragi Kosovel, dva tisoč pesmi je preveč! Pesmi niso masovna produkcija, to velja tudi za nadobudneže.«

V slovenščino pretvorjeni stavki delujejo nenaravno in povsem nepredstavljivo je, da bi si jih kdorkoli (razen Mihe Mazzinija, ampak le kdo bo njega jemal resno, saj nima naziva literarnega kritika) drznil zapisati. Le zakaj bi se kritiki lotili ponovne interpretacije slovenskih klasikov, saj so vendar  z razlogom razglašeni za klasike. Ustoličili so jih možje, ki so pisali študijsko literaturo današnjim kritikom in tem možem nikakor ne gre oporekati. Namesto kritičnega pogleda na davno umrle pisce jih raje še naprej trpajmo v učne načrte, da se bodo s hormoni napolnjeni gimnazijci ukvarjali z njih sterilno lepoto in se skušali poistovetiti z junaki, ki so po Mazziniju mrtvi v mrtvem okolju z mrtvim jezikom na ustih. Za vsem tem pa naj tiči misel: če smo jih mi obravnavali kot klasike, naj jih tudi naši zanamci!

A pozor! Ali bi kot dobri ljudje in odgovorni državljani res želeli, da tudi prihajajoči rodovi prebirajo duhamorne in neživljenjske zgodbe, napisane v tako zadušljivem jeziku, da me stisne v prsnem košu, ko samo pomislim nanje? Spomnite se Pregljeve Matkove Tine! Še vedno mi ni jasno, koga bi sploh lahko zanimala zgodba visoko nosečega dekleta, ki se v osemnajstem stoletju poda na romanje iz ene vasi v drugo in nato (oh, kako revolucionarno!) na cilju poljubi glavo usmrčenega očeta otroka, ki ga nosi. Če me spomin ne vara, v ozadju neprenehoma bijejo zvonovi in po zraku letajo netopirji. Ali pa je to le grozljiv spomin na branje.

Če vzamete v roke učni načrt za poučevanje slovenskega jezika v gimnaziji, se boste nedvomno zgrozili nad količino del, ki jih morajo dijaki poznati – kot bi bil osrednji cilj v dijake strpati čim več avtorjev in njihovih del. Kot piše v uvodu (opredelitvi predmeta), naj bi dijaki z branjem literarnih del razvijali svoj estetski čut in domišljijsko-doživljajske zmožnosti  ter  poglabljali kulturno, domovinsko in državljansko vzgojo. Našteti cilji so sicer hvalevredni, a vendar – kaj pa privzgojiti dijaku ljubezen in spoštovanje do knjige? Ga navdušiti za branje? Živo se spominjam gimnazijskih ur književnosti, pri katerih smo brali Möderndorferja in Zupana. Glasno branje je spremljal smeh in iz smeha se najlaže rodi ljubezen do knjige. A takšnih knjig je na seznamih bore malo. Kot bi šolniki želeli mladim povedati, da je knjiga resna stvar in da je branje naporno intelektualno delo za izbrance. Smejati se ob literaturi – smrtni greh!

Trubar, Dalmatin, Svetokriški, Linhart, Slomšek in ostali utemeljitelji in negovalci slovenske besede so nedvomno pomembni za narodno zavest, a hkrati se je treba zavedati, da njihovo literarno ustvarjanje ni prav izjemno, prav tako pa tudi ne navdušuje petnajstletnih bralcev. Seveda pri snovanju učnega načrta ne moremo postaviti v ospredje vprašanja, kaj dijake navdušuje, a kakšna dobra humoreska ali napeta kratka zgodba jim prav gotovo ne bi škodili. In če sistem že temelji na vzvišenosti in sterilnosti literature, potem si nikoli ne bi smeli dopustiti izida zbirke Klasje (DZS), ki razvrednoti književnost na najbolj banalen način. Za tiste, ki knjig iz zbirke Klasje še nikoli niste vzeli v roke: v knjigah lahko najdete skrajšane romane. Na primer Zločin in kazen na pičlih 236 straneh (v resnici jih ima krepko preko 500) s spremno besedo vred! Uredniki romane zbirke Klasje predelajo tako, da poglavja, ki se jim zdijo prezahtevna (ali pa odveč?) izpustijo in namesto njih napišejo obnovo, včasih dolgo le nekaj stavkov. Od tega je nedvomno boljši celo strip.

Ob branju kritik nemških klasikov izpod peres mladih piscev sem se nekajkrat olajšano zasmejala (nisem edina, ki pri najboljši volji ni zmogla prebrati Döblinovega Berlin-Alexanderplatza), spet drugič me je rahlo zbodlo pri srcu (Brecht vendarle ne more biti le pesnik za učitelje, če je meni tako ljub!) in kar je vredno največ – na bogove nemške (svetovne) literature, ki so bili zapisani nesmrtnosti, še preden sem se rodila, sem prvič pogledala kot na smrtnike, ki se jim sme oporekati. Tak pogled bi morali gimnazijski učitelji predstaviti vsem gimnazijcem – književnost ni enoznačna in nihče izmed obravnavanih avtorjev ni nedotakljiv.  A le kako bi to lahko bilo mogoče, če celo kritiki pristajajo na absolutnost obveznega čtiva v učnem načrtu in si nihče niti v sanjah ne bi drznil pripomniti, da bi bil nabor slovenskih avtorjev lahko za četrtino manjši, ljubezen dijakov do književnosti pa sorazmerno večja.

Manca G. Renko je zaprisežena Ljubljančanka, ki, četudi se na kavo najraje poda v Trst in plava v Jadranskem morju, za duhovni prestolnici svoje domovine šteje Dunaj in Beograd. Nostalgična zagledanost v državne tvorbe, v katerih nikoli ni zares živela, a so bile domovina njenih prednikov, se je rodila iz romanov in botrovala želji, da bi postala zgodovinarka. Bere in gleda vse, tudi slovenske romane in filme.