Za potrebe kratkega filma Vikend paket režiserja Borisa Palčiča, pri katerem sem delal kot pomočnik režije, sem pred kratkim eno soboto prebil v koprskem zaporu. Še več, za potrebe prizora na zaporniškem dvorišču sem skupaj z nekaj kaznjenci odigral tri na tri. Drugače pač ni šlo, saj kaznjencem basket niti približno ni dišal in so samo drug za drugim zavijali z očmi, mrko gledali predse in glasno ponavljali: »Jebeš košarku. Hoću da igram fudbal. Jebo vas vaš film da vas jebo.« Moral sem se torej sam pomešati med njih in med dilerji, tatovi avtoradijev, kafanskimi pretepači in drugimi po nedolžnem zaprtimi Ramboti nabrati še pet zasilnih basketašev in odigrati partijo ali dve (pri čemer me je tonski mojster Cimpi, udobno nameščen za zaščitno ograjo dvorišča, prosil, da naj igramo brez tapkanja, saj nabijanje žoge ob asfalt preveč odmeva).

Najbrž bi mi uspelo hitreje, če bi v zapor prešvercal malo trave ali vsaj kakšen rabljen mobitel, tako pa sem moral ukrepati drugače. Že po nekaj minutah na dvorišču sem dojel, da imam opraviti z množico, ki slovenščino uporablja le v nujnih primerih. Čefurji so popolnoma prevladovali (naš lučkar je modro ugotovil, da so Slovenci pač zaprti na Dobu, kjer je zapor za tiste s kaznimi višjimi od dveh let) in hitro sem tudi sam opustil slovenščino. Tako nam je končno uspelo sestaviti dve ekipi za en basket (naj na tem mestu dodam, da imajo koprski zaporniki takšno športno infrastrukturo, kakršno ne najdeš nikjer v Ljubljani, kaj šele pri nas, na Fužinama). Ko smo posneli in zapustili igrišče, so zaporniki končno lahko v miru odigrali svojo partijo fudbala, mi pa smo ugotavljali, da bi se ekipa sestavljena iz zapornikov v prvi slovenski ligi najbrž obnesla dosti bolje kot NK Koper, ki se komajda bori za obstanek. Za zaščitno ograjo smo bolj sproščeno med seboj izmenjevali sveže zaporniške izkušnje (poleg mene so se za zapahe pognali še Marko Mandić, pevec Rudi Bučar in njegov menedžer Izi, ki so v filmu igrali zapornike), medtem pa opazovali skupinice nabildanih opasnih tipov, ki so delali kroge po igrišču (do tedaj sem bil prepričan, da so si to kroženje izmislili v filmih) in razkazovali ogromne tetovaže (enemu se je čez cel hrbet raztezal napis 'Jebeš pravila').

Samemu mi nikakor ni šla iz glave ta popolna prevlada čefurjev. Potem pa zvečer na televiziji ujamem izbor za Miss Universe (v ogled me je prisililo dejstvo, da je bil daljinec čvrstvo zasidran v rokah moje drage) in postanem pozoren, ko ugotovim, da je med šestnajstimi kandidatkami večina čefurk. Razen čefurskih priimkov in fizične podobnosti mojim čefurskim sestričnam, sošolkam in sosedam jih nič drugega ni ločevalo od slovenskih predstavnic. Vse so se podobno nerodno izmotavale ob vprašanju 'Kaj zate pomeni notranja lepota?' (avtorja vprašanja bi bilo treba za jajca obesiti na Prešernovem trgu), se smešile pri neuspelih poskusih elegantne manekenske hoje in služile kot kulisa nastopu Rebeke Dremelj, ki jo je na našo žalost nekdo usodno prepričal v njeno vsestransko nadarjenost. Sam sem zavijal z očmi, moledoval mojo drago, naj že enkrat obrne kanal (na Športklubu je bila najbrž kakšna dobra fuzbal tekma) in premišljeval o tem, ali je boljše biti neprostovoljno zaprt v koprskem zaporu ali prostovoljno udeležen pri izboru za miss. Potem pa v tekmi med čefurkami in Slovenkami slavijo tri Slovenke, ki odnesejo še naslova za miss fotogeničnosti in miss nevemšečesa (pri čemer nobena izmed šestnajstih kandidatk ni posebno izstopala s svojo lepoto ali čem drugim).

Medtem ko moja draga privoščljivo slavi slovensko zmago, se sam ubadam z izvirnim čefurskim dvomom. So čefurji res lahko le zaporniki in čefurke le misice uvrščene od osmega do šestnajstega mesta, ali pa se je slovenska večina zarotila proti njim? Ali zato, ker Bavčar in kompanija niso uspeli izbrisati prav vseh čefurjev, danes najmočnejše čefurske fante po nedolžnem zapirajo, njihovim lepšim polovicam pa odvzemajo zaslužene lepotne naslove? Ali je množica delavcev iz južnih bratskih republik, ki so v razvitejši in Evropi bližji SR Sloveniji poprijeli za dela, ki so se jim Janezi vztrajno izogibali, rodila in vzgojila le kup truntotov, ki si, razen redkih izjem kot so Magnifico, Rašo Nesterović in Zlatko Zahović, ne zaslužijo status enakovrednih in enakopravnih državljanov Republike Slovenije, polnopravne članice Evropske Unije?

Morda bi na to temo lahko kaj povedal Dušan Uršič, nesporna zvezda nedavne oddaje Piramida. Medtem ko je Sebastian Cimerotić vnovič dokazoval, da bi prej preigral celotno italijansko reprezentanco kot sestavil razumljiv stavek, Vasko Polič pa le nagajivo smehljal, je Uršič na vprašanje o tem, ali bi bilo možno težave z nataliteto reševati s priseljevanjem, odločno povedal: »Da, ampak samo v primeru, če bodo priseljenci sprejeli naš način življenja in naše navade!«

Sledil je obvezen aplavz, Uršič se je ponosen sam nase usedel nazaj na svoj stol, meni pa je ta njegov 'ampak' postavil lase pokonci. To pa zato, ker se je ta ampak-liberalizem, ki se ga dandanes redno poslužujejo pravzaprav vsi, od hišnikov in vodoinštalaterjev, do politikov in intelektualcev, razpasel že čez mejo zdravega razuma. Ampak-liberalci na najbolj enostavna vprašanja o človekovih pravicah odgovarjajo z 'Da, ampak ...' in se že leta uspešno predstavljajo kot strpni, odprti, napredni ter seveda liberalni. Kar izgleda približno takole:

»Ali imajo Romi svoje pravice?«

»Da, ampak ...«

»Ali podpirate gradnjo džamije?«

»Da, ampak ...«

»Ali je bila izbrisanim storjena krivica?«

»Da, ampak ...«

»Ali podpirate oploditev samskih žensk in poroke homoseksualcev?«

»Da, ampak ...«

In Romi imajo svoje pravice, samo če se našemijo v Slovence, džamijo se lahko zgradi, le če bo podobna cerkvi, izbrisanim je bila storjena krivice, le v primeru, če so si zanjo sami krivi, samske ženske pa se lahko oplodijo, če so poročene. Recimo s homoseksualcem.

Ali imajo torej v Sloveniji vsi enake pravice? Da, ampak ...

Ampak-liberalizem seveda nima nobene zveze z liberalizmom. Tudi nisem prepričan, če ima kaj opraviti z nacionalno sestavo koprskega zapora, izbora za miss Universe, slovenske nogometne reprezentance, delavskega kolektiva jeseniških železarn ali obiskovalcev državnega prvenstva v boksu, vem le to, da so ti ampaki, ki jih vse slovenske manjšine vsakodnevno poslušajo, dostikrat precej bolj boleči od direktnih pozivov v stilu: »Čefurji raus! Ciganov nočemo! Smrt pedrom! Ne za džamijo!« Ker pri slednjih vsaj veš pri čem si in jih ponavadi izgovarjajo ljudje, s katerimi tako ali tako nočeš imeti nobenega opravka. 'Da, ampak ...' pa mirne duše izgovorijo pristojni minister, ustrežljivi sosed, prijazni duhovnik, simpatična prodajalka, demokratični predsednik stranke, kulturna podjetnica, nasmejani mizar, izobraženi pisatelj, poduhovljeni filozof, lepo vzgojena gimnazijka in urejena gospa srednjih let. 

Potem gledam vse te zapornike na ić, ki bodo kmalu na prostosti in na novem begu pred zakonom, ter tekmovalke za miss Universe, ki zaman upajo, da jih bo uspeh na lepotnem tekmovanju povzdignil med zvezde, in razmišljam, če bi bilo z njimi kaj drugače, če bi ljudje v njihovi okolici bili resnično liberalni in bi na vprašanja o njihovih pravicah odgovarjali kratko in jedrnato, brez pogojevanj in zahtev. Zagotovo z marsikaterim ne bi bilo veliko drugače (mati narava le poskrbi za določeno število genetsko pogojenih prestopnikov in misic), a prepričan sem, da je nekaj obrazov za zidove koprskega zapora in v brezupne love za cenenimi lentami pognala prav nepregledna množica ampak-liberalcev, ki so malim Mensurjem in Sanelam dolga leta vztrajno ponavljali:

»Tudi vi lahko živite v Sloveniji, ampak samo če boste sprejeli naš način življenja in naše navade.«

Si morda predstavljate, da bi mali Mensur malemu Janezku dejal: »Tudi ti lahko živiš v Sloveniji, ampak ...«? Ne?

Zakaj pa ne? Saj sta oba rojena v Sloveniji in imata pravico postavljati enake pogoje. Predvsem pa imata oba enako pravico, da jima nihče (razen seveda zakonov, ki so za vse enaki), ne postavlja pogojev za življenje v državi, v kateri sta rojena ali v kateri prebivata.

A nesreča vseh ampak-liberalcev, ki si odkrito želijo boljših čefurjev, Romov in drugih manjšin (prikrito pa si želijo najbrž še kaj drugega), je v tem, da so le-ti lahko boljši le, če jih večina spodbuja k sproščenemu in iskrenemu izražanju njihove drugačnosti. Le v tem primeru bi to izražanje lahko postalo kreativno in ne nasilno.

Ali z besedami Miljenka Jergovića: »Asimilacija je možna, ni pa potrebna. Naravno je, da se ljudje socializirajo v novem okolju, a je žalostno, če se asimilirajo. Vedno mislim, da jih v asimilacijo pelje subtilni šovinizem okolice. Kjer je šovinizem agresiven, asimilacije ni, ker se ljudem ne dopušča, da se asimilirajo. Moj ideal pa je mesto, ki se veseli svoje pisanosti.«

--