Začenjam z vrhuncem, ki navdaja s ponosom in daje upanje. Bilo je sredino popoldne, prvi dan, ko je bilo na blagajni Kinodvora mogoče dvigniti vstopnice za predavanje Slavoja Žižka z naslovom Zakaj se je vredno boriti za Wagnerja. Seveda jih nisem dobila, saj je ljudstvo po njih planilo že zjutraj. Odveč je poudarjati, da verjetno ni bil Wagner tisti, zaradi katerega bi množica napolnila Kinodvor, ampak je bila to zasluga predavatelja, ki, ne glede na temo predavanja, lahko v trenutku napolni prostore, večje od dvorane mestnega kina.

Po silnih miselnih naporih, kako priti do vstopnice in si ogledati fenomen v živo, mi je vendarle uspelo najti usmiljeno dušo, ki me je popeljala v posvečeni prostor. Dvorana je bila napolnjena in voljna. Žižek je iz rokava stresel nekaj šal, imen in dogodkov, povezanih v lepo celoto. Dodal je še nekaj osebnih doživljajev in dal občinstvu občutek, da mu je blizu. Žižek je vešč samopromocije, spretnosti, ki manjka večini slovenskih piscev. Je poseben, zabaven, kontroverzen, na videz lahkoten in hkrati nedostopen. Vsaka njegova poteza, na videz še tako spontana, je vnaprej premišljena in le uprizorjena. Uspe mu lahko malone vse, celo pustiti občinstvo v dvorani z dvoinpolurno Wagnerjevo opero Rensko zlato. Če bi naključen tujec mimogrede videl ta prizor, bi si mislil, da je majhna Ljubljana mesto, kjer ljudje srčno ljubijo kulturo, pa naj bo še tako visoka. A v resnici jih do tega lahko pripravi le Slavoj Žižek, mož, čigar zadnjo knjigo, ki je izšla v okviru projekta Knjiga za vsakogar, so v štirinajstih dneh prodali v šest tisoč izvodih. In še preden omalovažujoče zamahnete z roko, češ Žižka imajo Slovenci radi, ker je uspel v tujini, kaže dodati, da Svetlana Makarovič in Boris Pahor po številu prodanih knjig v zadnjih štirinajstih dneh prav nič ne zaostajata za njim. In če smo ravno pri visokih številkah, je nespregledljivih skoraj šestnajst tisoč prodanih izvodov Vojnovićevega prvenca Čefurji raus!. Zavidljive številke za dvomilijonski narod.

Imamo torej trdno jedro ljubiteljev knjige in njenih derivatov, a na drugi strani je nepregledna množica ljudi, ki ne bodo znali našteti petih sodobnih slovenskih piscev. Brez pretiravanja. Koga kriviti za stotine študentov in ljudi z visoko izobrazbo, ki ne kupijo niti ene knjige na leto in iz katerih veje tihi prezir do suhe veje družbe, umetnikov, ki naj ne bi ničesar počeli, živeli pa naj bi od državnega denarja? Če odštejemo družinsko determinacijo, si ne moremo kaj, da ne bi okrivili tudi šole. Le spomnite se svojih dni v izobraževalnih ustanovah.

Pedagoški delavci v izobraževalnih ustanovah mile nam domovine skoraj vedno pozabijo omeniti, da je pisanje težaško delo. Morda niti ne vedo, da ni talenta, ki bi stvar olajšal in ni časovne enote, s katero bi se dalo meriti čas nastajanja pisanja. Obrtniško delo in dar se pri pisanju enakovredno prepletata in eden drugega priganjata, si včasih nasprotujeta, a delujeta lahko le skupaj. Pisanje je garanje, ki izčrpa telo in duha, od pisanja se človek prepoti. A naši učitelji ga vedno predstavljajo kot dar, kot nekaj nadnaravnega: človek se rodi z njim, nato ga strese na papir in nastane presežek. Po možnosti se pisec še celo zaljubi, kar pospeši in olajša njegov ustvarjalni proces: le poglejte Danteja, kako je bil zaljubljen v Beatrice in zanjo napisal Božansko komedijo. Ali pa Prešerna: zaljubljenost mu je dala krila in Sonetni venec je kar stresel iz rokava. Pa še rad ga je srknil za povrh in vsi prav dobro vemo, kako gostobesedni postanemo po kozarčku rujnega. Če temu dodamo še malone obvezno absolutno interpretacijo vsebine velikih komparativistov, se večini mladih ljudi književnost v podzavest zapiše kot dar, ki je dostopen in razumljiv le peščici.

In ko človek zaključi z izobraževalnim procesom, ni ničesar več, kar bi ga spomnilo na knjigo: lepih spominov na šolsko branje po vsej verjetnosti ostane bore malo, še vedno pa je prisotna zavest, da je književnost stvar tistih, ki imajo dar. V vsakdanjem življenju človek, če nima posebne želje, knjige zlepa ne sreča: podelitev Prešernovih nagrad se zdi oddaljena in neživljenjska, vsa druga uradna priznanja, ki jih pisci dobivajo, pa so na hitro omenjena na kulturnih straneh (če sploh) dnevnih časopisov. Ni velikih odlikovanj predsednika države, župan jih ne slavi na glavnem trgu mesta in predsednik vlade jim ne šili peres, ker je bolj zaposlen s čiščenjem nogometnih čevljev. O čemer se, mimogrede, v medijih razpravlja vsaj en teden. Heroji so tisti z gibkimi udi in mišičastimi telesi.

A odveč je navajati razloge za težak pisateljski kruh: nenazadnje knjige nikoli niso bile namenjene množični uporabi in njihova prodaja se ne more primerjati s prodajo čevljev. In tudi antična ljudstva, ki jih še vedno tako radi jemljemo za zgled, so v kamen raje klesala atletska telesa kot velike ume. Preočiten politični patronat bi ustvarjalcem lahko prinesel prav toliko škode kot koristi, mecenstvo velikih podjetij bi nedotakljive stvari lahko naredilo kupljive. Največ, kar bi veljaki lahko naredili za knjigo, bi bilo nekaj iskrene podpore in spontanih besed, ki bi odražale spoštovanje do pisateljskega poklica, ne pa vedno znova ponavljane puhlice v slogu: »Knjiga je orožje, vzemi jo v roke!« Stavek, nasilno iztrgan iz Brechtove pesmi, razen lepega zvena in udarniškega tona (ki spominja na Proletarci vseh dežel, združite se!), ne sporoča prav ničesar. Saj bi z veliko mero idealizma lahko trdili, da nam knjiga pomaga preživeti in se boriti – a vsakdo, ki je količkaj izkusil življenje, ve, da z resničnostjo nima prav veliko skupnega.

Rešitev za večno krizo knjige bi verjetno bila, da bi literatura nehala nihati med poveličevanjem in prezirom, temveč bi postala vsakdanja in samoumevna, namenjena vsakemu bralcu posebej. In če občutka o naravnosti in lepoti knjige ne zmorejo privzgojiti starši, je to naloga učiteljev. Ti bi za začetek naredili dovolj že, če bi nehali zastavljati večno vprašanje Kaj je pisec želel povedati?, ampak bi se raje osredotočili na to, kako besedila berejo učenci sami. Up je, odkar obstaja človeštvo, na mladih. Ko bi jih le starejši znali voditi ...