Šele v samostojni Sloveniji se je začel preobrat v vrednotenju zamejskih pisateljev: leta 1992 je bila skoraj 80-letnemu Pahorju podeljena Prešernova nagrada, nato 1995 še Alojzu Rebuli in 2004 Florjanu Lipušu; nekaj prazniške pozornosti so z nagradami Prešernovega sklada za posamezna dela pred tem doživeli še Valentin Polanšek, Janko Messner, Andrej Kokot, Gustav Januš in Maja Haderlap s Koroške, Miroslav Košuta in Marko Kravos iz Trsta in Renato Quaglia iz Rezije. Omenjeni avtorji seveda še zdaleč ne predstavljajo celotne literarne produkcije na avstrijskem Koroškem in v Furlaniji - Julijski krajini. Še veliko manj kot o tržaških in celovških pisateljih vemo o protagonistih kulturnega življenja v Videmski pokrajini, kamor upravno sodijo Benečija, Rezija, Kanalska in Terska dolina, ali v Porabju, saj literarna ustvarjalnost na teh področjih zaradi pomanjkanja slovenskih šol in intelektualnih elit še vedno poteka v narečjih.

Kar sicer deluje kot stereotip ignorantstva, ki nam ga očitajo tako imenovani "zamejci", je mogoče prebrati celo v literarnih delih. Marij Čuk je z odlomkom iz romana Pena majskega vala v meni sprožil naval sramote, saj sem se v hipu zavedla, da ne gre samo za avtomatizirano miselno shemo, temveč za prizadetost, ki izvira iz avtorjeve izkušnje: "[...] se zadnja leta nihče v osrednji Sloveniji ni menil, kaj se dogaja z umetniško besedo za mejo. Kot da bi hoteli tamkajšnji raziskovalci in literarni kritiki presekati prostor, ga še bolj zamejiti, ustvariti meje med čistokrvnostjo in pestrostjo drugačnosti. Prispevek književnikov z Maksovega zemljevida so kvečjemu površno in bežno vključili v poglavje 'Zamejstvo', v brk vsem estetskim načelom in pravici do skupnega jezikovnega, vsaj umetniškega prostora. Temu ustvarjanju so dajali predznak narodnoobrambnosti, čuvanja identitete in tako naprej. Ubogi jokavi Zamejci. Žaljivo. Nepoglobljeno diletantstvo. Nič čudnega, da Slovenci v domovini nimajo nikakršnega odnosa do svojih rojakov ob morju. Večina niti ne ve, da obstajajo. Tudi zaradi trme, plavanja proti toku, je Maks poskušal opozarjati na pisanje obeh Košut, Pertotove, Mermolje, Pangerca, Paljka, Jelinčiča, Martelanca, Kravosa, Pregarca, Žerjalove, Obita, Hergoldove, Sosiča in drugih. Nič boljših od osrednjih slovenskih pisateljev in pesnikov, a niti nič slabših. Enakovrednih, ampak zunaj vseh osrednjih tokov osrednje kulturno umetniške politike. Stanje se je po osamosvojitvi Slovenije še poslabšalo. Neverjetno!" (Čuk 1998: 104–105)

In res, neverjetno, s slovenskim leposlovjem v sosednjih državah se, ob večji ali manjši institucionali podpori univerz in inštitutov, še danes ukvarjajo predvsem raziskovalci, ki so državljani Italije, Avstrije in Madžarske: Marija Pirjevec, Miran Košuta, Roberto Dapit, David Bandelj, Janez Strutz, Andrej Leben, Marija Kozar in Franček Mukič. Na univerzah v Ljubljani, Mariboru, Kopru in Novi Gorici se ta ustvarjalnost šele zadnja leta uvaja v študijske programe raziskovanja večkulturnosti in medliterarnih stikov.

Zelo sveža je pesniška antologija Nevihta sladkih rož (Študentska založba, 2006), v kateri imajo ljubitelji poezije po zaslugi urednika Petra Kolška priložnost v ob izseljenskih pesnikih (Vladimir Kos, Tine Debeljak, France Papež, Karel Vladimir Truhlar) prebirati tudi pesmi Slovencev, živečih v Italiji in Avstriji (Vinko Beličič, Miroslav Košuta, Marko Kravos, Andrej Kokot, Gustav Januš, Maja Haderlap). Ob Pahorju in Rebuli so se ista pesniška imena končno pojavila tudi v berilu za gimnazije in štiriletne srednje šole Branja 4 (DZS 2003), a še vedno le kot neobvezni dodatek k predpisanemu učnemu načrtu. V Antologiji slovenskih pesnic 1 – 3 (Založba Tuma, 2004–2007) druga ob drugi živijo pesnice iz Slovenije, Italije (Ljudmila Prunk, Dora Gruden, Marija Mijot, Ljubka Šorli, Neva Rudolf, Bruna Marija Pertot, Irena Žerjal, Claudia Vončina, Silvana Paletti, Alenka Rebula Tuta) in Avstrije (Milka Hartman, Milena Merlak, Maja Haderlap, Jožica Čertov, Cvetka Lipuš). Pomembno delo v razširjanju vednosti o jeziku, literaturi in kulturi rojakov v sosednjih državah je opravilo Slavistično društvo Slovenije, s tem ko je zadnje tri kongrese organiziralo v Trstu, Celovcu in Monoštru in v zbornikih referatov objavilo vrsto tehtnih sociolingivističnih, dialektoloških, literarnozgodovinskih in kulturoloških razprav o teh pokrajinah.

Na videz se torej slovenski kulturni prostor odpira in bogati z vključitvijo kvalitetnih del, ki nastajajo onkraj državnih meja, bolj podroben pogled pa vendarle razkriva, da nekdanje delitve na matični in zamejski del, ki je posledica državnih in političnih delitev teritorijev po prvi svetovni vojni, ni mogoče premagati brez napora. Razlog morda tiči v tem, da so še vedno zelo prisotna zgodovinska bremena ali v tem, da večinski narodi težko sprejemajo in priznavajo drugačnost drugega in drugojezičnost na robovih svojih nacionalnih držav. Kulturo manjšin še naprej potiskajo v getoizacijo, arhaičnost in narečnost, ki ji že s poimenovanjem (it. Schiavi, nem. Windisch in mdž. Vendi) odrekajo vezi s slovensko književno in jezikovno tradicijo. Toda hkrati tudi pri nas še nismo docela ponotranjili koncepta suverenega enotnega slovenstva, v katerem bi regionalnim književnostim posvečali enako mero pozornosti kakor osrednjeslovenski v matični domovini. Res je najbolj udobno, da jih zamejimo v položaj večnega "zamejstva", z vsemi potencialnimi manjvrednostnimi konotacijami, kot so majhnost, perifernost, marginalnost, drugotnost, nepopolnost, nerazvitost, njihovo mapiranje in vrednotenje pa, kot je razbrati iz Čukove jedke ironije, prepustimo specialistom.

Meje med evropskimi državami so postale prepustne, čeprav realno še vedno živimo v različnih državah in imamo različne možnosti uveljavljanja svoje nacionalne in jezikovne identitete, toda meje v glavah ostajajo trdno zakoličene in z njimi bolj ali manj vzvišen pogled na drugega onstran nekdanje meje. Današnja neobčutljivost in vzvišenost do manjšinske ustvarjalnosti je rezultat desetletja trajajoče ignorance in zaverovanosti v resnico tistega, ki ima moč in oblast na svojem ozemlju in zato lahko po mili volji izloča ali vključuje drugačnost drugega. Vsak Slovenec bi se moral zavedati, da smo bili še v Prešernovem času vsi ovrednoteni kot drugorazredni, nekultivirani državljani monarhije Avstrije in da je bila uradna raba slovenščine vse do 1882 samo pobožna želja in zahteva zavednih izobražencev. Še manj državljanov današnje Slovenije si predstavlja, da so bili v drugi polovici 19. stoletja Celovec, Trst in Gorica pomembnejša kulturna in založniška središča kakor Ljubljana ali da je pred sto leti v Trstu živelo več Slovencev kot v Ljubljani, zaradi česar je tudi Ivan Cankar svoje najbolj subverzivne govore namenil slovenskim Tržačanom.

Glede na to, da zgoraj omenjene vseslovenske antologije izdajajo majhne propulzivne založbe ob minimalni podpori državnih subvencij in da so bili tudi slavistični kongresi v "tujini" pretihotapljeni mimo državnih uradnikov, pravzaprav ni nobeno naključje, da danes komaj kdo iz Ljubljane čuti potrebo po tem, da bi obiskal slovensko knjigarno v ulici S. Francesco in celovško knjigarno Haček, brskal po fondih Narodne in študijske knjižnice v Trstu ali si ogledal predstave tržaškega gledališča. Idealna vzajemna odprtost in obveščenost je v praksi dejansko ovirana, saj se knjige, ki jih izdajajo Založništvo tržaškega tiska, Mladika, Goriška Mohorjeva družba, celovška Drava in Mohorjeva založba z veliko zamudo ali sploh ne pojavljajo na policah knjigarn v Sloveniji (razen v času knjižnega sejma v Cankarjevem domu), kaj izhaja v Monoštru ali v Čedadu pa je sploh prihranjeno za redke zanesenjake, ki so se pripravljeni potruditi in leposlovne ali strokovne novitete dobesedno izkopati izpod naplavin komercialno agresivnejše ponudbe številnih drugih založb. Ste že doživeli, da bi vam po telefonu prodajali pesniško zbirko Marine Cernetig, Gabrielle Tomasetig ali Alda Clodiga? Sicer pa poitalijančenih imen Beneških Slovenk in Slovencev najbrž sploh ne bi znali prečrkovati v mnogo bolj domače zveneče Černetič, Tomazetič in Klodič.

Če bi hotela tečnariti na način televizijskih voditeljev, bi se morala retorično spraševati, kdo je v tej demokratični državi kriv in odgovoren za splošno stanje nevednosti in brezbrižnosti. Lahko bi začela pri sebi, ker mi v poplavi administrativno-organizacijskih opravil zmanjkuje časa za spremljanje vsaj najboljše literarne produkcije, ki izhaja v Trstu, Gorici, Celovcu, Čedadu in Monoštru. Nadaljevala bi lahko z izpostavljanjem tistih, ki naj bi skrbeli za gladko čezmejno distribucijo in boljše obveščanje javnosti o programih založb v sosednjih državah. Televizijskim in radijskim urednikom bi lahko očitala, da mi ponujajo le  politične razsežnostih manjšinskega življenja in senzacionalistično poročajo o tem, kako Italija, Avstrija in Madžarska ne izpolnjujejo zavez iz mednarodnih pogodb in sporazumov, o zamejski kulturi pa se namesto v dnevnih/tedenskih oddajah o kulturi in književnosti poroča le na Prešernov dan. Svoji državi bi lahko zamerila, da ima ministra in Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki sicer distribuira davkoplačevalski denar v pomembne manjšinske kulturne ustanove, ne zna pa uveljaviti zahteve po celoviti zaščiti in financiranju manjšin, zato se tudi ne bi smela hvaliti, da je udeležena pri katerem od preobratov, ki se k sreči vendarle dogajajo v Benečiji in na Koroškem (povečan interes za vpis otrok v slovenske ali dvojezične vrtce in šole). Toda iskanje krivcev in odgovornih je jalovo početje, dokler ne bo vsak pri sebi razčistil, kakšen odnos ima do Slovencev zunaj Slovenije: jih občuduje kot redke preživele slabo zaščitene eksote ali jih sprejema kot nekoliko drugačne, v marsičem pristnejše, prizadevnejše, jezikovno in kulturno celo bolj omikane rojake – če mu seveda narod kot ena izmed plasti osebne identitete sploh še pomeni kako vrednoto. Danes je trendovsko biti globalen in multikulturen, toda slovenska globalnost in večkulturnost se pogosto enači s priklanjanjem tujemu in razprodajo svojega, čeprav bi kot maloštevilčna skupnost morali biti dragoceni v svoji posebnosti. Osebno se zavzemam za to, da bi moja posebnost vključevala vse, kar je slovensko, ne glede na to, ali raste v Reziji, Benečiji, Porabju, Podjuni, Istri, Prekmurju ali kateremkoli drugem slovenskem mikrokozmosu. S sestavljanjem antologij brez predsodkov glede državne pripadnosti avtorjev, s predavanji študentom slovenistike, s strokovnimi prispevki o neznanih ali spregledanih lokalnih pesnikih, s sodelovanjem s poznavalci iz sosednjih držav, z organizacijo prireditev, ki razširjajo vednost o literaturi slovenskih manjšin, skušam mimo središč oziroma avtoritet moči tudi sama razvijati zanimanje in ljubezen do slovenstva brez meja in za-mejenosti in pri tem skromno upam, da še velja pregovor "zgledi vlečejo".