Vsaka umetniška generacija ima svoje območje željenega razmišljanja, kjer vre njeno umetniško vprašanje, ki je smer in rešitev hkrati. Svojo inovacijo ustvari v obliki zadolžnice, kot obljubo, ki je izplačana ali ne-izplačana kasneje. Prostor, v katerem danes sklepa to »umetniško-kritiško pogodbo«, je zaseden z veliko količno široko dostopnih informacij, ki postajajo zaradi te lastnosti nagonsko odvečne, »odjemalci« (bralci in publika) pa po večini univerzalno utrujeni.

Generacija rojena v 80-ih letih prejšnjega stoletja ima svojo zadolžnico, ki jo kritika opredeljuje s paradoksalno definicijo dvoumnosti in nemerljivosti, z dodano oznako zaostanka, nezmožnosti, nedogajanja. Kako lahko pesniki s svojimi umetniškimi deli zostajajo, ko pa kot pesniki niso bili niti razločeni niti »izmerjeni«? Morda bi se lahko poistovetili s posplošitvijo, da gre za generacijo skušnjave, v kateri skuša poezijo, zaradi želje po zadrževanju umetniške izkušnje, podaljševati v polja kulture v najširšem možnem smislu. Ne gre za odmik od tradicije ali od »pripravljene« realne sodobnosti, gre za njuno združevanje v vsakdanjem življenju umetnika in slehernega posameznika, ki pripravljen ali nepripravljen vstopi v to polje. Problem, ki se pri tem odpira, tako za pesnika kot za kritika, ni definicija oz. razločitev prihajajoče generacije, niti način njenega prečkanje mej, ampak prepoznavanje meje same. 

Zaskrbljujoče je, da tako kritiki mlajše pesniške generacije ali taisti pesniki izostajamo od pojma »kulturnih vohunov«, izogibamo se medpesniškemu dialogu in izkušnjam, ki ostajajo razpršene med posamezniki ali skupinami. Pesniška in kritiška izognitev sta vrasla v »naravni zakon« dojemanja mlajše generacije ustvarjalcev. Kritični odzivi, osredotočeni predvsem na biografsko ustvarjalno bit, izluščeno ali navdahnjeno iz pesmi, ali na podlagi »postmodernega« samo-reflektirajočega žargona, ustvarjajo izolacijo poezije iz socioloških in historičnih energij. Za pesnika, čigar delo je oboje, tako umetniško kot ideološko iskanje drugače mislečega, pomeni tako informiran kriticizem izgubo. Enako za bralce oz. tiste pri katerih je želja za socialnim raziskovanjem povezana z lepoto. Negativna imaginacija še neprepoznane mlajše pesniške generacije zavira (in hkrati usmerja) umetnikovo iskanje neuresničene ekspresije. Iskanje in imaginacija bi naj ne omejevala drug drugega. Zdi se, da danes ni več pomembno vprašanje: »Kaj je mogoče v poeziji?«, ampak kaj lahko (izključno) doda obstoječim okvirjem, s čimer izgublja svojo energijo in silo. Vendar pa kritika ni povsem enoznačna, vtis, ki ga pušča za svojim pisanjem je obenem prežet z zavedanjem, da se umetniške paradigme ne spremenijo hipoma. So kot postopno spreminjanje lêta kontrolnih ptic. 

Vendar, ali je sploh mogoče, da »še nedefinirani« pesnik vso moralno, politično in zgodovinsko znanje poustvari s poezijo, v času kopičenja dejstev in kalkulirajočih procesov, torej v času v katerem živi? In hkrati ohrani jezik domišljije, ki bi naj vseboval napredno in specializirano znanje, ki ga poseduje? Kaj se dogaja z njegovo poezijo v teh sistemih misli oz. kaj se dogaja z njim samim?  

Poezija bo vedno odražala socialne prakse pretehtane s strani socialnih sil oz. moči, saj za svoje sredstvo uporablja jezik, ki je odraz tega. V današnji hiperbolični družbi, polni uradnih obljub, prežemanju znanj in praks s potrošniškim materialom, ki ga je potrebno konzumirati, bi naj bila (od nekdaj prisotna) naloga »tega« pesnika, da »omaja«, »ozdravi«, oz. ponovno izumi jezik. Njegovo zavedanje, da je poezija duhovni instrument, s katerim prevaja pridobljene branže znanja in specializirane aktivnosti modernega življenja v simbolični jezik, kjer se ločeni procesi modernega bivanja srečajo v življenju domišljije, bi moralo biti bolj jasno. V tem smislu naj bi bil njegov poetični jezik razumljen kot avtonomno orodje ločeno od vsakdanjega kolonializiranega jezika. Gre za varno vzpostavljanje osebnega metaforičnega sveta, ločenega od ostalih zvrsti sistemsko pripravljenih aktivnosti, dela, produkcije, ki pa hkrati reflektira omenjene procese v smislu razvijanja novih umetniško-izraznih in jezikovnih praks. V takšnem prostoru najde njegova imaginacija, torej zmožnost čutenja, videnja tistega, kar ne bi smel čutiti oz. videti, pot, da se izrazi. S tem hrani tako svoje preživetje kot upor, ne samo svoj, umetniški, ki je v ustvarjanju mišljen kot impulz za začetek izražanja, ampak tudi upor v smislu gibanja proti prihodnosti. Njegova poezija bi naj torej bila »poetična in osebnostna točka« srečanja sil, ki vplivajo na moderno družbo: tako sodobna, navdihnjena, nenehno spreminjajoča na podlagi življenja »amplitudnega človeka« in hkrati s težnjo po ohranjanju tradicionalne pozicije na središču modernih sil, pozicije, ki jo je imela v vsej svoji zgodovini literature. Poezija, ki ugaja in neugaja hkrati, z notranjim gibanjem nihanja amplitude okrog ravnovesja. 

Kako lahko danes mladi pesnik osmisli svojo »poklicno« izbiro, ki je ob kulturno-ureditvenih razmerah lahko »zgolj« poklicana in ne poklicna (v ustreznem materialno preskrbljenem smislu)? Skupinsko-povezovalne priložnosti mu dajejo možnost izmenjave umetniških govoric, ko je že kulturno-etično in kulturno-moralno zrel za umetniški (in ustvarjalni) konsenz, vendar ne prej, saj ta v prvi vrsti zahteva človeka in šele nato umetnika. Le tako lahko ostane individualno moralno umetniško bitje vodeno na podlagi lastne osebnosti in okusov, osebnega življenjskega stila in ritma v njem, ki mu omogočajo prostor raziskovanja vzporedno z raziskovanjem drugih. Definicija njegovega uspeha naj ne bi izhajala iz želje po medijski prepoznavnosti, kot tudi naj ne bi bila taista prepoznavnost merilo njegovega uspeha. Gre za željo po doseganju osebnostne prepoznavnosti znotraj skupne lingvistične izkušnje, skladišča, kjer kot čistilec ustvarja jezik, ki ga pretaplja v čim širše emotivno dostopno področje. Na tako zoranem polju, bo lahko bralec ponotranjal poezijo na način, da bo ona izbirala v njem in se preoblikovala v njegovo spoznavanje samega sebe, iz različnih zornih kotov in perspektiv, vodenih na podlagi pre-lingvistične intuicije. Pesnik naj ne bi razumel poezije kot motor smisla, temveč kot priložnost, da se nauči živeti v negotovostih,  narekovanih s strani potrošniške družbe obremenjene z razumom in ocenjevanjem. Njegov ritual poezije bi naj širil človečnost, ustvarjal empatijo in vzpodbujal pero k dejanju, ne glede na plačilo, v materialnem in nematerialnem smislu, ampak glede na željo po ponotranjanju, po procesu in ne dogodku. Pesnikova »poklicna« izbira je lahko torej vedno in izključno poklicana. Čistost njegovega uma in ustrezna interpretacija pesniške vloge sta v ospredju pri dojemanju umetniške biti. Mladi pesniki včasih pozabljamo, da nima delo in življenje pesnika nič skupnega z lahkoto, ravno nasprotno, vsaka beseda mu postavlja slepo ulico iz katere mora najti rešitev. Redno pisanje pri iskanju ne pomeni prednosti, prej določeno navado, umetniški instrumentalizem, ki omogoča zgolj dosego »cilja«.To je sicer prvi korak k enakim možnostim piscev pri pisanju, a verjetno zadnji korak do tega kar naj bi bila poezija oz. kar naj bi bil pesnik danes (v odnosu do  bralca). Bolj kot redno pisanje (ali celo redno branje) so mu glede na njegovo družbeno (postavljeno) stanje, potrebni redno premišljevanje, družbena in situacijska re-interpetacija, re-osmišljanje in samorefleksija. Pesnikovo nenehno iskanje za še ne prisotnim, neprepoznanim in skritim je njegovo življenje v besedah.  

Danes je pesniku resnica težje dostopna, ne glede na to, ali se tega zaveda ali ne, saj je jezik del političnih pretresov. Ker je jezik nepreklicno politiziran, tako kot je naša kultura, je vsaka poezija politična poezija. Vrasel v takšno okolje, se mora današnji pesnik iz njega osvoboditi v smislu zavedanja manipulativnega jezika, na podlagi katerega temeljijo diskurzi. Zato literatura, in še posebej poezija, ostaja v svoji stari službi, da zazna in sodi upravljanje s človeškimi življenji, odgovornost pesnika pa s tem toliko večja. Če primerjamo ustvarjanje poezije z ostalimi človeškimi dejavnostmi, nismo soglasni v odgovoru zakaj to počnemo, kaj delamo pri tem dobrega, komu služimo, kakšna sta kulturna etika in morala. Preprosto produciramo. Pomanjkanje tega vprašanja, oz. pesniške vzgoje na tem področju, ne more pozitivno prispevati k večji obiskanosti literarnih večerov. Če bi kdo moral vedeti kam in kako gre, je to pesnik. Kam gre množica, če njen voditelj ne ve smeri? In kako naj generacija lažje ve (če morebiti res ne ve) kam gre, če kritika še pred njeno izrazno formacijo dvomi o njeni sposobnosti? Zunanja predstava o generaciji vpliva na njeno oblikovanje toliko bolj, če je generacija v fazi formiranja. Že način kako gledamo nanjo, ustvarja specifične lastnosti okolja, v katerem bo ustvarjala. 

Bistveno je, da gledanje počnemo z zavedanjem, da je tisto, kar vidimo rezultat trenutne sposobnosti našega uma, ki je odprt sistem dopolnjevanja, ponovnega polnjenja, privlačnosti, asimilacije novih mislih, novih intervalov, novega nastajanja. Je »zgolj organ« moralne narave človeka, ki s svojo vsakodnevno vajo krepi svojo sliko. Zato je tako zelo pomebna predstava o pesniku danes. Odraža sposobnost uma na podlagi katerega se interpretira in umešča pesnike v vsakodnevne prostore in jim podeljuje mesta. In tu imata pesniški in kritiški svet skupno izhodišče. Oba temeljita na predstavi, le da je poezija prepričana, da ne bo nikoli mogla zaobjeti vseh sprememb, medtem ko kritika zase meni, da jih lahko.

--