Na štefanovo dežuje, jaz pa pišem prepozno kolumno, da mi čas teče v grlo kakor poplave in narasla Globovnica, presneto, še pol metra dežja, pa bo odneslo tiste tri kobilice in dva konja, ki se pasejo najbolj doli pri potoku, kaj potoku, Urubambi, štefanovo na travi, velika noč na peči, zdaj pa imamo, vreme.

Ne bi prenesla misli na božič v Berlinu, ne zmorem si predstavljati podzemne železnice, ki tudi na božič redno vozi, brez vsake male micene zamude, nočem videti tistih točnih semaforjev in še bolj točnih tramvajev, moj bog, pa taksiste, ki tudi na božični večer nudijo usluge »kurz trecke«, kratka fura, furica, za manj kot tri kilometre - tri evre in pol točno. Berliner v mestu, za božič, Berliner z dönerjem in Berliner z bio smrečico, Berliner s čin čin čin zvončiči, pravzaprav nimam pojma, kakšen je Berliner za božič in na štefanovo, mogoče pa berlinska reka Spree tudi odnese kakšno kobilico ali konja, ko narase (aufbiks!, na božič bi si sistem lahko privoščil, da kolapsira).

Zmanjkuje mi besed, ko takole lije, Jurovski Dol je pozabil, kako mi je ime, pozabil je, kako se pišem in kaj šele, da pišem, zato pa najbrž dežuje tako na gosto, ne spomnimo se več, ne jaz ne Jurovski Dol, kaj pravzaprav pomeni biti doma za božič ali pa za štefanovo, jaz mislim na taksiste, ki furajo kurz trecke, Jurovski Dol pa misli na angelčke, ki so letos prepevali pol ure pred polnočnico, juuuuj, so lepo prepevali, glaski so se jim rahlo tresli, ko so poskušali zadeti visoki ce pri »blažena noč, prišla je k nam pomoč« in mamice so se blaženo smehljale, ko vsaj organist ne bi fušal.

Težko je ostati v miroljubnem božičnem razmerju, ko sta dva z glavo vsak na svoji strani. Kako naj se skoncentriram na kolumno, ko se mi zdi, da imam v možganih samo vodo in basta, pri vinu mi misli vsaj plešejo, zdaj pa je vsaka ideja razredčena kakor bevandica poleti. Sploh pa imam nerešeno razmerje s kolumnami, res ne vem, kaj naj rečem, ko takole pišem, človek bi moral biti pameten za kaj takšnega, jaz pa - kot pravim - do grla v vodi in s pogledom na mokre žrebce.

A v Berlinu je huje. Berlinerji pisači se ne preživljajo s kolumnami, ki bi jih kakor v Sloveniji obešali v vsak cajtng po malem in še na internet, s prilepljeno fotko, po možnosti črno-belo, nene, Berlinerji pisači pišejo hujše stvari, s črno-belo fotko na platnici, oni pišejo Fachbuche, priročnike, od dva do tri na leto, včasih manj, neredko več, o tako vodenih stvareh kot so lahko vodene najbolj priročne kolumne.

Priročnik o življenju v paru, kjer je ženska polovica obsedena s sesanjem, moški pa si je ravno omislil kozjo bradico. Priročnik o spanju na bucikah. Pritočnik o kajenju po tridesetem. Priročnik o radijskih kontaktnih oddajah. Priročnik o parkiranju bočno. Priročnik o ilegalnem ribarjenju. Priročnik o lignjih. Priročnik o sanjah med spanjem v službi.

Kolumna je članek, mini mini, priročnik pa knjiga, grande grande, čeprav po navadi mini. 

Fino je, ker so Berlinerji iz tega napravili znanost, zdaj pa lahko mini mini priročnike prodajajo za grande grande denarje. Le kdo lahko živi od kolumn, razen pač tistih, ki jih vsi poznamo, Fachbuchi pa nanesejo in to konkretno. Zanimivo je, da oboje - kolumne in priročnike - po navadi pišejo tisti, ki znajo »pisati«, in dosti manj oni, ki znajo »misliti«. Skratka, ko v državi zmanjka denarja za literaturo, mora trg najti denar za publicistiko. Pisatelj ali publicist, pa kje je tu razlika. Ali kaj. Ne vem, sprašujem.

In tako zdaj pacam to pisarijo, da mi dež pleše po slokih kobilicah kakor mali divji jahač, ki vleče uzde, pa nikamor ne pride, pogrešam U-bahn, moj rumeni metro, ki ne zamudi niti za božič, pa čeprav sklonim pogled, ko bi morala pozdraviti šoferja, ki ima šiht na najbolj družinski praznik (Jurovski Dol me sprašuje, kaj je to družina, in potem spet bebavo izpadem, ko rečem, da sva to jaz in ti, le kdo naj razume angelske glasove, ki se tresejo pri visokem ce, blažena nooooč!); pogrešam Berlinerje pisače, ki so iz svojih zvodenelih misli napravili znanost za velike denarje, pogrešam en dober Fachbuch o avtobusnih zvezah Maribor - Lenart, pa en dober priročnik o božiču v velemestu in o januarju na vasi,

poleg pa pišem kolumno, ah,

blažena zvrst med pisarji,

blažena med grobarji,

kaj če bi napravili Priročnik o zbranih delih: zvodenele kolumne v podalpskem prostoru?