»Kaj pa počneta v Berlinu? Gledališče, film? Pa zakaj ravno Nemčija - njena obzirna zaspanost je vendar povsem ... ne-na-vdi-hu-jo-ča!« Dejstvo je, da nemška potreba po ubesedovanju sama po sebi ne odnaša domišljije v nebo in je v nekem smislu sama zaključena. Na odrskih deskah, na primer, se tukaj resda ne dogaja kaj posebej vznemirljivega, redko se kaj zgodi, se pa zato veliko pokaže, dokaže in poimenuje. (Še v spominu mi Gotscheffove Peržanke, ki so že tri leta pri vrhu najljubših predstav nemških gledaliških kritikov, napenjajo čelo in znojijo dlani.) Res je tudi, da v Berlinu v splošnem ne hodimo v nemško gledališče iz kakšne posebne radosti, temveč zaradi vzdrževanja in utrjevanja visoke osebnostne morale, zaradi razmislekov, k spovedi. Po nekaj letih zdaj tudi že vem, da je bolje, če namesto kritiškim ocenam sledim nosu ali pa da izbiram gledališča na slepo, z zavezanimi očmi; tja grem, kamor pade svinčena konica. Bolj sistematično obdelujemo berlinska kina, posebej ljube so mi majhne kinodvorane (kakor da smo na obisku pri staremu prijatelju); tudi ko se zdi, da imava dva projekcijo samo zase, stojijo ta minikina v boju s škatlastimi multipleksi neustrašno, za vratom jim ne visijo števci ali-se-obrestuje - gledanosti (temu v pozdrav se takrat razgrneva vsak čez tri sedeže). Priznam sicer, da me Petzold in njegovi berlinski kolegi ne vznemirjajo preveč, pa tudi to, da me je imenitno zabavalo preizkušanje robov nacionalne dojemljivosti - upogljivosti oni dan, ko smo v Arsenalu gledali Sajat Novo. Gregor je na projekcijo poklical pol seminarja filmske akademije (mlade Nemce, ki pozimi vsi nosijo temno modre, sive ali črne obleke): »Raje kot da vam razlagam, kaj mi je všeč, pridite zvečer v kino.« Kamerastudent Alex je od obzirnega goltanja zehanja zlezel pod stol, mlada producentka pa se naju je po koncu na veliko izognila. Podobno fino sem se zabavala pred letom in pol na neki umetniški konferenci v HAU, ko je libanonski filozof Jalal Toufic zbranim nemškim umetnikom in wiessenschaftlerjem razlagal, kako v umetnosti zares teče čas; med drugim se pogosto zgodi, da kdo iz prihodnosti vpliva na koga iz preteklosti. Ogorčeni nemški um je glasno protestiral. Kakorkoli, nazadnje se vsi srečamo v Berlinski filharmoniji, kjer se naši plačani denarci najbolj zaziher obrestuje; matineja v nedeljo zjutraj z maestrom Mehto je kot reklama za BMW, a na koncu vsi združeni trkamo s petami in vzklikamo v poklon.

»Ko me zdaj kdo vpraša, zakaj sem tukaj, nič več ne kompliciram, enostavno zato, odgovorim, ker je tukaj lažje živeti,« se strinjava z Natašo. Nataša živi na drugem koncu Tiergartna in piše knjige, včasih skupaj večerjamo in pri zadnji kavi pogovor navadno naplavi slovensko gledališče, film, literaturo, povsod iste fore, na koncu malce žalostno ugotavljamo. Bo že res, da nas je večina tukaj zato, ker nam je svet tam doli malo tesen, a da ne bo pomote: seciramo, da bi lahko premagali nervoze, krče, od domače zemlje si še kaj obetamo. Zaenkrat pa nosim v denarnici Gombrowiczev stavek: »Povedal vam bom še eno, bolj zanimivo zgodbo.« In Berlin je v tem trenutku zame bolj zanimiva zgodba, nedelje pa so mi še posebej všeč. Ob dopoldnevih se vozim s kolesom čez Tiergarten, po Unter den Linden, na Alexanderplatz, za hec, da se vozijo velike hiše mimo kakor v filmu. Nedelje se polnijo s praznim prostorom, ki od pločnikov rase navzgor in postaja vse večji in v tem času še posebej; vanj odmevajo bremze tramvajev, šumijo gole krošnje, kričijo črne vrane. Včasih pozimi štejem ljudi na u-bahnu, ki jokajo, če pa je sonce, grem po Karl-Marx-Alle, sonce mi greje veke. V vsakem primeru se svet zdi jasen, v nekaj potezah, v nekaj besedah. 

--