Izjave, kot so »V sedemdesetih je tudi v Nemčiji obstajala t.i. 'besedna vojna'. Jaz pa sem želela ponovno najti lepoto jezika skozi lepoto drugega jezika.«, »V molku je prav taka moč kot v pripovedovanju. Vsak mora odločiti zase, ali najde oporo v molku ali v pripovedovanju.« in »Schönhauser Allee 104 je bila takoj za vogalom.«, nimajo na videz skoraj nič skupnega. Prvi (a ne najpomembnejši) kriterij klasifikacije v danem primeru je kronološki. Uvodno izjavo lahko beremo novembra 2004 v TAZ-ovem portretu nemške pisateljice turškega rodu, Emine Sevgi Özdamar. Drugi dve povedi sta izrezani iz intervjuja letošnje Nobelovke Herte Müller, ki ga je v začetku oktobra objavil FAZ, ko se je še nič hudega sluteč novinar z avtorico sproščeno pogovarjal o njenem najnovejšem romanu Atemschaukel (Gugalnica diha). Tretji stavek je izrekla nemška kanclerka Angela Merkel 9. novembra 2009, na dvajseto obletnico padca berlinskega zidu, ko se je spominjala tiste noči, v kateri je sama zakorakala čez ostanke betonske pošasti. Po bolj prefinjeni analizi bi lahko rekli, da sta prvi dve izjavi precej očitno povezani z jezikom in posledično s pisanjem, tretja pa sprva deluje kot turistični napotek, a vendarle z golo omembo ulice spominja na Berlin. Prav zato je, v najširšem smislu, povezana tako z vojno, kot z jezikom in razklanostjo, ja, celó z razpetostjo med pripovedovanjem in molkom. Na ta način bomo tkali decembrsko nemško pravljico, v dramskem trikotniku Herta Müller – nemška književnost po padcu berlinskega zidu – nemški avtorji tujega porekla. Zato se nenazadnje izkaže, da Heinejeva referenca le ni zgolj novinarska vaba, temveč v popotniškem duhu (in s kančkom ironije, zakaj pa ne) prežema tokratno Airbeletrinino pohajkovanje.

---

Fotografije: Mojca Pišek