Piše se leto 1889. Za tisti čas že priletna gospa Vilibalda Karlin, ugledna in priljubljena učiteljica na nemški dekliški šoli v Celju, se s kisovimi obkladki in z odvajalnimi praški nikakor ne more znebiti nadležnega izrastka v trebuhu. »Kdaj pa ga boste morali odstraniti, ta polip?« se zaskrbljeno pozanima pri svojem zdravniku, porodničar dr. Valenta pa ji le hudomušno odvrne: »Ne bo potrebno! Čez štiri mesece bo prišel sam in bo hotel piti in jesti ...«

Vilibaldin soprog, 60-letni upokojeni major avstro-ogrske vojske, ne najboljšega zdravja, pa ob tej pretresljivi novici vzame v roko pero in napiše nekaj pisem svojim »bratom po orožju«, v katerih jih prosi za nasvete, kako vzgojiti potomca, da bi že s sedmimi leti postal zgledni primer vojaške kariere. Toda 12. oktobra 1889 na svet priveka le deklica. Starša ji izbereta ime Alma, ker je zaradi krhkosti bolj podobna dušici kot telesu. Sprva je bilo videti, da ne bo preživela, toda po letu dni negotovosti se je pokazalo, da ima vsemogočno Eno z njo očitno vendarle drugačne načrte ...

V času pred 1. svetovno vojno, ko so, tako antropologinja Svetlana Slapšak, lahko žensko razglasili za duševno bolno, jo oropali vseh državljanskih pravic in izključili iz družbe, če je bila nagnjena k ,nenavadnemu' obnašanju, kot je bilo npr. branje, pisanje, zavračanje zakona, potovanje, je zgodaj dozorela Alma ne glede na ceno začela uresničevati samo sebe. Kuhanje, šivanje, mož in otroci? - Ne, hvala. Kaj bi s tem! Uboganje? - Kako, prosim? Ko pa je vendar treba misliti z lastno glavo! Vse, kar se ji je zdelo kaj vredno na tem svetu, je bilo pisanje pesmi in zgodb, učenje tujih jezikov, spoznavanje sveta.

Prvi drznejši korak v smeri samouresničitve je bila gotovo pot v svetovljanski, večmilijonski, neustavljivo vrveči predvojni London. Da bi preživela, je garala v prevajalski pisarni ,Miss Ainslie', da bi zadovoljila svojo željo po znanju, pa je v prostem času pridno študirala številne tuje jezike: tako je leta 1914 na londonski Society of Arts z odliko opravila izpite iz angleščine, danščine, francoščine, italijanščine, norveščine, ruščine, španščine in švedščine. Lotila se je tudi učenja japonščine, kitajščine in sanskrta ter sestavljala slovar desetih jezikov, med katerimi je bila tudi slovenščina.  

Po izbruhu 1. svetovne vojne Karlinova za nekaj let odpotuje v Skandinavijo. V globokem miru nordijskih dni je v njej dozorela odločitev, da bo (drugačna) svetovna popotnica in (svojska) pisateljica. Svet si je želela ogledati predvsem z očmi ženske, s svojo pisano besedo pa prispevati k miru in sporazumevanju med narodi. Torej je čisto dovolj, da Alma po vrnitvi v Celje s poučevanjem jezikov zbere nekaj malega dolarjev, si kupi pisalni stroj znamke Erika in se 24. novembra 1919 vkrca na čezoceanko za Južno Ameriko. Pozdravljen bodi, svet! Živi v (ne)miru, daljna domovina!

Almin doživeti svet 1919-1928

Vsaka dežela, ki jo je obiskala, je imela za Almo poseben vonj in zvok, svojo barvo, poseben čar in posebno vzdušje, hkrati pa tudi svojo bolečino in razočaranja. Južna Amerika ji je pokazala dva obraza: magičnega in tistega, ki jo je kot žensko »vrgel v prepad divjaške manjvrednosti«. V Panami je kot prva ženska v zgodovini dobila službo javnega tolmača v upravi Panamskega prekopa, toda neki domačin, čarovniški mojster, ji je svojo ženitno ponudbo poslal v obliki smrtonosnega praška. V Tokiu je dobila administrativno službo na nemškem veleposlaništvu in spoznala ljudi iz visokih umetniških in diplomatskih krogov, hkrati pa doživela razočaranje v ljubezni do Japonca, ki je ilegalno osvobajal gejše. Kitajska jo je kljub skrivnostnemu svetu duhov bolj spominjala na grožnje ob razdrtju zaroke s sinom nekega bogatega kitajskega mandarina. Od neštetih otokov Južnega morja pa ji je poleg spoznanj o prvinskih vraževerjih v krvi ostala takrat še nepremagljiva tropska malarija.

O svojih popotniških dogodivščinah in doživetjih je Celjanka pisala za več kot trideset evropskih in svetovnih časopisov, ki so radi poročali, da je Karlinova ena najdrznejših Evropejk tistega časa in »prva ženska, ki je na začetku 20. stoletja sama prepotovala cel svet«.

Kako diši uspeh, kakšen okus ima grenkoba

»Osem let vedno novih dogodivščin, vtisov, dežel, ljudstev, izkušenj, odrekanj, osem let težkega boja, a tudi najglobljega doživljanja je iz mene naredilo to, kar danes sem. Res je, da me je tropska blaznost spremenila, da sem izgorela v njihovi razbeljeni vročini, vendar je mistika številnih ras okrog vsega, kar se me dotakne, spletla srebrno meglico. Za vsem bridkim stoji nekaj lepega, za ponižanji in trpljenjem nekaj velikega in globokega, in ta nenavadna mešanica dobrega in zlega se je zlila v morje spominov, iz katerih ustvarjam svoja dela,« je zapisala Alma ob vrnitvi v rodno Celje leta 1928.

Njene potopisne knjige - Einsame Weltreise/Samotno potovanje, Im Banne der Südsee/Urok Južnega morja in Erlebte Welt/ Doživeti sveti - so ji v Evropi, predvsem v nemško in angleško govorečih deželah, prinesli slavo ene najbolj priljubljenih avtoric potopisov 30-ih let 20. stoletja, čeprav so ji nekateri kritiki očitali pretiravanje in trivialnost. Njena poznejša literarna dela z eksotično in  duhovno vsebino so bila manj uspešna, čeprav je švedska pisateljica Selma Lagerlöf Almino delo Windlichter des Todes/Leščerbe smrti predlagala celo za Nobelovo nagrado za književnost.

Doma v Celju pa se je nanjo zlasti v času 2. svetovne vojne in po njej zlila vsa grenkoba tistega časa. Nacisti so njena dela prepovedali, Karlinovo pa uvrstili na seznam za koncentracijsko taborišče, tako da si je življenje lahko rešila le z odhodom v partizane in pri tem tvegala, da jo ustrelijo kot nemško vohunko. Povojne revolucionarne sile pa so ji potem odvzele potni list in hišo ter o njej dolga desetletja vztrajno in krivično molčale. Ponižana v nič in nikogar se je Karlinova, ki se je sama imela za državljanko sveta, štela k duhovni eliti človeštva in hotela z besedo služiti ljudem, leta 1950 pa je umrla revna kot cerkvena miš in kot (skoraj) neznana besedna umetnica. Ker je pisala le v nemškem jeziku, ki je bil v povojni Jugoslaviji obremenjen z nacističnimi grozotami zadnje vojne, smo prvi prevod kakega Alminega dela v slovenščino dobili šele leta 1969, do ponovnega razcveta njenih del v slovenščini pa je prišlo šele po osamosvojitvi Slovenije.

Osebno o Almi M. Karlin

»Že več kot desetletje sem - tako kot Alma - tudi sama državljanka (evropskega) sveta. Potepam se po tujih deželah, ne nazadnje tudi zato, da bi odkrila, kdo sem in kaj so moje korenine. V njih se mi, morda prav zaradi pogleda od zunaj, razkriva tudi marsikatero zamolčano poglavje moje domovine Slovenije. Eno od njih, ki je dolga desetletja vztrajno in krivično molčalo o eni najdrznejših žensk in najbolj priljubljenih avtoric potopisov prve polovice 20. stoletja samo zato, ker je gospa svoje misli zapisovala v nemščini, nosi nalepko z imenom »Alma M. Karlin«. Obe sva rojeni v istem kraju, v Celju. Že v gimnazijskih časih sem se na poti iz šole redno ustavljala pred spominsko ploščo na vogalu njene porušene rojstne hiše in si v bližnji mestni knjižnici izposojala njene knjige v izvirniku. V svoji domišljiji sem z njo prepotovala prav vse celine in se potapljala v skupna duhovna jedra raznih ljudstev sveta. Do hudomušnosti mi je bilo všeč, da je nista zanimala ne kuhanje ne šivanje kot večino celjskih meščanskih hčera s preloma stoletja. Navduševal me je njen uporniški značaj, njena trmoglavost in železna volja, s katero je vse življenje vztrajala pri svojem pisateljskem poslanstvu. Njena nenehna radovednost za sočloveka, za odkrivanje svetov navzven in navznoter je bila zame magično privlačna.Moje nepričakovano odkritje Almine doslej še neznane literarne zapuščine v Berlinu je v meni najprej sprožilo željo, da se znamenite Celjanke lotim prevajalsko (Japonske novele, Smrtonosni trn), zadnji dve leti pa sem uresničevala zamisel, da bi ji natanko za njen 120. rojstni dan podarila knjigo, ki bi o njej povedala tisto, česar Slovenci dolgo nismo hoteli ne videti ne vedeti.«

____________________________________________________________________________________________________

V letu 2009, ob 120-letnici Alminega rojstva, smo dobili monografijo »Alma M. Karlin - državljanka sveta« (Ljubljana, Mladinska knjiga, uredila Nela Malečkar, oblikoval Klemen Kunaver), ki prvič na Slovenskem celovito osvetljuje njeno življenje in bogato literarno-duhovno dediščino, režiserka Marta Frelih pa je o tej znameniti Celjanki posnela igrano-dokumentarni film, ki je na zadnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu oktobra 2009 prejel posebno nagrado žirije. Kaže torej, da je po več kot polstoletni pozabi po ključu »malo zanalašč in malo po naključju« Alma M. Karlin zdaj končno tam, kjer si zasluži. Med zmagovalci. Če bo (še) treba, mhm, tudi le kot državljanka sveta ...

--