Pogosto se sprašujem, kako za vraga bi lahko opisali »severnoirsko umetnost« tako, da bi zajeli neizmerno raznolikost tukajšnega ustvarjanja. Pravzaprav ne verjamem, da »severnoirska umetnost« zares obstaja; v preteklosti so poskusi, da bi jo definirali, vodili do precej neutemeljene kritike. To, da nekdo prihaja iz »Severne Irske«, ni več omejitev ali vnaprejšnja določitev tega, kaj lahko nekdo kot umetnik počne. 

Ključni korak naprej v sodobnejši zgodovini umetniške produkcije na Severnem Irskem je bilo spoznanje, da je v redu, če ustvarjamo nekaj, kar sploh ni povezano s politično situacijo. In že samo to, da smo prišli do zgornje ugotovitve, je bil dolgotrajen proces: nikakor nam ni bila dana z rojstvom. V sedemdesetih so številni umetniki, kritiki in kuratorji, z zelo maloštevilnimi izjemami, menili, da je upodabljanje Težav^* v umetnosti neprimerno; v veliki meri je bilo tako zaradi neprekinjene nadvlade visokih modernističnih nereprezentativnih estetskih strategij v tedanji Severni Irski. Ob koncu tistega desetletja je generacija umetnikov menila, da takšen pristop ni več upravičen, bodisi iz etičnih ali estetskih razlogov, in je zahtevala pravico do govora o degradaciji in pokvarjenosti, ki jih je obkrožala, in do razpravljanja o tem prek novih medijev, torej videa, performansa in instalacij. 

Toda do zgodnjih devetdesetih let je tudi ta pristop prevzel prizvok omejevanja in mlajši umetniki, ki niso nujno prihajali s Severa, a so tu delovali, so občutili potrebo po intervencijah drugačne vrste, takšnih, ki bi se lahko nanašale na politični kontekst, a ki bi to storile na manj neposreden ali očitno reprezentativen način. Takšna dela niso preprosto opisovala konfliktov ali govorila o tem, kako so bile stvari nerazložljive in grozne, temveč kako so bili vsi ti dogodki del druge socialne dinamike, ki se je raztezala daleč čez meje Severne Irske. Poleg tega je moralo biti mogoče pod takšnimi pogoji ustvarjanje na Severu znova širše povezati z umetniškimi dilemami, kar je pomenilo, da so morali imeti umetniki proste roke za oblikovanje del, ki o Severni Irski niso govorila na noben specifičen način. Umetniki sami so spoznali, da je veliko del o Težavah preprosto posnemalo banalen, poenostavljen opis položaja, kot so ga predstavljali mediji: kot nedoumljivo bitko med dvema nezdružljivima plemenoma. Dela, ki so jih opevali, ker naj bi na nek nerazložljiv način pomagala »celiti razdeljeno družbo«, očitno niso naredila nič takšnega: veliko njih je samo pričalo (in depolitiziralo) o konfliktu,  ki je bil v svojem bistvu političen. Številnim umetniškim izdelkom iz časa Težav je spodletelo - precej nespektakularno, celo prozaično, glede na veličino naloge. 

Predstavljanje situacije na kompleksnejši način - in razvoj bolj zrele, raznolike kulture, v kateri je mogoče ustvarjati - je paradoksalno pomenilo, da se mora umetnik odločiti, da je prav, če je ne predstavlja, če tako želi. Poleg tega mislim, da je bil to nadaljnji razvoj in ne zavrnitev predlogov tistih umetnikov, ki so se prvi pričeli zavzemati za pravico do predstavljanja konfliktov. Medsebojni vpliv socialnih, kulturnih, političnih in gospodarskih pogojev tako pusti pečat na delu umetnika, ki živi na Severu - tudi če se tega kot umetnik ne zaveda(š). Vse to vlada pogojem, v katerih živiš, pogojem, v katerih ustvarjaš in v katerih svoje delo razkazuješ. Vse naše ideje se precedijo skozi stalno neobičajnost naše družbe. Toda te neobičajnosti ni mogoče preprosto poenostaviti na kakršnokoli »prikazovanje«, ki si ga zamislimo.

--

* Obdobje etno-političnih konfliktov na Severnem Irskem, ki so občasno dosegli tudi Anglijo, Republiko Irsko in Evropo. Začelo se je v poznih šestdesetih letih in se po prepričanju mnogih končalo s Petkovim sporazumom v Belfastu leta 1998 (op.prev.).

Prevedla: Tanja Ahlin

____________________________________________________________________________________________________

Daniel Jewesbury je umetnik, ki živi in dela v Belfastu. Diplomiral je na National College of Art and Design v Dublinu (1996) in doktoriral iz medijskih študij na University of Ulster (2001), kjer tudi poučuje. S svojimi deli se je predstavljal na Manifesti 3 v Ljubljani, na Urban Control v Grazu ter na DNet v londonskem Lux Centru. Je sourednik časopisa Variant (www.variant.org.uk).