Pogosto slišimo pritožbe, da so uradniki neprijazni, nedostopni, nečloveški. Ne-, ne- in ne-, skratka: vsi pridevniki, ki jih namenimo uradnikom, so zanikanja, skoraj kakor v apofatični teologiji, kjer Boga spoznavamo preko tega, kar ta ni. [Via negativa.] V takšnem razmišljanju se skriva globoka zmota, ki jo ponavadi zagrešijo tisti, ki omagajo, ki niso sposobni razkriti lastne človeškosti in ki na uradnikove pozdravne besede zaloputnejo vrata ali odložijo slušalko. Vendar pa tudi ne gre za to, da uradniki ne bi bili takšni - seveda so! Vse prej govorimo o tem, da je prezirljiv uradniški uvodni nastop premišljen del strategije, kako iz nas narediti človeško bitje, sposobno »biti nagovorjeno« z »obličjem drugega« [Levinas], ki ne zapade v objektivizacijo subjekta uradnika. [Sartre] 

Tisti, ki ste kdaj zbrali korajžo in počakali, da je uradnik odpel svoje in ki ste se potem pod neposredno težo grozečih besed in preziranja vaše osebe zlomili, veste, da je tej Rani [Derrida] sledil Dogodek [Badiou], in sicer dogodek spreobrnjenja: urandnik/ca je tako rekoč mutiral/a in sposojen Glas [Dolar], ki vas je poprej mrcvaril, postane nežen (skoraj seksi [Freud, Lacan]) tolažilen sklop besed: »Poglejte še enkrat, prav? No, če vendarle ne najdete, pridite znova in težavo bomo skušali rešiti s skupnimi močmi … Pa veliko sreče in lep dan!« 

Takšno Preobrazbo [Gregor Samsa, vendar v obratni smeri] uradnika je nemogoče pojasniti s prevladujočo diagnozo, da gre za zagrenjene, otopele ljudi - kajti, zakaj bi se tak človek spremenil in naposled razkril kot človekoljub? Ne, tudi hipoteza, da gre za nepremišljen, sublimiran izbruh zablokirane energije, ki jo tlačijo papirji in ki ji potem postane žal zaradi lastne arogance [Freud, vnovič], ne more pojasniti spreobrnitve: če bi bilo tako, bi uradnik po izpustitvi libida izčrpan onemel, nikakor pa ne velikodušno investiral v prijaznost. Zavrnitev teh zastarelih teorij nas vnovič vodi k zaključku, namreč, da je naš model, ki ga prikazujemo v naslednjem odlomku, edini zmožen pojasniti kompleksnost fenomena Pogovora [Gadamer] z uradnikom.       

Na kratko: uradnik natančno ve, da ste brali Kafko in da oboroženi s tem (napačnim) zavedanjem stopate pred njega/njo, reducirajoč ga/jo na  objekt - zobnik v birokratskem aparatu. Uradnik zato že takoj z začetka hlini neprijaznost, uresničujoč vaš predsodek. Vaše blodne misli postanejo dejanskost, vendar zaigrana dejanskost: uradnik vam pomaga udejanjiti vaše perverzne sanje. Toda takoj, ko so te sanje uresničene, nastopi groza [Žižek]: vi se, pod težo uradnikovih besed, zlomite in občutite prvo fazo sramu in krivde, npr: »Saj res, idiot, zakaj nisem pogledal na net … Res sem bedak, da zdaj tečnarim tukaj.« Ko uradnik vidi, da ste se zmožni zlomiti, da premorete to dvojico človeških občutenj par excellence: sram in krivdo, vas prične tudi temu primerno obravnavati - kot končno človeško bitje, zavedajoč se svoje ranljivosti. Ta uradnikov obrat je ključen element strategije, saj služi kot kontrast vašim neupravičenim predsodkom. Poleg tega, da ste doživeli zlom, ste zdaj še zmedeni: »Kako je možno, da je ta ista oseba naposled tako prijazna?« Potem sledi razmislek in druga faza sramu in krivde: »Naredil sem mu/ji krivico, ko sem ugovarjal, misleč, da je stroj/mašina, ko pa je vendarle na koncu tako razumevajoča oseba.« Ta, druga faza - 'taprava' faza - sramu in krivde je to, za čemer je uradnik že na začetku stremel: da vas privede do točke, ko ste na osebo pripravljeni gledati kot na osebo, utelešen človekoljuben subjekt in s tem tudi sami postanete: človeško bitje. 

Uradnik z nami tako opravi dvojno delo: poleg običajne birokracije nas dviga na nivo doseganja avtentičnosti, samolastnosti naše Tubiti in nam jasno nakaže, da prijeten klepet o vremenu, sosedi ali pričeski, kot uvod v mukotrpno transakcijo, ki ga za okencem morda poželimo namesto eksistencialne intervencije, sodi v področje Geschwätz-a, čvekanja, ki nas le odtujuje od samih sebe v morje povprečne pameti [Heidegger, cf. Bit in čas].

--