Spremeni? Kako le? Odkar šteje predvsem koliko, je malodane brezupno čakati na revolucijo ali vstajenje, kaj šele skupinsko katarzo. Preračunljivost, ki jo vzpodbuja kvantiteta, ne ustvarja kolektivnega duha niti zdrave konkurence; zaseje strah, ki se izraža skozi previdnost, zavist, avtocenzuro, korektnost na vseh področjih družbenega delovanja. Najlažje je potemtakem delati trenutno neškodljivo bleščavo, ki nikomur ne škodi, vsem pa se nam zdi, da smo drzni in VIP v soju žarometov.

Problem je v obdobju hiperprodukcije narediti nekaj vidnega, nekaj slišnega, z daljšim rokom trajanja (še težje brez pompoznosti in spektakularnosti). - Če pa se to vendarle zgodi - kdo je, po vsem postmodernem in postdramskem razvezovanju, za to odgovoren? Pred čim se avtor skriva, pred čim ga je strah, če pa se mu, vsaj v teoretskem smislu, že tam od sedemdesetih let dvajsetega stoletja zlahka dokaže, da je njegovo delo od njega neodvisno in da živi svoje lastno življenje v interakciji z drugimi deli, ki so prav tako neodvisna in razvezana lastnine. Roland Barthes je s svojo razvpito smrtjo avtorja razvezal avtorja kot realno zgodovinsko osebo kakršnega koli vpliva ali povezave realnega posameznika s tekstom. Vsaj v teoriji. Leta kasneje je jasno, da je za teorijo potreben vsaj konstrukt avtorja ali družbeni in zgodovinski kontekst ali povezava z drugimi teksti (ter tudi to, da teorija na sodišču ustvarjalcem le včasih pomaga).                          

Ko sem se malo manj kot leto dni nazaj začela ukvarjati s vprašanjem avtorstva in metodologijo avtorstva v literarni vedi in literaturi, se mi še sanjalo ni, kakšne razsežnosti imata. Gre za eno tistih hipotez, ki jih, tako kot denimo vprašanje o Bogu in vladarju, ali pa tisto o tulečem posamezniku v grmeči množici, lahko preneseš skoraj na kar koli. Vemo torej, kaj se je zgodilo z avtorjem v literaturi. Z gledališčem je malo drugače. Problem nastane že na začetku: zatakne se že ob iskanju velikega grešnega kozla, torej avtorja - kdo je to: avtor besedila, avtor predstave - kdo je avtor predstave?: režiser in njegovi sodelavci, igralci, gledalci? Ne moremo mimo dejstva, da je gledališče živ organizem tudi zaradi množice ljudi, ki so vključeni v proces ustvarjanja. Zato je odločitev za ustvarjanje tudi odločitev za odgovornost in ta odgovornost prinese prav tisti preračunljivi strah. Verjetno v vseh umetnostnih žanrih. Če, na primer, Larsa von Trierja ob svetovni premieri Antikrista v Cannesu vprašajo, kako lahko opraviči, da je posnel ta film, je popolnoma jasno, za koga javnost misli, da je v tem primeru kriv - pa naj teorija misli kar hoče. 

Pa vendar: iskanje krivca v teatru? Če gonje, take podtalne, ne bi bilo, verjetno ne bi bil nihče prestrašen. Ne pisec teksta ne režiser ne ustvarjalci ne igralci: ne bi bilo strahu, da bi bili preostri, da bi se kaj zgodilo, da bi se kaj premaknilo. Avtor, kdor koli že to je v gledališču, je torej v zagati. Pa ne zato, ker bi bil, tako kot v literarni teoriji - pokopan, ampak zato, ker se, če se v množici politične korektnosti znajde kak poskus družbenega, političnega ali čisto človeškega ekscesa, deli na to ali ono stran - torej, našo ali njihovo. In se iskanje krivca ne pojavlja ob prevzemanju odgovornosti za družbeni premik, za, če hočete, malo revolucijo, temveč ob predalčkanju na to ali ono stranko. Pri vsaki predstavi si lahko kdo z močno politično opredeljenostjo vzame to, kar mu ustreza, ali pa tisto, česar absolutno ne mara. Soditi pa bi moralo biti težko: kolikor vem, večina ustvarjalcev ne mara postavljati končnih in absolutnih odgovorov, temveč vprašanja, nek neizpolnjen prostor, ki je namenjen vsakomur, ki delo dojema kot nekaj, kar do konca napolni sam.

Kot je vsako branje novo branje, eno in edino in neponovljivo, je tudi gledanje gledališke predstave enkratno. Obstaja splošna vodilna nit, ki predstavo vzpostavlja kot celoto, in se ne ruši iz ponovitve v ponovitev, daje ji predznak, ki jo postavlja v polje opredeljevanja, sistematizacije ter jo umešča v kontekst. To umeščanje pa je nujno potrebno. Vendar pa nikakor ne more zajeti celotnega fenomena dojemanja umetnosti, branja, gledanja, poslušanja in osebne interpretacije, ki se ob tem rodi. To je prostor, kjer ne obstajajo politične stranke in ne obstajajo oni, ki niso mi. In morda je to prostor, ki je največ vreden. Seveda - pišem kot človek, ki je zrasel v duhu preloma tisočletja, obdobja, ki je ustvarjeno za individualizacijo in bežanje v svoj mali svet. In ki verjame, da je gledališče prostor, kjer se vse skupaj začne in konča, vmes pa morda, če je srečen splet okoliščin, vpliva na kaj večjega od sebe. A kljub vsemu, dokler ne bo revolucije in bomo spet na ulicah, ni zaman občutek rahle svobode, ki nastane ob prenosu v sfere bivanja, ki so včasih bolj realne kot resničnost sama. Zato zmeraj ostaja lastna perspektiva. Saj - vsaka sprememba se začne tukaj. Obstaja neka splošna, prevladujoča, osnovna ideja o tem, kaj naj bi vsako posamično umetniško delo predstavljalo, in kako naj se veže na zunanji svet. Teorije gledališča, literature in umetnosti morajo obstajati, nujno mora obstajati tudi nekdo, ki bo mislil, da je vse skupaj blef, zelo blizu mora obstajati zgodovinska resničnost. Obstajajo ideje, ki vsako umetniško delo vežejo na nekaj zunanjega, seveda, drugače ne bi bilo teorije in znanosti, ki je, verjamem, v nekem trenutku nujna kot vzpostavljanje področja vednosti, ki pelje naprej, a osebno dojemanje vsakega dela ne bo nikoli črpalo zgolj iz splošnega. Ustvarjanje lastnega vrednostnega sistema, ki ni dogmatičen in ki je pogojen z osebno zakladnico izkušenj in lastnega konteksta, je po mojem mnenju nujno na poti do uniformacije mnenja.   

To ustvarjanje se začne z vedenjem, da obstaja več poti, in z odločitvijo za svojo lastno stezo. Tista končna točka, kjer vse skupaj dobi smisel in začetna, kjer se vse začne, je vedno človek in njegov eros - tanatos. Nekje moraš popustiti in spustiti nekaj nekam globoko vase. Brez tega je - nič. Res, samo medlo preigravanje.

--