Po končanem seminarju sem se, kot ponavadi, zapletel v pogovor s sošolcem. Po nekaj izgovorjenih stavkih, posvečenih naključnim temam, je na dan prišla njegova frustracija: zrušil se mu je računalnik in že kar DEVET DNI je na popravilu. Bill, človek s hkratnim zanimanjem za poezijo, prozo, filozofijo in naključne zanimivosti (in precej uspešen pri tem), zdaj živi okrnjeno življenje. Edini pozitivni stranski učinek sesutja njegovega laptopa lahko okusi na tri osebke omejena skupina njegovih 'pisemskih prijateljev'. Z njimi je namreč strogo dogovorjen, da si pišejo s 'svinčnikom na papir'. In zdaj ti trije osebki dobivajo po več pisem na dan.

Vendarle, po najinem pogovoru je na dan prišel še drugi pozitivni stranski učinek tega nezavidljivega in za vse nas precej neljubega dogodka: refleksija o tem, kaj pomenijo procesorji besedil za vsebino in način pisanja. Bill je zelo kmalu pričel referirati na Derridaja in filozofove misli glede te teme; sam (ki se na tega filozofa spoznam bistveno manj kot on) sem poslušal z občudovanjem, hkrati pa pomislil na edino misel, ki mi je (domnevno: ne vem namreč, ali je povsem pravilna) ostala v navezavi na Derridaja in njegove ideje o temi, o kateri sva razpravljala z Billom: kako je francoski filozof povezal Heideggrovo vztrajanje pri pisanju s črnilom in zavračanje pisalnega stroja kot nekaj, kar ima opraviti z nezavednimi mislimi o izlivu moškega semena, povzročenim z lastno roko.

Kakšne posledice glede vsebine ima pisanje besedil v računalniških procesorjih kakršen je, denimo, Microsoft Word? Prva razlika, ki se mi je posvetila v pogovoru, je tale: pri pisanju 's svinčnikom na papir' pišemo linearno; to pomeni, da ponavadi 'premislimo vnaprej', ali pa vsaj, da se besedilo piše bolj zvezno. Procesor nam, v nasprotju s tem, omogoča, da tekst – posamezne odlomke, potem, ko so napisani, naknadno 'urejamo', to je: režemo dele besedila (posamezne odlomke) in jih naknadno prestavljamo, presojamo, kam bolje sodijo. V enem od številnih biografskih dokumentarcev, ki jih je v slast občinstva posnel Žižek, glavni junak pripoveduje o svojem načinu pisanja – kako ne zmore linearno napisati knjige in kako se mora, nasprotno, prelisičiti tako, da najprej skoraj naključno niza misli po posameznih odlomkih, ki jih potem, v drugi fazi, 'ureja' v zvezno besedilo.

Za arhitektoniko besedila ima to precejšnje posledice: besedila, spisana z računalniškimi procesorji so tako prej kot kaj drugega kolaži. Medtem ko je običajno pisanje s svinčnikom bolj kot ne linearni tok besedila – reka besed – je sprocesirano besedilo album, sestavljen iz posameznih odlomkov, spisanih v različnih časih in piščevih vzdušjih (dobro: 'urejanje' je obstajalo že prej, pred računalniki, toda gotovo ne v takem obsegu kot smo mu priča danes; danes je praktično 'urejan' že vsak najkrajši, najnepomembnejši e-mail). Pomenljivo je že to, da je beseda 'urejanje' danes že bistveni, nepogrešljiv del 'pisanja', medtem ko je včasih bila prihranjena za bolj končne faze produkcije besedil.

Naslednja stvar, ki jo sam kot osebek z blažjo obliko nevroze občutim pri pisanju s tipkovnico (pravim 'z blažjo obliko', ker se ne želim hvaliti), je njena neverjetna sposobnost sproščanja frustracij: kadar sem napet, ponavadi sedem za tipkovnico in udarjam po tipkah, kar me – to moram priznati – precej sprosti.

Zdravniki, evolucionarni biologi in kajvemkdoše pravijo, da je življenje v pisarnah zelo nezdravo; ljudje smo skozi evolucijo skovani tako, da moramo stres izraziti; in ponavadi smo ga izrazili tako, da smo bežali, plezali ali se – preprosto – stepli. Adrenalin, ki se je sprostil ob dražljaju, ki ga je povzročila nevarnost, je moral biti vnovčen na način fizične aktivnosti; in to je bil tudi namen izločanja te substance v krvotok: omogočanje boljše izvedbe bežanja, plezanja ali pretepanja. Ko nas v pisarni razjezi e-mail ali slaba novica na spletu, osebe, ki jo je sprožila, ni v neposredni bližini (ni nikogar, ki bi ga lahko udarili; poleg tega pa to preprečujejo tudi naše družbene norme in etična zavest), teči naokrog mize nima smisla, plezanje pa tudi ne pride v poštev. S tem pa adrenalin v že tako prenasičenem krvotoku zastane, kar je precej nezdravo. Moj kanal, kako ga sprostiti, poteka preko blazinic: udarjam po tipkah in skušam pisati čim hitreje. Ne pravim, da deluje zmeraj, toda učinek – s fenomenološko metodo (tj. glede na izkušnjo, ki jo imam) – lahko mirno primerjam z igranjem pinkponka.

Kakšne posledice ima ta pojav za vsebino besedila? Hitro pisanje – tok misli, v živo prevajan na ekran – zame pomeni minimalno avtocenzuro misli, s tem pa bolj odkrito (pogosto nezavedno) izražanje. Posledice za vsebino so očitne. Poleg tega lahko pravopisne napake sproti popravljam, kar znova zmanjša moje frustracije (izjemno nezadovoljen sem, kadar to, kar sem zamočil, ne morem hitro popraviti) in me sprosti, s tem pa posledično nanovo 'odpre' za nadaljevanje, tako da mi ni potrebno misliti na preteklost besedila.

Tretja – in zadnja stvar – ki bi jo rad omenil v zvezi s pisanjem 'na laptop', je neposredna povezava z internetom. Slednja reč ima bistvene posledice predvsem za pisanje akademskih in strokovnih člankov. Kadar sem pisal nepriklopljen na internet in sem nujno potreboval kakšen banalen podatek (recimo črkovanje priimka kake tipice, ki se ukvarja s tem in tem; ali leto izida te-in-te knjige), me je to povsem ustavilo, prekinilo verigo mojih misli. Moral sem vstati, oditi v knjižnico, itn. Zdaj samo vklopim Mozillo, v Googlov okvirček natvezim nekaj približnega in stroj mi ponavadi v 0,3 sekunde svetuje pravilno črkovanje ( »ste mislili to-in-to?« Prijatelj mi je na ta račun enkrat zaupal šalo: kaj dobite, če v Google vtipkate 'nočno življenje v Ljubljani?' – iskalnik vas vpraša: »Ste mislili resno?«) ali leto izida. Misli tako ostanejo neprekinjene.

Da se mi ne bi zgodilo isto kot Billu zato ponavadi kopičim več rezervnih laptopov, v primeru, da kateri od njih odpove. Edina stranska posledica, ki jo pri tem zaznam, je onesnaževanje okolja zaradi nerazvite reciklažne industrije visoko toksičnih računalniških procesorjev. Toda, konec koncev, tudi papir ni nič drugega kot posekana drevesa.