Ugledni britanski novinar Jonathan Dimbleby je v eni svojih dokumentarnih televizijskih nanizank o Rusiji navrgel misel, da naj bi Ruse bolj kot svoboda govora zanimal preporod velike države. Če upoštevam stanje duha, ki ga v svojem dnevniku (Zadnji zapisi, Založba Sanje, 2008) opisuje Ana Politkovska, bi se s to mislijo bilo mogoče celo strinjati. Kako drugače razumeti nekakšno apatičnost, inferiornost ali celo obup, ki jih je čutiti iz reakcij ruske javnosti in civilne družbe. Nedavni dvojni umor odvetnika Stanislava Markelova in novinarke Anastazije Baburove (Nova Gazeta) v središču Moskve je znova opozoril, da v Rusiji ni svobode govora, ni svobode pravne zaščite in da je pravica misliti drugače, v skrajni posledici, obsojena na smrt.

Bestialno rusko podzemlje, karkoli to že pomeni, očitno ne pozna meja. Nas lahko sploh še kaj preseneti in razžalosti do dna duše? Kje sta Putin in Medvedjev kot najvišja predstavnika izvršne veje oblasti in zlasti Medvedjev kot ustavni garant svobode? Kje so pravosodni organi, kje spoštovanje človekovega osebnega dostojanstva, kje minimum zagotavljanja osebnih človekovih svoboščin? Za časa ruske tranzicije, ko so, takoj po razpadu Sovjetske zveze, rusko državno premoženje v obliki vavčerjev nominalno razdelili med državljane, je veljal rek, da je rusko življenje vredno steklenico vodke. Ko pod streli neznancev padajo ljudje, ki se zavzemajo, da bi s čečensko vojno povezane krivice in zločini ugledali luč sveta, storilci pa bili kaznovani, življenje teh apologetov ne velja niti steklenice vodke.

Kaj in kdo za vraga se skriva v ozadju sodnega pregona in procesov pred sodišči, ki se zlasti v primeru Ane Politkovske kažejo kot absurdni in montirani procesi? Seznam padlih, ki so sodelovali v razkrivanju ruskega političnega podzemlja, očitno povezanega z delovanjem tajnih služb in s plačanimi morilci, se je po smrti Ane Politkovske še podaljšal. V moralnem smislu je za ta »seznam« odgovorna aktualna oblast v Kremlju in v Beli hiši ob reki Moskvi. Mednarodna skupnost molči. In ta molk je nevaren. Kakšen krik vpijočega v puščavi je še mogoče slišati na zasedanjih Parlamentarne skupščine sveta Evrope v Strassbourgu, a zaenkrat brez pravega učinka. Več kot dvajset tisoč ruskih državljanov se je sicer pritožilo in čaka na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v Strassbourgu, ruska državna duma pa tudi še ni ratificirala 14. protokola evropske konvencije o človekovih pravicah, katere cilj je učinkovitejše delovanje Evropskega sodišča za človekove pravice.

V Rusiji se je očitno že uveljavila praksa okrutnega  zastraševanja pogumnih novinarjev, novinark, odvetnikov in tistih, ki so prekrižali kopja z aktualno oblastjo, ki jo Evropa z redkimi izjemami spremlja s ciničnim molkom in občutkom nemoči. Najmanj, kar bi v tem trenutku lahko storili, je bojkot zimske olimpiade v Sočiju (naj mi športniki oprostijo) in politična zahteva za konkretno preiskavo in iskanje krivcev. Beležnico s telefonskimi naslovi Putina in Medvedjeva in najodgovornejših sodelavcev njunega kroga imajo tako v Bruslju kot v prestolnicah Zahodne Evrope, ki je bila ob redukcijah ruskega plina letošnjo zimo spet začudeno presenečena. Za Rusijo bi bilo skromno simbolno dejanje že to, če bi po analogiji na državni ameriški praznik, v spomin na Martina Luthra Kinga, razglasili ruski državni praznik v spomin na Ano Politikovsko. Serijo umorov je potrebno končati in če Rusija želi biti del mednarodne skupnosti, mora oblast zagotoviti normalne pogoje, da bo pravosodje opravilo svoje poslanstvo, odvetniki in novinarji pa uresničili svoje delo, vselej kritično do oblasti, kjer si oblast to zasluži!

Ana Politkovska je “putinizem” označila kot "novodobno hunto", ki da je odgovorna za nekakšno “restavracijo stalinizma”. Rusija je malo manj kot celina in mnogo več kot država in kot taka ostaja nedvomno pomemben globalni sogovornik. Njena zgodovinska izkušnja uči, da lahko nemirnim, burnim časom na oblasti sledi še bolj avtoritarna vlada, kot je bila njena predhodnica. Kako se bo Rusija razvijala v odnosu do same sebe in do sveta, kako bo razumela in uresničevala tudi svoje razumevanje  nacionalne, mnogonacionalne ali celo nacionalistične države, je odvisno tudi od administracije novega ameriškega predsednika. Predsedniško srečanje Obama-Medvedjev je uvertura, ki poleg tradicionalno naklonjenih formalnosti za televizijske kamere še nič ne pomeni.  V svoji retoriki in dejanjih na predloge Zahoda je Rusija vselej reagirala tako, da je s prstom kazala najprej na druge, šele potem nase. Enako je bilo v primeru sedanje globalne finančne krize. Ali bo ta kriza zbližala rusko-ameriške odnose ali pa jih bo pahnila v nove čase negotovosti? Gotovo pa bo na državni ravni v Kremlju odgovorjala nominalno homogena izvršna ruska elita, ki bo tako kot doslej ščitila najprej svoje interese, šele potem tudi interese svojih državljanov.

Predsednik Medvedjev je napovedal, da bo storil vse za odpravo pravnega nihilizma v državi. Zdaj ima dejansko veliko priložnost. V Moskvi se je v začetku aprila namreč začel drugi veliki proces proti nekoč najbogatejšemu Rusu Mihailu Hodorkovskemu. Zgodba z njegovim (podržavljenim) naftnim podjetjem Jukos sodi v anale ruske novejše zgodovine. Upoštevati je potrebno tudi dejstvo, da so (montirani) procesi v (sovjetski) ruski zgodovini vselej napovedali vektorje prihodnjega razvoja te velike države, družbe in sistema, predvsem pa seveda delovanje (avtoritarne) oblasti. Za nazaj je očitno, da je Putin demontiral Hodorkovskega kot političnega nasprotnika, pravniki pa so v slogu Bismarckove manire poskrbeli, da je proces imel minimalno formalno pokritje. Predsednik Medvedjev, ki sicer kot najvišji predstavnik izvršilne veje oblasti, ne želi posegati v pravosodje, ima izjemno priložnost, da se izkaže, da ni Putinov politični klon. Že simbolno distanciranje od tega procesa bi hkrati pomenilo tudi dejanski odmik od Putinove politične dediščine, obremenjene z delovanjem t.i. represivnih organov in njihovih eksponentov na oblasti. Takšen razplet  bi hkrati pomenil, da se je politično nihalo nagnilo na stran domnevno liberalnejših krogov, ki za zdaj ne znajo, nočejo ali še ne morejo uveljaviti svoje nove politike.

--