Koliko mladih Rusinj in Rusov poznam, ki sovražijo aktualno oblast, nedemokratičnost, skorumpiranost, politično motivirane umore novinarjev, a tako neizmerno ljubijo Rus, da bi ubijali za to čustvo. Celota je nedoumljiva, pa vendar s spoznavanjem po koščkih in hranjenjem z borščem (prej nikoli nisem jedel rdeče pese!) korak za korakom spoznavam svet iskrenih mogočnežev.

V Gogoljevem času ni vladal razsvetljeni bivši KGB-jevec, ampak po krvi izvoljen car. V Rusiji sredine 19. stoletja ni bilo transibirske železnice, ampak trojke, katerih konji so vsak večer počivali v hlevu obcestne postojanke, potniki pa so poslušali gostilniške zgodbe. V veliki Rusiji takrat niso izvajali volitev v vseh enajstih časovnih pasovih, glas oblasti so prenašali zapozneli carjevi ukazi, ki pri – 50 °C niso potovali z golobi. Ruski narod pa še danes živi v gubernijskem mestu. N. N. Gogolj je ustvarjal podobo današnje Rusije v času, ko se je ruska literatura iz zadrte aristokratske Rusije s Puškinom šele prikazovala Evropi.

Kakšen je bil Gogoljev čas? Nikolajeva Rusija je bila predvsem čas reakcije po dekabristični vstaji (1825) in širjenja ter utrjevanja mej ruskega carstva. Svobodomiselni pesniki so v rusko literaturo vnašali motiv divje kavkaške narave in neukrotljivih kavkaških ljudstev, s katerimi so se srečevali na kazenskih vojaških ekspedicijah. Literatura je bila državniška zadeva – s cenzuro se je ukvarjal tudi car. Puškin ve, kako je pošiljati krilatice prijateljem v Sibirijo.

Gogolj je prijateljeval s Puškinom in njegovim krogom prijateljev, vendar idejno ni bil čistokrvni del tega kroga. Antireligiozne liberalne ideje naperjene proti carju so mu bile tuje, posvečen boj za svobodo in evropeizacijo zmotna idejna osnova za svoje delovanje. Bil je pisatelj, ki je v svojem ustvarjalnem razvoju zaničeval tisto, kar je napisal v svojem predhodnem ustvarjalnem obdobju. Ko je s Plaščem zdrsel v realizem, za ukrajinske pravljice in zgodbe, ki jih je prej pridno zbiral in ovekovečil v izrazito liričnem tonu, ni hotel več slišati. Ko je z Revizorjem šokiral ruska občinstva,  so bili njegovi začetki že pozabljeni, prav tako kot je hotel tudi komedijo čez nekaj časa pozabiti.

Z Revizorjem si je Gogolj postavil enega najbolj trajnih pomnikov, obenem pa sebe zapisal duhovnemu propadu. 'Uradni' domoljubni kritiki so zapisali uničujoče besede. Gogolja so ožigosali za nevarnega liberalca in bogokletnika, kar je zapriseženega pravoslavca in domoljuba neizmerno potrlo. Nikolaj Vasiljevič, kaj drugega ni bilo pričakovati! Revizorja je napisal, da bi razkrival slabosti posameznosti, kritiki pa so v njem brali omadeževanje celote. Njegova naivna pričakovanja so se sprevrgla v globoko razočaranje, ki ga je odšel blažiti v Evropo. Iz Zahoda je na Rusijo gledal kot celoto, jo neizmerno ljubil in klesal svojo umetniško idejo. V svoji zanesenjaški umetniški samozavesti je verjel, da bo spočel nekaj velikega, da je poklican postaviti Rusiji mogočen spomenik. Evropa, Puškin te ni videl, Gogolju pa si napisala Mrtve duše!

Grozljivo lep spomenik so Mrtve duše. Preračunljivi goljuf Čičikov, groteskni ruski podeželani in zanesenjaški lirski vložki. To je kombinacija, s katero Gogolj na čudno skladen način izpelje idejo o notranji ruski razsrediščenosti in kontradiktornosti. Rusije ne moreš ljubiti v vseh posameznostih, a ne moreš si kaj, da ne bi ljubil celote! Medtem ko je Revizor razdelil kritike na dva tabora, je ta strašni roman rusko družbo zedinil v mešani oceni. Kot kakšen postmodernistični roman je vsakemu taboru omogočal svoje branje. Liberalci so v njem brali ostro družbeno satiro, slovanofili so glasno pritrjevali prekipevajoči ljubezni do Rusije.

Rusija ostaja razsrediščena in kontradiktorna. A vendar se spreminja – Rusija Gogoljevih liričnih pasaž se izgublja, domovina je samo še izgovor za gnila jajca ruske sodobnosti, ki jih rojeva jara gospoda. Mladi povzpetniki so v ruski verziji nebrzdane egoistične požrešnosti povsem izgubili socialni čut, čeprav so razčetverjene pokojnine v času tranzicije njihovim staršem ukradle voljo do življenja. Če si ne moreš privoščiti jadranja v Sredozemlju in poleti samo životariš na svoji bedni dači v Podmoskovju, ješ šašlik, juho iz kislice in ajdovo kašo, si pozabljen. Seveda, vera v prvobitni ruski narod ostaja, saj nič ni izgubljeno, dokler ne umre. Tudi mrtve duše so živele na papirju.

__________________________________________________________

* Rusija v ruščini Gogoljeve dobe je bila Rus in ne Rossija (kot je sedaj)
** Občinstvo se je v Rusiji tudi vedno delilo na peterburško in moskovsko. Tu pa apeliram predvsem na specifičnost  dramskega dela, ki se, uprizorjeno, vedno znova prikazuje drugemu občinstvu.


Ruski fokus na Airbeletrini:

Taja Topolovec: Vse najboljše, Gogolj! (Uredniška beseda, Fokus: Rusija, Airbeletrina)

Gogolj, kot ga še nismo brali v slovenščini Prevod: Ana Monika Pirc, Opomba ob prevodu: Ana Geršak (E-branja, Fokus: Rusija, Airbeletrina)

Ana Geršak: ... v sodelovanju z naravo! (Recenzije, Fokus: Rusija, Airbeletrina)

Katja Pečnikar: Gogoljada v Peterburgu  (Fokus: Rusija, Airbeletrina)