Dekleta v napetih hlačkah se prirolajo po pločniku, plavi lasje migljajo v oceanskem vetru – “Rez!”

Porjavelo kožo odenejo v povsem običajne puloverje in se razkropijo po mestu.

Pravoslavni pop se sprehaja med palmami in srka kavo iz starbucksovega lončka. Na robu pločnika leži možak z razbito glavo, sirene zatulijo, ni kamere, ni film. Črna muslimanka pokrita na metroju nabija R’n’B. Klinični psiholog, ki je zadolžen, da indigene ljudi pošilja iz pueblov v mentalne institucije, je vegan, budist, učitelj kung-fuja, v prostem času pa s šibrovko praši glinaste golobe. Kaj imata skupnega 'Hollywoodski način življenja' in Hume, filozof škotskega razsvetljenstva?

Oba se začneta na »H«. Torej: nič razen površine, nič razen zvoka, ki ga proizvedemo, ko izgovorimo prvo ali drugo besedo. Nič substancialnega ne druži Hollywooda z Davidom Humom. Toda ravno to je njuna najgloblja skupna točka: razvlečena površina brez temelja, ki se, gledana vodoravno, razpotegne v neskončno, združujočo globino.

Zadnjič sem pozno v noč sedel ob postelji z dekletom, ki me je spraševalo, kaj Evropejec misli o njeni deželi. Ko sem razmišljal, kako to ubesediti, sem se spomnil na Huma. Potem pa sem pomislil, da to morda – glede na okoliščine – ni najprimernejša referenca. A hitro zatem mi je pred notranje oko priplavala podoba iz nekega filozofskega učbenika: v baročnem vrtu Leibniz v rokah drži dva lipova lista in ljubkima dekletoma z dvora razlaga svoje načelo identitas indiscernibilis; pri tem se dekleti bolj kot za lista zanimata za filozofa. Ta spomin me je naposled opogumil in razvil sem svojo misel.

Po Humu so vse, kar obstaja, bodisi vtisi (čutni vtisi, seveda, kot denimo črne črke na vašem belem ekranu), bodisi ideje, pri čemer so slednje zgolj zbledeli derivati vtisov, to, kar nam pleše po glavi, kadar razmišljamo in, v skrajni konsekvenci, temelji v čutnem; v tem, kar je bilo prisotno čutom. Za Huma tako stvari ne obstajajo: vse, s čimer imamo opraviti, so zgolj konglomerati lastnosti, zaznav (namesto dejanske 'mize,' obstaja le 'trdo,' 'leseno,' 'štirioglato' in 'rjavo'). To velja tako za predmete kot tudi za ljudi, ali natančneje: osebe. Da – za Huma niste nič drugega kot bolj ali manj naključni skupek zaznav. In ničesar ni, v čemer bi te zaznave koreninile – ni vrvice, ki bi nabor vtisov in idej, ki se vam rola po glavi, povezovala v bolj ali manj trden snop: vrvice, ki bi jih naredila za 'vaše'.

Zdaj: med zaznavami lahko, po Humu, obstaja določen odnos, določene vrste relacij (vzročnost, podobnost in stičnost), toda bistveno je, da so zaznave samostojne bitnosti – zaznava Gregorja in zaznava hrošča sta, ontološko gledano, na isti ravni; nobena ni po sebi vredna več od druge. Ob okoliščini katere od povezujočih relacij se lahko povsem mirno in brez skrbi združita v času ali celo kako drugače.

To pomeni: za Huma ni nobenega pravila, po katerem bi se zaznave združevale glede na njihovo vsebino. Ni nikakršnega pojma 'koherentnosti', pravil, ki bi jamčila ali predpostavljala, da bi zaznavam ene kvalitete sledile zaznave druge kvalitete. To, da sončnemu zahodu na Sunset bulevarju sledi rdeče obarvano nebo med palmami, je zgolj stvar navade.

In tako je, s Humom, povsem enostavno razumeti, da lahko lastnosti/zaznave 'biti klinični psiholog', 'recitirati mantro pred pisanimi, v pomladnem vetriču migljajočimi budističnimi zastavicami', 'POK, POK,… BUM, BUM' in 'švigajoče svinčene krogle, pomešane s koščki gline' soobstajajo v tem, kar pojmujemo kot 'eno osebo'. Nič ne preprečuje sobivanja zaznave črno obarvanega ženskega pokrivala, zaznave belih slušalk, ki štrlijo izpod njega in zaznave skuliranega beata, ki prihaja iz njih.

Vsak, ki bi mislil nasprotno – da namreč mora obstajati neka koherentnost, neka 'globlja povezanost', ki sobivanjem takih lastnosti podeljuje smisel, nek njihov osmišljujoči sopreplet (da mora obstajati nek vzorec, po katerem so niti sorodnih odtenkov stkane v pajčolan ‘smisla’) – bi v to deželo stopil s starimi Evropskimi metafizičnimi predsodki. Videti vzorec, pojmovati določene barve kot komplementarne, imeti lastnosti za dopolnjujoče se v skladu s predvidenim vzorcem: to je stvar navade.

Človek izbere, kar mu ustreza – tako kot v supermarketu izbiramo v skladu z lastnimi preferencami. V knjigarni kupiš Platonovo Državo, na internetu pa sovjetsko puško AK-47. Po fitnesu in obroku koncentriranih proteinov iz plastične embalaže prebereš Husserlove Ideje za čisto fenomenologijo. Lahko bi skoraj rekli, da si zaradi teh izbir zanimiva, izvirna oseba, če … če bi obstajalo še kaj drugega razen teh lastnosti.

Zdaj namreč že vemo, da te – po Humu – mimo teh lastnosti sploh ni. Aristotel, AK-47 in Body-Fortress-Super-Plus, proteini za rast-mišične mase, si ti. Ničesar ni 'od zadaj': zadaj 'za' Nikomahovo etiko, naboji in proteinskimi kristali; nobene vrvice, ki bi jih povezovala, nobenega vzorca, ki bi predvideval njihovo sosledje. Aristotela bi lahko mirno nadomestila zaznava Bruce Leeja, zaznava jabolčne pite ali izvijača. Namesto proteinov bi se lahko zaznavalo lunin krajec, kravje rogove ali vonj cvetoče češnje.