Ob tej priložnosti se vračam k FUCK YOU antologiji, toda ne zaradi njenih pesnikov, temveč zaradi notranjosti njenih mehkih platnic: daljši od spiska zastopanih avtorjev je bil spisek sponzorjev, ki so podprli njeno objavo. Osemdeseta so daleč za nami in vprašanje je, če danes sploh še obstaja katero od teh podjetij, kot tudi ali bi se ta ali kakšna druga njim podobna, ne samo v Srbiji, ampak v kateri koli drugi državi, danes spustila v takšen projekt. Zagotovo se ne bi. Toda tedaj jih je bilo dvajset pripravljenih prispevati svoj doprinos k tiskanju ene knjige, in to pesniške. Sponzorji underground poezije so med drugim bili: Mini market, Prodajalna časopisov Borislava Dragićevića, Night Club Dandy, Hotel Park, vulkanizerska in obrtna delavnica Slobodan, zlatarski atelje Žika & sin, Maxi market, restavracija Domino – madžarska kuhinja, vulkanizer in balanser – pranje in testiranje po najnovejši danski metodi Krstić Ljubiša in sinovi, biljardni klub Aleksander, čevapčinica Pri mami, slaščičarna Bratje Šefiti ... Nekateri iz Beograda, drugi iz Šida, Bačke Palanke, iz Niša ... Med sponzorji sta se znašla celo dva vulkanizerja! Seveda, brez dobrih gum ni varne vožnje, sicer bi vsi vozniki kmalu pristali v undergroundu.

Sponzorji vsake, ne samo underground poezije, ampak tudi vsega ostalega, kar spada v književni proizvod, so, kot že vemo, stvar davne preteklosti, toda bistvo ni v tem. Ko sem po dolgih letih listala to knjigo, sem ugotovila, da se na notranji strani njenih platnic skriva še ena pesem neznanega avtorja, ki ni bila zajeta v kazalu vsebine. Ta pesem, izdelana iz čistega naštevanja, je nastala povsem naključno. Če bi imela naslov, bi se zagotovo glasil Sponzorji poezije. Notranja platnica je bila bela, zunanja pa črna kot noč, kot zloslutna napoved. Govorila je toliko tega o preteklem in sedanjem času, o našem včeraj in našem danes. Pa tudi o tem, da lahko poezija nastaja povsem nepredvidljivo, iz vsega možnega, in da ne obstaja nič, kar ne bi bilo vredno pesmi. Niti navaden spisek sponzorjev na beli podlagi, ogrnjen s črnino. Že ti sponzorji so, s svojimi zanimivimi nazivi, pesem sama po sebi.

Pod svojim oknom

Iz česa vse lahko nastane dobra pesem? Ali obstajajo besede, ki so nezaželene v poeziji? Ali obstaja nekaj, o čemer poezije ni možno pisati? „Poezije ne moreš pisati o prav vsem!“ vzklikajo nekateri ljubitelji poezije in ljubitelji velikih resnic. Tisti, ki mislijo, da lahko pesniki pišejo le o zvezdah, ter da se o zvišenosti lahko govori le z uporabo davno izbranega materiala iz zakladnice motivov, podložnih lahkotnemu spreminjanju v obnošene in vsem razumljive simbole in metafore: duša, sonce, mesec, morje, zvezda, bog.

Nad njimi ni težko vzdihovati, ker so za vse nas v glavnem neotipljivi. In ravno zaradi takšnih in podobnih predpostavk so zmeraj obstajali in zmeraj bodo tisti, ki na primer v Wiliamsovih „slivah“ iz pesmi Koda ne bodo prepoznali nekaj zelo pomembnega: da lahko napišeš sijajno ljubezensko pesem, brez da bi enkrat uporabil besedo ljubezen, temveč enostavno poješ vse slive iz hladilnika, čeprav niso bile namenjene tebi, ter o tem pustiš listek svoji dragi. In tako nastane pesem.

Poezija ni bila nikoli lažna devica, ki bi šla na ulico z deviškim pasom in se skrivala v dekliški sobi, čeprav bi lahko bil njen, četudi samodoživet, cel svet, ne pa samo zvezdno nebo, opazovano skozi majhno okno, ki se zastira po potrebi, ko se zmrači. Poezijo lahko pišemo o vsem, tudi o ’nepomembnih’ rečeh, ker nam ravno te pogosto pripovedujejo o nečem zelo pomembnem.

Lahko se piše o vsem, predvsem pa o tem, kar vidimo pod svojim oknom, kar danes, v mestih, kjer živi večina pesnikov, na žalost niso lepote nedotaknjene narave. Vendar, kar koli že je – zmečkana plastenka, avto, sestradana mestna mačka, obgrizen sendvič, okoli katerega letajo golobi, plakat, ki oglašuje dosežke mobilne telefonije ali proizvajalca ženskega spodnjega perila, prazna avtobusna postaja ali madež goriva na asfaltu – je lahko dovolj navdihujoče, celo poetično, da postane predmet poezije.

Ne pozabimo namreč, da danes redko vidimo sonce, kako se ogleda v bistri gladini reke, ampak zato pogosteje, skoraj vsakodnevno vidimo, kako se ogleda ravno v madežu goriva na asfaltu in pri tem proizvaja, priznajmo, čudežne mavrične barve. Ogleda se tako v široki površini že davno opevanega kot tudi v kalni luži na pločniku, v izložbah in kovinskem gumbu na srajci hitečega mimoidočega. Potrebno je samo odkriti, kje vse je. In ga je, danes in verjetno že od zmeraj, še največ ravno v uspešnem opevanju čudovitega spoja – tistega, kar je ostalo od „okrnjene“ realnosti, ki nas obkroža, in tistega, kar je ostalo od ne tako izdatne svetlobe. To mogoče najbolje potrjuje del pesmi madžarskega pesnika György Petrija, ki nosi karakteristični naslov Noč in se glasi:

Na izboklinah

vlažnih pločnikov mesečina

zdaj nikomur ne sije.

Osvetljuje

namrgodene

izložbe Gospodinjskih Pripomočkov.

Iz sence, ki se zmeraj obnavlja, želeli ali ne, tudi sami neprestano rasemo višje kot znova zakrpani uplinjač, ki zašteka pa spet požene (ali pač ne) svojo moč in iskre, kamor je treba, sicer manj kot angel, a celo on vžge. Žíveli zato, pa tudi zaradi marsičesa drugega, vulkanizerji in avtomehaniki!

--

Prevedla: Mateja Drušković