Zajemimo sapo in poglejmo, kaj je Šinkovec v zvezi z opravičilom še dejal. »Priznati napako ni prav lahko.« Ergo, priznati napako je precej težko. Tudi to smo vsi slišali. Kljub temu da se je v procesu razčlenitve svojega položaja Šinkovec uspešno dokopal do ključne točke, na kateri si kot etični subjekt prizna, da, kar bo sledilo njegovi napaki, torej priznanje in opravičilo, ni enostavno, ni zmogel dosledno izpeljati naslednjega logičnega koraka. Etične zapreke, ki jo je na svoje mesto prinesla birokracija njegovega urada in z njo on sam, tako ni nič kaj elegantno preskočil, kot bi to pričakovali od razsodnega človeka na odgovornem položaju - prej bi rekli, da se je čeznjo vsem na očeh nič kaj junaško prekucnil. Ni se torej opravičil kljub temu ali pa prav zato, ker je opravičilo težko in ima v pravem trenutku izrekanja posebno težo in katarzičen učinek, ker terja določeno mero odrešujoče modrosti, ki blagodejno vpliva tako na opravičujočega se kot na oškodovanega. Ni se opravičil niti kot tisti, ki mu to na javnem položaju nalagata etična in profesionalna dolžnost. Kot tisti, ki je storil veliko, a vendarle popravljivo in odpustljivo napako, je imel izvrstno priložnost, da iz zapleta odkoraka kot etični zgled, ki pa si jo je iz kdovekakega razloga odločil prihraniti. Morda za kakšno drugo napako slovenske policije, ne vemo.

Če bi se Šinkovec oškodovanemu Vojnoviću ustrezno opravičil za storjeno napako, bi bil primer zgolj pripetljaj. Literarna teorija recimo natančno loči med drobnimi zapleti v romanih, ki jih imenuje »pripetljaji« ter tistimi pomembnejšimi in kompleksnejšimi, ki jim pravi »dogodki«. Na račun pripetljaja, če bi ga Šinkovec zaokrožil s pojasnilom, opravičilom in zadoščenjem za vse vpletene, bi v javnosti zelo kmalu zmanjkalo bistroumnih pripomb, ki so svoje reference upravičeno črpale v bogatem zbiru policijskih vicev. Stavim, da bi razprava o Šinkovčevi napaki celo v kulturniških krogih, ki slovijo po dobrem spominu, v nekaj tednih popolnoma potihnila, češ, »napake se dogajajo in niso vredne jare kače nerganja«. Če bi se Šinkovec opravičil, ker je tako prav in ne zato, da bo Goranu Vojnoviću lažje. Ker se ni opravičil zato, primer (p)ostaja dogodek. Dogodek, ki se od pripetljaja razlikuje predvsem po pomembnosti in pozornosti, ki jo zasluži. Dogodek, s svojimi razlogi in vzroki, posledicami, junaki, ki se prav ob dogodkih kažejo v pravi luči, dogodek, ob katerem bralci svoje fiktivne in resničnostne junake spoznavamo ter njihove poteze vrednotimo. Medtem ko lahko besede in dejanja Marka Đorđića vrednotimo le s kriteriji fiktivnega, je Šinkovčeva smola ta, da je spregovoril v resničnem svetu in na položaju moči, kjer pri vprašanju streljanja kozlov ni etičnega kot tudi ne estetskega relativizma.

Katarina Kresal ni sprejela odstopa g. Šinkovca, potem ko ga je ta skupaj s priznanjem napake in nedoslednim opravičilom ponudil. Razumljivo. Zgodila se je napaka. In te se dogajajo. Vsem nam. Šlo je konec koncev za napako, ki korenini v površno opravljenem birokratskem delu, ne pa za eno tistih napak policije, ko krvavijo betice in pendreki. Če bi Šinkovec v morebitnem navalu skesane bistroumnosti ponudil odstop zaradi razlogov, iz katerih se je opravičil in zaradi načina, kako je to »opravičilo« Goranu Vojnoviću izrekel, bi ga morala.

Fikcija ali znanstveni žanr, karkoli že, morda se na tem mestu ni brezplodno vprašati, zakaj avtorji pišejo svoje romane, pesmi, dokumentarne žanre, teoretske analize, filozofske traktate, zgodovinska pričevanja. Verjamem, da si večina njih bolj kot tega, da bodo njihova dela kratek čas po objavi sveža paša za kritiške molje, po čemer bodo v večnost obležala na knjižničnih policah, v prvi vrsti želi, da bodo dela in junaki zbujali zanimanje, čudenje, vprašanja, zadrege, napake, polemike. Da bodo porajali vznemirjenje, četudi iz napačnih razlogov ali bizarnih povodov. Da bodo njihova dela začetek (ali konec) plodovitih debat, bodisi o tem, kakšen je status fikcije za tiste, ki tega še ne vedo, bodisi soočenj različnih mnenj o tem, kaj si misli Marko Đorđić o slovenski policiji, zakaj tako misli, kaj to pomeni in kakšen status in družbeno vlogo imajo on in njegove sodbe o policistih. Če drži, da si avtorji vsega tega za svoja dela in junake želijo, potem se v primeru »slovenska policija vs. Vojnović« ni zgodilo nič takega, kar ni vsaj deloma tudi dobro. Za avtorja, za nas in za slovensko policijo. Iz dogodka in razprave, ki jo je sprožil, smo modrejši, čisto lahko pa smo tudi zadovoljni. Na prvem mestu za javno ponovljeno lekcijo iz literarne teorije, poglavja o statusu literarnega dela, na drugem za empirične izsledke tega »eksperimenta«, ki je pokazal, da tisto, kar v teoriji imenujemo kritična javnost, pri nas preverljivo obstaja in ni brez moči.

Vprašanje, ki ostaja po zaključku tega, kar bi čisto lahko bila »zgolj napaka« in pripetljaj, a je vendarle postal dogodek, je, ali se je Marko Đorđić povsem zmotil v svojih »sodbah« o slovenski policiji, potem ko je njegovemu literarnemu ustvarjalcu eden njenih najvišjih predstavnikov pokazal obraz scela neprimeren visokega uradniškega položaja in institucije, ki jo predstavlja. Ključno vprašanje je, ali verjamete, da bo Marko Đorđić kdaj govoril naokoli po Fužinah ali po bosanskem Visokem o etiki, humanosti in modrosti slovenske policije?