“Maskota” Ameriškega kulturnega centra je bil vratar/varnostnik v isti osebi; možakar nedoločljive starosti. Če bi obiskovalec skušal kaj prebrati z njegovega obraza, ali pa mu pripisati kakšno karakterno lastnost, bi takole na prvo žogo verjetno izstrelil: tale gospod je skrajno pedanten, skrajno strog in skrajno zajeban. Povedano po domače - bali smo se ga. Nihče ne bi bil pretirano navdušen, če bi ga imel za soseda. Ne vem, kakšen je bil v privatnem življenju, a zelo težko si je bilo predstavljati, da bi kdaj snel z obraza masko tečnega uslužbenca in se nasmejal. Svoje delo, shranjevanje nahrbtnikov in ostalih vrst torbic (ali jih je tudi pregledoval, tega se ne spomnim), je opravljal s smrtno resnostjo in z občutkom predanega poslanstva, kajti v Ameriškem kulturnem centru je morala vladati stroga tišina. Bralci revij in knjig naj bi bili tam popolnoma orientirani in koncentrirani na svoje trenutno čtivo, zato je bilo srečanje s pedantnim gospodom vedno pravi uvod, skoraj streznitev, po kateri nikomur ni padalo na pamet, da bi v prostorih čitalnice/knjižnice glasno govoril ali pa spuščal kakšne drugačne glasove, ali pa celo prinašal v tisti prostor kakšno norčavo energijo, ki jo je nabral na sprehodu skozi središče mesta.

Da sem začel prebirati poezijo Johna Ashberya, sem potreboval kar nekaj let vajeniške dobe. Harold Bloom bi rekel, da sem se vadil s posebnim namenom; preprostejše literarne užitke naj bi zamenjal z napornejšimi zadovoljstvi, ampak Bloomu je bilo lahko, moral je nekako opravičiti svojo zaljubljenost v Ashberyevo poezijo, svoje poslanstvo, biti za Ashberya nekaj podobnega, kot je bil v likovni umetnosti Clement Greenberg za Jacksona Pollocka - vrhovni apologet.

Ashberya na potovanju po Ameriki nisem kupoval, do njega in nasploh do “newyorške pesniške šole” sem bil tako ignorantski (zanimali so me bitniki in blackmountinovci), da se sploh ne spomnim, da bi v knjigarnah videl, kaj šele odprl katero od knjig, ki so jih napisali ti pesniki. Prvič sem nanj postal pozoren v reviji Pregled, ki jo je izdajala ameriška ambasada v Beogradu in je včasih objavila tudi kakšen zanimiv intervju ali pa knjižno recenzijo. V eni od številk je bila recenzirana Ashberyeva knjiga Val. Kaj je bilo napisano v tisti recenziji, mi danes ni več znano (se je tam pojavila tudi beseda frivolnost?), natančno pa se spomnim, da sta bili zraven objavljeni dve pesmi, Pohajkovanje in Približevanje dežja. Ne vem, koliko sem pesmi “razumel”, a zagotovo sta name napravili precej močan vtis. Bili sta namreč drugačni od najbolj izstopajoče pesmi, izstopajoče predvsem zaradi dolžine in pa zato, ker je bila kar dvakrat antologizirana, antologisti so jo uvrstili tako v slovensko knjigo ameriške poezije, kot tudi v Zlato knjigo, pesmi; Reke in planine.

Obe pesmi iz Pregleda sta bili precej bolj “ekonomični” od Rek in planin, kar pomeni kratki, če ne kratki, pa vsaj krajši, kontrolirani, a tudi v svoji kratkosti sta ohranili vse zametke Ashberyevega sloga, kar pomeni, da mora biti pesem svojevrsten jezikovni stroj, ali pa, da pesnik uporablja besede na podoben način kot abstraktni slikar uporablja barve. V originalu sem ga prvič “poskusil” brati v Ameriškem kulturnem centru. Pravim “poskusil”, ker se mi zdi, da so bila branja Ashberya v originalu le poskusi branja, ki so se dogajali toliko časa, dokler ga nisem začel, bolj zase kot za splošno uporabo, prevajati.

Včasih so že naslovi knjig nekakšna poezija sama po sebi in Ashberyeve knjige, ki so bile na voljo v Kulturnem centru, so imele precej takšnih naslovov: Dvojne sanje o pomladi, Dnevi na letoviški barki, Vlak senc … Toda ali je to dovolj, da bi bil očaran? To zagotovo predstavlja nekakšno vabilo, ki je hkrati tudi vaba, a knjige je treba odpreti in jih “poskušati” brati. (Mogoče sem se jaz ujel ravno na to vabo.)

Ob Ashberyevi poeziji sem v tistem času prebiral tudi različne intervjuje z njim in ostalimi pesniki in ne spominjam se, da bi že kdaj v zvezi s kakšno poezijo slišal tako različna, popolnoma nasprotujoča si mnenja. (To se dogaja še dandanes.) Tako laični bralci, kot tudi profesionalni, se nikakor niso mogli zediniti v tem, ali gre pri Ashberyu za odličnega, inovativnega pesnika, ali pa le (zgolj) za brezsramnega dobavitelja nerazumljive in vase pogreznjene nesmiselnosti.

Kje je resnica? Mogoče še najbolj v ugotovitvi Charlesa Simica, ki pravi, da je Ashbery pesnik, ki se v eni sami pesmi z lahkoto giblje med veliko resnostjo in čisto neumnostjo, ki v samem procesu še povzame več bolj zgodnih slogov, pa še vedno zveni kot on sam. Kot vsak plodovit pesnik je Ashbery občasno slab, dostikrat bralca razkači, skoraj vedno pa je zanimiv, pesniško izjemno vešč, saj je sposoben napisati resnično sijajno pesem. Ob branju Ashberya sem se srečal že z vsemi nasprotujočimi si občutki, od jeze do občudovanja. Ker imam raje slednje, kot pa jezo, sem se odločil, da nekaj napišem o pesmi, ki me vedno znova potisne v smer občudovanja.

PRIBLIŽEVANJE DEŽJA

Tabla na podstrešju je obrisana

in veter viha zvezdno svetlobo,

zdaj kitasto. Nekdo bo odkril, nekdo bo vedel.

In če bo nekje na tem imenitnem planetu

odkrita resnica, njen delček, posušen, zloščen od sonca,

bo samo vztrajala v lastni nizkotnosti, ponižanju. Nihče

zaradi tega ne bo na boljšem, a stvari se ne morejo poslabšati.

Samo igraj naprej, mojstri se, ko vstopaš v

nered, ki ga to pomeni. Mar ne vidiš;

te je vse, kar lahko storimo. Medtem pa se kot

od vnetih skednjev širijo veliki požari. Ura je določena

in to je zlovešče, toda vsa milina živeti

je zarotena s tem, zdaj, ko je to naš dom:

Kraj iz katerega smo in po katerem sprašujejo ljudje.

To je ena od dveh pesmi iz tistega “davnega” Pregleda. Prvo; Pohajkovanje, sem ob neki priložnosti že interpretiral, in sicer kot pesem, katere zabrisana in skozi plasti jezika presevajoča vsebina (seštevek sugestij) sicer ni pomenila zrcalne slike mene samega, ampak je s svojim urejevalnim počelom, ki je eno izmed pogojev dobre umetnosti, fragmentarizirane delce zgodbe, ki sem jo nosil v sebi, prilagodila svojemu ritmu in dramaturgiji, svoji kontinuiteti in poteku. Šlo je za ljubezensko pesem, ki pa ni bila pesem, ki bi se vezala na točno določeno osebo, niti pesem o začetku nekega odnosa, niti pesem o izpolnitvi in o zrelem vrhu, niti ne elegija, ki bi se spominjala “dobrih starih časov”, ampak pesem pričakovanja. Pesem o procesu, pesem o sanjah in mogoče tudi pesem o lažnih iluzijah in zmotah.

Približevanje dežja je nekaj drugega, a vseeno je v obeh pesmih na delu isti proces, oziroma isti princip pisanja: Delanje poezije iz zapisov uma, ki se zaveda samega sebe. Ashberyeva  tema je njegov tok zavesti, se pravi, da zapisuje gibanje in premike svojega duha. Začenja kjerkoli in na podoben način lahko tudi neha.

Kar osebno občudujem pri tej pesmi, je podobno vzroku za Ashberyevo ljubezen do glasbe, ko pravi, da v glasbi občuduje sposobnost, da je prepričljiva, da nek problem uspešno reši do konca, čeprav pojmi (vzroki) iz katerih se ta problem sestoji, ostajajo neznanke. Tisto, kar ostane, je struktura, arhitektonika problema, prizora ali zgodbe. Če si pobliže ogledamo strukturo, oz. arhitektoniko Približevanja dežja, ugotovimo, da gre za precej svoboden anglikanski sonet. Tudi končna izpeljava pesmi je podobna anglikanskemu sonetu, le da dodatna razlaga ne odpade na zadnja dva verza, ampak na zadnje tri in pol.

Pesem me dejansko precej spominja na glasbo, ki z razpoložljivimi sredstvi postopno kopiči napetost, na podoben način, kot se pri približevanju dežja kopičijo oblaki ali pa zrak postopoma postaja postan in začenja temneti. Lahko rečemo, da je za Ashberyev način pisanja pesem zelo “premočrtna” in ima tisto, kar Ashbery v precej pesmih vztrajno odteguje bralcu - trdno oporišče. Mislim, da je njena tema bolj kot pesnikovi premiki duha nekakšen distanciran in miren uvid, skoraj uvid modreca, v življenje na planetu Zemlja. Ashbery se je srečal z Gauginovimi vprašanji: Kdo smo? Od kod prihajamo? Kam gremo? in se je namenil, da v pesmi pove kaj “odločilnega”, oziroma, da le-to, da bi ohranil zvesto samemu sebi in pravilom, ki jih narekuje in se jim podreja dobra poezija; sugerira.

Po moje se pesem začenja s spominom na otroštvo. Z neko podobo iz Srednjega vzhoda; tablo na zapuščenem podstrešju, potem se preselimo iz “notranjih prostorov” v “zunanje”, še boljše, skoraj na nebo. Tabla iz začetnega verza je seveda prazna, ker naj bi odkritje nečesa šele sledilo in to ne kakršnokoli odkritje, ampak odkritje resnice same, ali pa vsaj njenega delčka. Potem se ton od imenitnosti pomakne navzdol, v smer fatalističnega pesimizma. Kajti tudi, če se bo to “odkritje” zgodilo, za nas ne bo nobene spremembe. Vse bo ostalo isto. Lahko se bomo le igrali naprej in se mojstrili ob vstopanju v nered. Nič ne moremo spremeniti in zloveščost in nevarnost se samo povečujeta, kar sugerira ponovno neka podoba iz Srednjega vzhoda (kraja, kjer je Ashbery na kmetiji odraščal): požari, ki se širijo od vnetih skednjev. Iztek je bolj miren, prežet z blago ljubeznijo; navkljub vsemu, kar smo spoznali in kar se dogaja, se na koncu pesmi, mogoče v sklepu ali pa obratu, pojavi milina živeti, kajti kraj, na katerem živimo, je naš dom, edini dom - od tu smo, in po tem prostoru sprašujejo ljudje.

Ameriški kulturni center je že precej časa zaprt. Najprej so odstranili tečnega uslužbenca in ga nadomestili z umetnimi pripomočki in pomagali za nadzorovanje. Potem so zaprli vrata. Ko sem pred leti hotel ponovno nekaj preveriti v knjigah, ki sem jih tam bral, sem ugotovil, da so, vsaj tiste, ki so zanimale mene, poklonili oddelku za anglistiko na Filozofski fakulteti. A med njimi ni Ashberyeve pesniške zbirke Val, ki sem jo ob zaprtju imel sposojeno in je nikoli nisem vrnil. Ker sem, kar zadeva knjige, ki jih imam rad, ekstremno sebičen, mi je žal, da tudi ostale pesniške zbirke, ali pa izbrane pesmi ameriških pesnikov (te knjige so zame pomenile težko dobljive svetinje), ali pa knjige intervjujev in esejev, ki sem jih prebiral v nekem popolnoma drugem in drugačnem času, kot je današnji, niso končale na mojih knjižnih policah.

--