Potem sem naredil to, kar danes naredi vsak – zadevo sem pogooglal. Spletna stran mi je razkrila listo dni, ki so jih Združeni Narodi namenili ozaveščanju človeštva glede različnih perečih problematik. V oči mi padejo: mednarodni dan biološke diverzitete [22. maj], Svetovni dan boja proti dezertifikaciji in suši [19. junij], sledi mu Svetovni dan beguncev [20. junij], in potem Svetovni dan duševnega zdravja [10. oktober], pa Svetovni dan solidarnosti s Palestinci [29. november], Svetovni dan AIDS-a [vsi vemo kdaj] in, med drugim, Svetovni proti-korupcijski dan [9. december]. Sicer je res, da so na seznamu tudi bolj benigne reči, kot denimo 'prostovoljno delo,' 'letalstvo,' 'pismenost' in 'solidarnost,' a nisem si mogel kaj, da ne bi filozofije – oziroma njenega stanja – enačil s katastrofo globalnih razsežnosti, ki jo je potrebno reševati na ravni ZN.

Druga misel je bila, da dnevi ZN pravzaprav predstavljajo nekaj takega kot 'sekularni koledar.' Recimo: danes imamo dan biološke diverzitete, včasih pa smo praznovali sv. Antona (zavetnika prašičev), sv. Štefana (zavetnika konj), sv. Martina (zavetnika perutnine), sv. Valentina (zavetnika ptičev), sv. Izidora (zavetnika drobnice), sv. Ambroža (zavetnika čebel)… Ali pa: nekoč smo molili k sv. Roku, zaščitniku pred kužnimi epidemijami, danes pa imamo dan AIDS-a. Povlekel sem celo sledečo analogijo: obstajajo dnevi, podprti s strani generalne skupščine ZN, in pa dnevi, ki jih zaenkrat organizirajo podorganizacije (kot je UNESCO), ki še niso dosegli najvišje ravni; podobno, kot poznamo 'beatificirane' in pa tiste 'ta prave svetnike.'

Skratka: občutil sem neko averzijo do tega, da bi dejansko 'praznovali' nekaj takega kot 'dan filozofije.' Reč sem mi je zdela precej degradirajoča za filozofijo kot tako: 364 dni (vsake štiri leta celo 365) bomo gledali odpiranje škatel, dve pavlihi v nedeljo zvečer in ti-si-moj-supermodel, (vmes med reklamami tudi še vpivno kapaciteto higienskih vložkov) potem pa se bomo en dan mudili v družbi s Kantom, Heglom, Schopenhauerjem, Aristotelom in kaj-vem-s-kom-od-ta-pametnih-še. Nezaslišano… In podobno nezaslišani so se mi zdeli filozofski 'filmi,' kaj šele kratki prispevki na youtubu na 'temo filozofije.' Če sem kje slišal, da nekdo stavi 'filozofski blog,' sem bil gotov, da se odpira še ena štacuna, kjer se bodo zastonj prodajale neumnosti. Filozofija se bere, hudiča, ali pa nič!

Danes je moje mnenje drugačno in do dneva filozofije premorem naklonjenost. Mislim, da je dan filozofije lepa priložnost za vse tiste, da pridejo vsaj za kratek čas v stik s filozofijo, ki tega drugače zaradi takšni in drugačnih okoliščin in omejitev ne morejo; danes sem prepričan, da filozofija ni prima et ultima scientia, kateri bi se morali posvečati vsi in da tisti, ki tega (žal) ne morejo, vendarle morda niso navadni butli. Mislim celo, da je za filozofijo zelo dobrodošlo, da tudi na tak način išče pot do ljudi – če se namreč filozofija, ali kakršna koli druga človeška aktivnost, odreže od družbene zbilje, postane enostavno nesmiselna (nesmiselna celo v strogem pomenu, kot sem to lahko izpeljal iz Wittgensteina = nemožnost obstoja zasebnega jezika). In zato: ne samo, da se spodobi, da filozofija išče pot do ljudi, to enostavno tudi mora, če naj ostaja to, kar je zanjo rekel Hegel; namreč, da je njen čas, ujet v mislih (– saj od kod pa naj zajemamo ta čas, če ne ravno od ljudi?).

Filozofija v in skozi medije torej? Da; današnje mlade generacije so tiste, ki so z mediji odraščale (in še odraščajo) in če jim hočemo posredovati bogastvo kritične misli, je najprimerneje, da jih nagovorimo z jezikom, ki ga razumejo, ne pa, da se apriori omejujemo in že z začetka silimo mlajše v forme, katerih preprosto niso vajeni; morda jih celo ne razumejo, vsaj ne tako kot starejši. Celo več – če tega koraka ne naredimo, bomo jih morda izgubili, s tem pa izgubili dobršni kritični potencial prihodnje družbe.

Rortyjevski premislek me je še dodatno utrdil v prepričanju, da je potep filozofije po sodobnih medijih prava stvar. Namreč: Rorty v svojem eseju Heidegger, Kundera in Dickens (prevedenim v slovenskih Izbranih spisih) izpostavlja pomembnost romanov za ustroj človeške družbe; poudarja njihov pomen za ideale svobode in enakosti, tudi pravičnosti konec koncev. V intervjuju, prevedenim v eni od Literatur (Več svetlobnih let ali le nekaj besed narazen? Literatura (mesečnik za književnost) 195/2007), pravi, da lahko posamezniki zaradi branja postanejo boljši ljudje. Njegova glavna ideja je, da bi se morali raje osredotočiti na pripovedovanje zgodb, ki navdihujejo ljudi, namesto, da najprej iščemo transcendenčno resnico, ki leži za Svetom Videza, in šele potem ex post facto skušamo 'prenoviti' družbo (kar je tako ali tako zelo tvegano – spomnimo se izidov komunističnofašističnih poizkusov tovrstnih prenov). Moj razmislek je bil: če lahko z romani dosežemo kaj takega, ali ne moremo ljudi še prej navdihniti s filmi, spletnimi stranmi in – konec koncev – reklamami? Gotovo mediji dosežejo večje število ljudi, kot pa romani; potemtakem je smiselno take zgodbe pripovedovati preko njih (spomnimo se na primer na dokumentarne filme kot je Darwinova nočna mora). Dobro: morda razpršen svet množičnih medijev s kratkimi inserti ne nudi tako 'zvezne' zgodbe kot roman. Vendar pa še zmerom ponuja mozaik majhnih fabul, delčkov, katere izbiramo in sestavljamo. Posti na blogih, kratke kolumne, 2.31 min. videi, Benettonovi Tutti i colori del mondo: vsi ti nizi iz 0 in 1, ki šibajo po zraku in kablih, ki potem razporejajo in presevajo tekoče kristale, nam vendarle – govorijo. Mediji pripovedujejo zgodbe; resnične ali izmišljene, real ali pač press facts. Naj torej pripovedujejo še o Kantu, Heglu, Sokratu, komurkoli od ta-pametnih. V 0 in 1 zapišimo Heglov Oris filozofije prava; razpošljimo ta paket 011010010011110001110 po zraku in naj ga z anteno ulovi, kdor hoče; naj ujame duha časa v svoje misli.

Nekoč (ja, zdaj že lahko rečem 'nekoč') sem mislil, da so 'internetne' objave (in ja, takrat sem uporabljal še to dolgo, zastarelo besedo) fuč: zletijo, ko pade server, so neotipljive in kar ne/i/kje(r); nisem pomislil, da so prijateljicama v Bombayju ali Brisbanu preko poslanega linka veliko dostopnejše, kot pa standardne objave; tudi nisem pomislil, da so na voljo dlje, kot dnevnočasopisne objave, ki jih po preteku aktualnega dne lahko dobiš na vpogled samo še v specializiranih čitalnicah (če edicije seveda kdo ne izmakne). Mislil sem, da so le tiskane črke Beseda. Danes se mi nasprotno vse bolj zdi, da so knjige in časopisi posekani gozdovi, leglo listnih uši, deponija prahu, skrajno požrešni uporabniki prostora, fizično breme (zaradi prenašanja knjig na relaciji MB-LJ-MB sem svojčas staknil ingvinalno hernijo), ter skupek strupenega lepila in drugih nevarnih kemikalij – ste vedeli, da zaščitnih rokavic pri listanju starih knjig ne nosimo toliko zato, da jih ne bi popackali, kot bolj zato, da nam črnilo iz železovih soli ne bi razžrlo blazinic?

--

Povezave:

Tomaž Grušovnik: Tiha cenzura kritične misli (Airbeletrina, Uredniška beseda)