Pa vendar; v časih, preden sem načrtno za nazaj začel brati slovenske prozne pisce, sem bil prepričan, da so največji in edini vredni branja Franček Rudolf, recimo roman Očka, vrni sem nam zdrav domov ali pa Kam je mama šla, manj mi je bila všeč Fotosinteza Linhart, ob branju me je vse spominjalo na FV disko v Študentskem naselju v Rožni dolini, mislim, da je bil to VIII. blok, kamor smo hodili pit in uganjat isto kot naslovna junakinja romana, le na zelenici pod oknom stranišča v nadstropju je bilo vse polno kartončkov od jointov; brali smo Alelujo Katmandu Mateta Dolenca, pa Vampirja z Gorjancev in Gorenčevega vraga; takrat bi prisegel, da je najboljši slovenski roman Peto nadstropje trinadstropne hiše, ki ga je Mate pisal z Dimitrijem Ruplom in Frančkom, pa je Frančku oče odsvetoval objavo s takšnimi sumljivimi tipi in ga je ta seveda poslušal, kar se romanu nič ne pozna, vsaj na slabše ne. In sem bil potem, ko sem začel začasno hoditi na primerjalno – tako sem mislil, preden grem kam na oceanografijo ali hidrobiologijo – in zraven še na pivo na uredništvo Literature, nemalo presenečen, ko so mi kolegi govorili, da je Lojze Kovačič največji slovenski prozaist. Igor Zabel, recimo, on je bil čisto navdušen; ne vem, kaj sta o tem mislila vodilna generacijska kritika, Luka Novak in Marko Crnkovič. Ne vem, če sem res kaj prebral, Kovačičevi Fragmenti in Prišleki so se mi zdeli pretežki, neduhoviti, počasni, spomnim se, da sem sredi osemdesetih gledal v Mladinskem gledališču predstavo Resničnost, ki jo je Ljubiša Ristić režiral po noveli Zlati poročnik in se mi je zdela v primerjavi s kakšnim Frančičem in njegovimi opisi vojske manj zaostrena, predvsem pa postavljena v neke davne čase, in verjetno sem Kovačiča precej prebral kasneje, ko sem iskal primere za svoje besedilo o erotiki v slovenski prozi in me je, za razliko od erotomanskega ustenja in mačizma pri večini avtorjev, čisto očarala skromnost, negotovost, odprtost erotične izkušnje drugemu, in sem to citiral in komentiral, verjetno iz enega od Fragmentov.

Potem sem s fotografij prepoznal Lojzeta Kovačiča kot soseda na Brdu; mislil sem, da ima družino v eni sosednjih hiš, domača hči je bila moja vrstnica, imela je starejšega brata in glede tega se mi je zdelo vse regularno, videval sem ga na avtobusu, redno, vozila sva se s štirinajstko, z avtobusa sva pogosto v Rožni dolini videla še Gregorja Strnišo z značilno držo rok, in takrat sem – napačno - verjel, da je Ljubljana majhna in bo takšna tudi ostala. Ker je bila hiša dvojček in v njej več družin, vse do takrat, ko je Kovačič izginil iz soseščine, nisem pomislil na tisto možnost, ki se mi danes ponuja kot najbolj prepričljiva; da je bil krajši čas, recimo med dvema partnerskima odnosoma, pri naših sosedih podnajemnik.

Drugi spomin je na branje njegovega romana Deček in smrt; bil sem že kar prekaljen, imel sem deset let delovne dobe kot bralec, pa vendar me je branje čisto skrušilo, zmlelo, ni mi dalo dihati. Za to priložnost sem šel pogledat, kako sem opisal svoj bralni doživljaj in sem dobil potrditev : »Deček in smrt Lojzeta Kovačiča je ena najbolj mučnih pri nas napisanih knjig, gotovo pa na samem vrhu med romani. Mojstrsko namreč podaja grozo in tesnobo in z njima povezane zgostitve časa in povečano občutljivost za svet, ki jo doživlja deček, poba, prvoosebni pripovedovalec, ko se sooča z očetovo prihajajočo in potem tudi že dokončno smrtjo. /../ Pripoveduje nam o kar najbolj tesnobnih in že kar pošastnih eksistencialnih stanjih, ki jih očetovo umiranje in potem nevera, nezmožnost spoznanja, da je njegovo življenje definitivno končano in da ga ne more priklicati nazaj in oživiti prav nič in nihče več, sproži pri glavnem junaku«. In tako naprej, cela kritika je polna izrazov kot so 'tesnoba in tujost v svetu', 'pošastno natančno in z izrednim osredotočenjem na detajl', in spomnim se, da je nekako podobno delovalo samo še branje proze Petra Božiča, oba druži brezdomskost in tujost v časih takoj po vojni; pri branju obeh sem imel ves čas ugovore, hotel sem jima v svojem notranjem monologu ali namišljenem dialogu dokazati, da se motita, da pretiravata v svoji mračni razstavi sveta, v sebi sem se boril proti njunim uspešnim poskusom deziluzije, hotel sem ohraniti upanje in humanizem, najti argumente, da stvari niso tako dokončno izpraznjene smisla, da je svet lepši. Pa ni šlo; ta proza je kot razbeljen kamen, ko ga pogoltneš, te ščemi in peče in ti ne da miru, ne moreš ga izpljuniti, le zažariš lahko, sam postaneš enako brez iluzij, nase lahko vzameš spoznanja o svetu brez morale, o izpraznjenem nebu, o končnosti bivanja, takšne stvari. Ravno sposobnost, da te prerukajo v temelju, je lastna velikim tekstom; dobra literatura te mora speljati na teren, na katerem nisi suveren, mora se ti odtegniti in te šokirati s svojo neposrednostjo in brutalnostjo. Verjetno tudi zato, kot iz dneva v dan odrivamo misel na lastno smrtnost in nepomembnost, raje govorimo o delih, ki niso tako radikalna, ki so bolj spretno – a zdaj vidite taktiko izmikanja na delu? - in umetelno, všečno vešče napisana. S kom naj govorimo o branju dela, ki nas je popeljalo v smrtno grozo, s kom o eksistencialni pretresenosti in prehodih, ki se nastavljajo drznim; ali sploh še imamo sogovornika, razen literature? Razen velikanov literature, ki nočejo ugajati, ki nočejo biti všečni, ki pišejo o svojih obsedenostih in nas z njimi obsedejo, da bi se te obsedenosti skozi manifestacijo očistili.

Ko sem imel venček pogovorov o bralnih navadah slovenskih literatov z naslovom Knjige za na samotni otok, je vsak od sogovornikov izbral in utemeljil svoj izbor desetih knjig, ki se mu zdijo najpomembnejše, ki bi mu predstavljale majhno maketo neke večje knjižnice. Kovačič, že precej shujšan in bolan, pa se o tem nisva pogovarjala niti med predhodnim, pripravljalnim pogovorom, je prišel s spiskom knjig, potem pa o vsaki govoril nekaj minut (podoben občutek sem imel nekajkrat pri Miletu Korunu; da so njegovi od-govori na vprašanja o delanju predstave ali čem podobnem skrbno pripravljene in premišljene lekcije); kasneje, ko je besedilo izšlo v nekem zborniku ob njegovem jubileju, res ne vem na pamet, kateremu, sem videl, da je Kovačič verjetno govoril, skoraj predaval na podlagi prej pripravljenega besedila. Brez napak, v enakomernem ritmu, pedagoškem, besede so se valile ena za drugo, redko je pogledoval, kakšen vtis so naredile na občinstvo. Spomnim se začetka, Stare zaveze, mislim, da Pridigarja ali Joba, pa komaj česa več, občutek sem imel, da je izbor mračen. Njegov sprehod skozi deset najpomembnejših knjig je trajal tričetrt ure, in po tem sem ga poskušal zaplesti v debato, odpreti pogovor še v kakšno drugo smer, povsem neuspešno. Šolska ura pa konec, verjetno jo je ponotranjil in je bil vajen tudi iz delavnic v Pionirskem domu, kamor so prej hodile moje prijateljice lutkarice; na moja vprašanja, verjetno nasilno duhovita, ni odgovarjal, če pa že, v kratkih, škrtih stavkih, pogosto mimo vprašanja in hitro, ob nekaj vprašanjih me je samo žalostno pogledal, kot da bi ga malce razočaral in po nekaj minutah sem imel občutek, da je to to. Da se mu vse skupaj zdi kot after party, na katerem noče sodelovati. Da je takšno briljantno pripravljeno in monološko predavanje vse, na kar je pristal, naj ga ne utrujamo več. Sklepal sem, da je monološki in človek pisave, da je manj družaben, introvertiran, da je pisateljska introspekcija in spomin tisto njegovo glavno orodje in orožje, naredil pa je, kot še nekateri drugi sogovorci, kot na primer Andrej Hieng, name in na publiko močan vtis.

Ko sem se enkrat sredi noči na binkošti, na ta praznik izliva svetega duha, ko sem se pripravljal na obsežnejše besedilo o Milanu Kleču in bral  njegova Intimna srečanja s sodobniki, ovedel, ali bolje rečeno, ko sem uvidel, skoraj fizično začutil, koliko pri svojem izražanju dolgujem vsem tam opisanim in žal že pokojnim, Berti in Rudiju, verjetno tudi Švabiću pa še komu, je med velikani, na ramah katerih ždimo kot palčki in katerih izkušnjo izrabljamo, zasijal tudi Kovačič in njegova proza. Ob zavesti, da takšnih ne delajo več in z nekaj hvaležnosti, da je pot, po kateri so stopali, že nekoliko izkrčena in stranpoti označene in je naše gibanje zato lažje.

--

Povezave:

- Matej Bogataj: Podmizno založništvo (Airbeletrina, kolumna)