Ravno montiram video, ki je lani nastal na simpoziju o Lojzetu Kovačiču. Sedaj že pokojni Taras Kermauner z močnim, v svoje pričevanje prepričanim glasom, značilnim za človeka mnogoterih izkušenj, razlaga o tem, kako je Josip Vidmar posredoval pri reševanju Kovačiča iz situacije, ki bi ga gotovo pahnila v še bolj grozne okoliščine od tistih, v katerih je že tako ali tako živel – v taborišče. Potem pripomni nekaj o tem, da je Vidmar veliko ljudem pomagal, da pa je v odnosu do njega moč zavzeti različna stališča. Nakar se obrne h generacijskemu kolegu Janku Kosu: »Midva s Kosom sva proti Vidmarju že polemizirala,«  reče z nasmeškom, nakar prida stavek, ob katerem se zaustavim: »Se spomniš leta 54, ne?«

Leta 1954?! Ne morem, da se ne bi nasmejala. Kermauner mimogrede vrže na mizo več kot petdesetletno zgodovino kot da gre za novico iz včerajšnjega časopisja. Se spomniš leta 54? Razen njega in Kosa, in morda še Cirila Zlobca, ki je prav tako prisostvoval simpoziju, se najbrž nihče od zbranih v CD ni spomnil leta 54. Ker jih povečini takrat še ni bilo na svetu, če pa že, so bili premajhni, da bi 'pomnili'. Seveda, prav zaradi tega so takšna pričevanja dragocena, a ne vem, če je prav to tisto, kar me zares fascinira. Ne znam položiti prsta na fascinacijo, kot bi rekli Američani, ali pač, morda me fascinira dejstvo, da je govora o nečem, česar z umom ne morem zares zaobjeti, kajti z dolgoletno zgodovino, jasno, nimam izkušenj.

Razmišljam dalje. V drugo smer, morda še težje predstavljivo. V mislih se skušam premakniti petdeset let v prihodnost, tako da za podobno, samo bolj moderno različico mize, posedam svoje bolj ali manj generacijske kolege (deset, petnajst let gor ali dol). Kdo izmed njih bi za takšnim omizjem sedel in o čem bi govorili?

Če na stvari gledam skozi oči nekajletnega literarnega življenja – ker dosti več spomina, kot ga je moč shraniti v besedi 'nekaj let', kot rečeno še ne morem imeti – nam glede teme debate kaže bolj slabo. Namreč: kadarkoli odprem časopis, pa naj bo dnevne ali mesečne narave, doživim overload podatkov, ki s samo literaturo v resnici nimajo kaj dosti. Komaj november je, a je v literarno življenje že pred časom stopila misel o tisti nagradi, ki se jo podeljuje poleti. Če niste 'posvečeni' v literaturo, morda tega ne opazite, ampak časopisi so polni objav, ki so del različnih strategij za pridobitev nagrade. Malo se mi gnusi, malo me spravlja v smeh, predvsem pa je veliko tistega dela, ki si želi, da bi bile stvari drugačne, ali da bi se jim bilo vsaj moč izogniti. Zjutraj pijem kavo in ob tem negodujem, ker berem literarne strani, na katerih pričakujem novice, dobim pa objave, v katerih se krešejo egi literatov, kritikov, urednikov, preveliki za prostor ene objave; vse polno člankov, v katerih se spotika, črni nasprotnika in tako ohranja svoje dobro ime, in kot da to ne bi bilo dovolj, se vse skupaj nadaljuje z debatami v živo, na katerih se polemizira okoli tega, zakaj je do teh člankov prišlo, torej kdo je komu zameril negativno recenzijo in kaj ima to z njegovo (navadno nepotešeno) spolno naravo. Kako naj ob tem gledam na lastno ukvarjanje z literaturo, vas vprašam. V čem je smisel, vprašam sebe.

Nekaj je narobe z dejstvom, da povečini natanko vem, v katerem časopisu bo izšla katera kritika, kdo jo bo napisal in kako bo knjiga ovrednotena. Nekaj je hudo narobe z dejstvom, da uredniki dopuščajo, da njihove literarne, kulturniške strani postajajo poligon za pritlehne borbe literatov in spremljevalne kompanije, katere del so včasih tudi sami, da objavljajo debate, ki ne sodijo nikamor drugam kot za šank. Kdo-komu-kaj-zakaj, to niso zadeve javne narave, pač pa zasebne, pa naj bodo osebe, ki jih izvajajo javne ali ne, problemi vsekakor niso.

Naj se vrnem v prihodnost: O čem naj bi moji generacijski (ali malo starejši) kolegi govorili na takšnem hipotetično zasnovanem literarnem simpoziju? Skrbi me, da bi pogovor (če bi bil zastavljen bolj transparentno kot objave v medijih) lahko potekal samo takole:

Moderator: »Povejte, je bil vaš boj in končno preboj do Literarne Nagrade naporen?«

Poljuben pisateljski starček: »Precej. Najprej sem začel kolege opozarjati na negativne vidike romana konkurenta, potem sem zares zavihal rokave in napeljal še novinarske kolege, da so isto storili v časopisu.«

Poljuben pisateljski starček se nato obrne h generacijskemu kolegu novinarju/kritiku/pisatelju in debato zaključi z uničujočo poanto:

»V tem sva takrat sodelovala, heh, se spomniš leta 2008, ne?«

--

Povezave:

- Dijana Matković: Kri in meso slovenskega pesništva (Airbeletrina, Uredniška beseda)