Kako ubiti pesnika

Venci se, seveda, razlikujejo po tem, kdo je bil kot umetnik za državo bolj ali manj koristen, tako da tisti opaznejši dobijo venec s petinsedemdesetimi, tisti malo manj opazni s šestdesetimi, tisti pa, ki se ne smatrajo kot posebno koristni za državo, s kakimi štiridesetimi rožami. Medtem se je poljsko Ministrstvo za kulturo, takrat še nesoočeno s krizo na svetovni borzi, v želji da izvede to vsekakor humano gesto, soočilo s predolgim vztrajanjem umetniških veličin: za nekatere umetnike so bili venci že kupljeni, oni pa so živeli še naprej, prihodnje leto in še nadaljnja. Pri svojih osemdesetih ali devetdesetih so celo še vedno ustvarjali. Pa tudi če niso, so še kljub temu obstajali. Država je bila na izgubi z vsakim nepreminulim umetnikom, z vsakim neizkoriščenim, a plačanim venecem.

Ob tem primeru bi se ustavila pri akvariju, imenovanem literarna scena, in pri jasnih pravilih, ki veljajo v njem. Vsaka umetniška vrsta bi morala samo pogledati, kako se stvari odvijajo v naravi in takoj bi ji bilo vse jasno; sprijaznila bi se tudi s svojim bivanjem na zemeljski krogli.

Pogrebni venci, ki jih kupi država ali nekdo drug, so vedno koristni. Kot po nenapisanem pravilu šele po njihovem spustu nekomu zadiši literarno ali drugo umetniško cvetje. Natančneje, moj vpogled v stanje na literarni sceni, ne samo v Srbiji, ampak tudi širom sveta, je postal jasnejši ravno z nakupom steklenega bivališča za ene najbolj molčečih živalic na svetu, za ribice. Na osnovi dosedanjih ljubiteljskih izkušenj lahko vsem zainteresiranim kupcem posmrtnih vencev in tistim, ki krojijo kak podoben projekt v svoji državi, predlagam najlažji način, kako ubiti na primer pesnika in se čimprej znebiti enega venca več. Kajti njega je najlažje ubiti.

Prebivalci mojega akvarija so bile najprej tri zlate japonske ribice (v akvarističnem žargonu »prašiči«, zaradi strašne požrešnosti), en »čistilec peska«  – povsem majcena riba, ki stika po prodnatem dnu, zbira odpadke hrane in se le redko pojavi na površini vode, prav tako kot algar (podoben malemu kuščarju; njegova vloga je »čiščenje okna«, natančneje stekla v akvariju, ker se med drugim hrani tudi z algami, ki se naberejo na njem).

Svoje ljubke ribice sem poimenovala v imenu književnosti: tri japonske zlate ribice so dobile imena Mi-Mi, Shi-Shi in Ma-Ma, kar, kot lahko uganete, skupaj tvori ime – Mishima. Tisto majceno ribo, ki stika po dnu in v glavnem tam tudi prebiva, sem, seveda, poimenovala po haiku pesniku, Issi. Algarja, ki prav tako prebiva na dnu, ali se ukvarja s težkimi fizičnimi deli, spet po haiku pesniku Matsuu (BashŠ). To sem naredila čisto spontano, z željo po nekem ravnotežju predstavnikov  japonske poezije in proze v svojem vodnem svetu. Delovna sila je bila logično razporejena že od samega začetka: medtem ko sta subtilna haiku pesnika stikala po dnu in se lepila na steklo akvarija ter ga čistila, da bi nekogaršnji pogled na svet bil jasnejši in da bi odkril možna čudesa izza druge strani stekla, so se moji prozaisti z enim imenom, razdeljenim na tri osebe, važili mahajoč z zlatimi plavutmi in ob tem razširili svoje vsakodnevne aktivnosti še na dve: neprestano potrebo po hrani in kakanju. Kakor so mi povedali kolegi-ljubitelji z internetnega foruma Akvaristika, te ribe-prozaisti tako kot zelo rade jedo, posledično tudi veliko kakajo. Veliko kakajo tudi od malo hrane. Zaradi njih je treba ves čas čistiti akvarij. Sledil je tudi dobronamerni nasvet nekega forumaša, ki mi je rekel, da nikakor ne smem pustiti svojim pesnikom, da bi se hranili izključno s kakci mojih prozaistov; že res da se lahko hranijo tudi s tem, če ni drugega, a v kakcih, žal, ni nobenih vitaminov. Tako da v vsakem primeru potrebujejo tudi spiruline v obliki tablet.

Potem pa je, le teden dni po formiranju mojega vodno-knjižnega sveta, sledilo neprijetno presenečenje. Nekega dne sem se zbudila, pogledala v akvarij, da bi zaželela dobro jutro svojim književnikom, in na prodnatem dnu zagledala povsem obglodano okostje pesnika algarja, tega sijajnega čistilca oken, Matsua Basha. Celoten skelet je bil očiščen, brez katere koli druge sledi o tem, kaj se je dogajalo ponoči. In so mi padli na pamet njegovi stihi, ki pravijo: Ko pometam sneg / še metla ga / pozablja. Ne vedoč, ali imajo moji prozaisti zares težnjo po tem, da jedo žive pesnike, sem takoj stekla do trgovine, v kateri sem kupila svojo ribje-literarno menažerijo, in prestrašeno vprašala prodajalca, ali je normalno, da prozaist čez noč poje živega pesnika. Prodajalec mi je odgovoril, da japonski prozaisti res jedo vse živo, ampak samo takrat, ko začutijo, da je kolega-pisec na koncu z močmi, se pravi bolan, in mu tako skrajšajo muke, ali pa ga pojedo, ko je že sam odšel na drugi svet. Povedal mi je tudi, da se moj Matsuo BashŠ očitno ni prilagodil novi sredini in da je zaradi tega tudi zbolel ter poginil. Morda je bil dostojanstven pesnik, ki je slepo verjel v pisanje poezije. Vprašala sem se, ali je kot večina pesnikov umrl od lakote. »Ni,« je rekel prodajalec, »on z dna pobira tudi to, česar vi sploh ne vidite.« »Zakaj pa z dna?« ga vprašam. »Zato ker večino časa prebiva na dnu, to mu je v naravi,« pravi. »In kaj zbira?« spet vprašam. »Ostanke hrane in tuje kakce, seveda,« odgovori.

Kako vendarle nahraniti pesnika

Potem ko je poginil mojster Matsuo, sem se odločila, da iz potrebe po plemenitem ravnotežju akvarij naselim z novimi pesniškimi vrstami. Literarno polje je zapolnila cela invazija novih »čistilcev«. To so: Ono No Komachi (»pesnica slavna tako po pesniškem daru kot tudi po lepoti in svojih ljubezenskih razočaranjih. Njena usoda je služila tudi kot tema za komad Najlepša Japonka, ki je kdajkoli živela. Umrla je kot beračica.«), Henjo (»pesnik, ki je bil vnuk carja Kammua, je šel po njegovi smrti za meniha. Dokumenti kažejo, da je umrl leta 890, po lastni želji je bil živ zazidan v tesno kamnito grobnico, prekrito s prstjo, povezan z zunanjim svetom zgolj s cevčico, skozi katero je dihal, dokler ni umrl od lakote. Je eden izmed tako imenovanih pesniških velikanov.«), potem pa še Issa, pesniški prebivalec akvarija od samega začetka, sicer pa »prvič poročen pri enainpetdesetih, dobil tri sinove in hčer, ki so kmalu vsi umrli, nedolgo za njimi pa je umrla še žena. Pri šestdesetih se je ponovno poročil, a se je ločil že po treh, štirih mesecih; naslednjega leta se je poročil tretjič, a je umrl ob rojstvu hčere. Malo pred smrtjo mu je zgorela hišica, zato je preostali čas preživel v nekem skladišču brez poda, ki še danes stoji. Za sabo je pustil na tisoče haikujev (230 samo o svizcih, 200 o žabah, 150 o komarjih, 100 o bolhah, 90 o muhah, skoraj 90 o čričkih in skoraj 1000 o podobnih bitjih.), kot tudi dve daljši prozni deli: Negovanje mojega očeta ob njegovi zadnji bolezni ter Moje osebno Novo leto.«

Ob ugotovitvi, da bi v odnosu do vedno potencialnih nobelovcev v svoj akvarij lahko prinesla slabo karmo tistim najslabotnejšim ribicam med pisci, sem nova algarja poimenovala po trenutno najpopularnejšem japonskem prozaistu, torej Haruki in Murakami. In dodelila Harukiju in Murakamiju vlogi čistilcev oken. Zaenkrat gre obema dobro in se ne pritožujeta, ker sta v odnosu do vladajočih Mishim dobila vlogi pesnikov. Zadnjemu čistilcu med čistilci pa sem nadela imela po podjetju, ki proizvaja motorje in avtomobile, čeprav mislim, da je bilo tako ime tudi nekemu japonskemu haiku pesniku, torej, Suzuki. To je tako, kot kadar nekoga poimenuješ Volk, da bi ostal živ, zdrav in močan med vsemi živalskimi harpijami.

In za konec še nasvet za vse dobronamerne ljubitelje poezije: pesnike se hrani tako, da se v akvarij najprej spusti mrežica, s katero se jih zaščiti pred požrešnimi prozaisti; s to mrežico jih zavarujete, medtem ko jejo, pod pogojem, seveda, da ste jim pred tem v akvarij vrgli hrano v obliki tabletke, manjše od nohta na malem prstu. Mrežico držite tako dolgo, kolikor potrebujejo vaši pesniki, da se nahranijo. Ker že sami veste: takoj ko dvignete ta mali zid v svoji privatni literarni menažeriji, prozaisti že vse pozobajo. Medtem pa pesniki pojejo kakšen kakec, ampak to je naravno. Jedel jih je tudi Voltaire, pa je bil in ostal genij. Kot tudi Maupassant. Venci so bili seveda iz svežega cvetja, ki, za tiste, ki slišijo, zna ne samo govoriti, ampak tudi peti in recitirati.  Pesnik bo verjetno enkrat izdihnil. A pred tem ga nahranite. Med drugim tudi s sabo. Zato,

Te bele kaplje rose

vprašaj za pot

do Čiste Zemlje.

                            Issa