Na spletnem portalu www.ted.com visi posnetek predavanja Alise Miller, ki govori o deležu informacij iz različnih predelov sveta, ki so na voljo Američanom. Multimedijski vrhunec nastopa (naslovljenega 'Zakaj vemo o svetu manj kot kdajkoli') je posebej izdelani zemljevid, na katerem velikost posameznega kontinenta ponazarja delež informacij, ki s tega kontinenta preko medijev doseže ljudi v ZDA. Odstopanje tega 'zemljevida' od dejanske podobe Zemlje je seveda bizarno: ZDA in Irak, napihnjena kot balon, tektonsko izrivata vse ostale predele sveta – 'površina' ZDA zaobsega, denimo, kar 79 odstotkov vse kopnine, medtem ko Rusija, Kitajska in Indija obsegajo le 1 odstotek. Zaključna poanta kratkega Millerjinega predavanja pa je – temu nasprotno – pozitivna: kar 52 odstotkov Američanov si kljub neuravnoteženi ponudbi prizadeva, da 'od blizu sledi novicam iz sveta;' še več: ta odstotek je v preteklih dvajsetih letih narasel za kar 15 odstotkov. Skratka, medtem, ko je medijska ponudba postajala vse bolj neuravnovešena, sta se želja javnosti po globalnem informiranju in dejansko spremljanje svetovnih novic sorazmerno gibala v nasprotno smer.

Sprašujem se, kakšno pošast bi rodili, če bi po receptu, sorodnem Millerjinemu, narisali zemljevid, na katerem bi kontinenti predstavljali posamezne panoge – področja zanimanja – s katerih informacije dosegajo, denimo, slovenskega bralca časopisja. Ne predstavljam si dobro te podobe, vem pa, da bi stroko, kot je filozofija, na tem zemljevidu reprezentirala – morda – velikost Vatikana. Prepričan sem še, da bi pri slovenskem bralstvu, podobno kot pri ameriški javnosti, zasledili tudi drugi fenomen: lakoto po, če že ne čisto filozofskih prispevkih, pa vsaj po številčnejših kritičnih sestavkih.

K tej tvegani trditvi me vodijo dejstva: prvič, v pogovorih z ljudmi opažam, da so siti kolumn o tem, kako nekdo kuha paradižnikovo juho ali se pri česanju svojega psa sooča z zavozlano dlako in da močno pogrešajo večje število tehtnejših prispevkov. Drugič, raziskava glede izobraževanja odraslih v Sloveniji za leto 2007 ugotavlja, da je med temi programi velika večina humanističnih (humanistični programi predstavljajo kar neverjetni 40,4 odstotni delež vseh izvajanih programov po klasifikaciji ISCED-97, je pa res, da moramo od njih odšteti 'ročne spretnosti.' Na drugem mestu je 'znanost, matematika, računalništvo' s 14,5 odstotnim deležem). In še tretji, naključni primer: na spletnem portalu Airbeletrina so, denimo, prav 'Teorije' tista rubrika, ki je med najbolj branimi.      

Zakaj potem v slovenskih časnikih zasledimo tako malo poljudno-teoretskih prispevkov s kritičnim pridihom? Moja predpostavka je, da zaradi pojava, ki mu pravim 'tiha cenzura.' Pri njej gre za to, da tisti, ki je odgovoren ali ima pooblastila za objavo nekega sestavka, domneva, da le-ta ne bo nikogar zanimal in da se z njim, posledično, časopis ne bo bolje prodajal. To pomeni, da bo urednik zavračal vse prispevke, za katere bo menil, da so za bralce njegovega časopisa na 'previsokem nivoju.' Skratka, tihi cenzuri bo podvrženo vse, kar bo imelo priokus tehtnega, globokega in resnega; dejstvo, ki je samo po sebi dovolj zgovorno. To pa je hkrati tudi cenzura, ki je hujša od običajne, saj ima poleg tega, da lahko gre za nezaveden proces, še to neugodno lastnost, da pri njej nikakor ni moč pokazati na odgovorno osebo, ki tekste zavrača; zmerom imamo opraviti le z meglenim 'prilagajanjem vsebin zahtevnostnemu nivoju bralca,' ki je, spet po drugi strani, proces izločanja kvalitete, ponižujoč predvsem za javnost, ki 'vsebinam na višjem nivoju' menda ni dorasla.

Dodatna težava, ki jo predstavlja takšna uredniška politika, je sledeča: s tem, ko daje tako velik poudarek na lahke vsebine, lahko sama prične ustvarjati poneumljeno publiko. To, kar urednik domneva glede okusa bralstva (tj. nizko raven bralne kulture) in kar naj bi pač bilo 'tam zunaj' med bralci, dejansko ustvarja sam, s tem, ko ponuja neuravnoteženo bralno dieto. Ta pojav ni neznan – poznamo podjetja, ki izvajajo raziskave glede povpraševanja potrošnikov po določenem produktu v izbrani demografski regiji; njihov catch je v tem, da lahko to povpraševanje – če izvorno manjka – tudi ustvarijo. Skratka, uredniški politiki ni treba zgolj brezglavo slediti bralnemu okusu na podlagi njenih domnev; kulturo branja lahko predvsem ustvarja, kar je seveda tudi njena družbena odgovornost. In bežanje pred to odgovornostjo pomeni – domala – izdajstvo; izdajstvo odgovornosti do publike in družbe; poleg vsega pa še, v to sem prepričan, zatajitev same sebe.

Ne smemo gojiti pretiranih iluzij: nihče ne pravi, da v slovenski javnosti spi več kot 50 odstotni potencial kritičnega bralstva. Gotovo pa obstaja kar nekaj ljudi, ki se pred poplavo lahkotnosti zatekajo na bloge, spletne strani in v knjižnice in ki v dnevnem časopisju pogrešajo večjo prisotnost gibke misli. Še to - danes lahko plačljivi časopisi z brezplačnimi tekmujejo samo še v resnosti, zanesljivosti in strokovnosti. Predvsem iz tega razloga bi veljalo premisliti, kako resen problem zanje predstavlja morebiten pojav tihe cenzure.

--

Povezave:

- Alisa Miller: Why we know less than ever about the world (ang., video, www.ted.com)