So filmi, o katerih lahko povemo vse najslabše še preden se začne snemanje. Tako kot napovedane katastrofe, tako kot celuloidni zločini proti človeštvu, obstajajo filmi, katerih obstoj je treba zatreti v kali.

Guy Ritchie snema svojo “originalno in inovativno” verzijo Sherlocka Holmesa. Rečeno je, da bo to akcijski film. Predvidevamo lahko, da bo Holmesova boksarska preteklost, ki jo Doyle diskretno vleče skozi pripoved o svojem detektivu, postavljena v ospredje. Namesto detektiva, ki razmišlja, namesto popolne logične mašine, bomo dobili detektiva, ki udarja.

Da bi pojasnil, zakaj napovedano intervencijo v Holmesa pričakujem s takšno nestrpostjo, je najprej nujno pojasniti, zakaj menim, da detektivske zgodbe spadajo v skupino zgodb o Apokalipsi.

Če je namen zgodovine napredek, potem je za vernike napredka Apokalipsa najstrašnejši možen scenarij: trenutek, ki bi razkril, da je bila njihova vera nič. Če je vse bilo in bo zaradi napredka in boljše prihodnosti, potem konec sveta, kot dejanje, ki ukinja možnost napredka (in možnost vseh možnosti), obenem pomeni tudi, da človeška zgodovina ni imela smisla. 

Bog je vendarle koncept, ki preprečuje “potonitev preteklosti v nečem, kar je enostavno minilo – in če ni spomina, niti ni obstajalo,“ piše Peter Sloterdijk v »Jezi in času”.  Bog je ogromen arhiv, v katerem so shranjene vse že povedane (in nič manj pomembno: nepovedane) zgodbe; on zagotavlja resnični, končni kontekst, zatira tostransko vladavino nihilizma substance, ki ima dva različna pomena v dveh različnih kontekstih; on zagotavlja pravilno tolmačenje. Želja po apokalipsi je zanesljiv pokazatelj odsotnosti vere: gre za nesposobnost živeti z anksioznostjo, ki jo neizogibno prinaša pričakovanje konca, ki nas bo končno oskrbel z razpletom in pojasnilom (da ne govorimo o anksioznosti pričakovanja odgovora na vprašanje: ali sploh obstaja razplet in obrazložitev; anksioznosti, ki raste, s tem ko se bližamo  odgovoru, ko postaja vse bolj jasno, da je mesto za odgovor prazno). Ko hrepenimo po Apokalipsi, pravzaprav želimo daljinski upravljalnik, da bi lahko pritisnili gumb Fast Forward, s katerim bomo lastno življenje in preteklost kot kakšno napeto kriminalko prevrteli na sam konec, ker se več ne moremo upirati potrebi, da bi čim prej izvedeli, kdo je storil zločin.

V apokaliptičnem žanru ima Bog isto vlogo, kot jo imata pri Arthurju Conanu Doylu in Agathi Christie Holmes in Poaro. In obratno: zato je detektivski žanr par excellence apokaliptična pripoved. Bog na koncu zbere vse v zločin vpletene (zločin, ki ni nič drugega kot zgodovina, vse vpletene, ki niso nič drugega kot človeštvo – vsi živi in vsi mrtvi), pojasni vlogo vsakega akterja posebej, odkrije skrite motive in namene, osvobodi nedolžne, zaznamuje krive, odkrije resnico in smisel vsakega navidez nesmiselnega dejanja, vsakega akterja. Ko Holmes, Poaro in Bog končajo, nobena naknadna interpretacija več ni možna.

Ali nimata Holmes in Poaro navsezadnje vsaj dva Božja atributa: nezmotljivost in vsevednost? Kaj drugega počneta, kot to, da prinašata Apokalipso? Kaj ne razkrivata zločina, ne dvigata zavese z njega?

Ali apokalipsa ne zagotavlja smisla usode posameznika v zgodovini? In, ali detektiv ne odkriva smisla zločina v zgodbi? Travmatično dejanje, naj bo to uboj ali življenje, bo vključeno v simbolični red šele z zadnjo intervencijo detektiva, oziroma Boga.

Detektivski žanr računa na našo gotovost, da bo detektiv na koncu razsvetlil zločin in “vse pojasnil”. Na isti predpostavki sloni religija: na našem prepričanju, da bo Bog na koncu vse “postavil na svoje mesto”. Seveda: na začetku je vse na svojem mestu. Na začetku ima vse smisel. Kar detektiv in Bog počneta je, da omogočata, da ima to smisel tudi za nas. Ker je že od začetka vse tu, pa sami nekaj spregledamo: ne uspemo (u)videti. Bil sem slep, zdaj vidim … je stavek, ki ga z enako prepričljivostjo izgovarja človek, ki je spoznal Boga in resnico, kot človek, ki mu je detektiv ravnokar pojasnil vse dogajalne okoliščine, ki so ga begale.

Vedno se izkaže, da je ključ v detajlu. Nek kozarec je bil razbit; neko stopalo je bilo narobe odtisnjeno v pesek; neka zofa je bila obrnjena k napačnemu oknu.

Zahvaljujoč temu detajlu bo detektiv rešil primer. Bog je v detajlih: kaj v tem primeru ta rek pomeni? Holmes in Poaro prispeta na kraj zločina. To je mizanscena, ki jo je postavil morilec: vrsta napačnih sledi, ki govorijo napačno zgodbo in skušajo detektiva speljati na napačno pot. Delo detektiva je, da v zgodbi, ki mu jo pušča morilec, najde nepopolnost, neko napako, sled, ki jo je morilec narobe postavil. Resnično: izkaže se, da je bil en detajl napačen. Ta detajl bo detektiva privedel do resnice: ta detajl, zaradi katerega zločin ni popoln in ne more ostati nekaznovan – ta detajl dokazuje  obstoj Boga.

Namesto da bi videl »znamenje«, in na osnovi njega pognal interpretativni mehanizem, ki bi dokazal, da obstaja nekaj višjega, popoln zločin, neka celovita zgodba, ki bo vse razjasnila, detektiv opazi znamenje, ki nima smisla; opaža presežek, tisto kar štrli iz celote in sporoča, da je le-ta lažna. Detektiv najde znamenje nepopolnega zločina. Kontingenca je človeška; mi se ukvarjamo z naknadno izgradnjo reda. Razodetje je božje. Bog in klasični detektivi odkrivajo odstopanje od reda.

Borges, ljubitelj detektivskega žanra, piše, da “je književnost lahko definirana z občutkom za bližino razodetja, ki se v bistvu ne zgodi”. Borgesova definicija književnosti je globoko freudovska: književnost je, kot tudi sicer vsa kultura, naša reakcija na “radikalno nečloveško dimenzijo, ki je vezana na samo človeško stanje.«

V tem smislu je detektivska zgodba resnično paraliterarni žanr. Ker se v detektivskem žanru, kot smo ugotovili, razodetje res zgodi. Od tu naše popolno zadovoljstvo ob koncu detektivske zgodbe. Od tu tudi nezmožnost (vsaj ne uspešnega) radikalnega poseganja v smislu spremembe in ponovne iznajdbe konvencij tega žanra. Umetniški poseg vanj je usojen na neuspeh: kdo želi detektivko, v kateri detektiv na koncu ne uspe razsvetliti zločina? Detektivski žanr, in to je njegova najgloblja resnica, nam ne nudi estetskega, temveč eksistenčno zadovoljstvo.

--