V nizu tekstov, ki so bili napisani na meji med dobro tempiranim nekrologom in hvalospevom post festum, se je dalo zaslutiti, da je bila prava Sonja raziskovalka in alternativka, ne pa igralka za vse; da je njen ustvarjalni potencial počival na postulatih upora in neprestanega dvoma, po domače rečeno porivanja noža v hrbet, na nepristajanju na usluge in kompromise glede dejanskega stanja resničnosti desk, ki pomenijo življenje.

Tako v umetnosti tudi mora biti. A kako je s tem v življenju ...

Če bi bili v Hollywoodu, bi se že na veliko pisal scenarij, ki bi filmski publiki vzel dah in garantiral solze tekom projekcije. Ker pa nismo v Hollywoodu, ampak na hribovitem Balkanu, kjer se slave in uspeha človeku ne odpušča, smrt pa se slavi kot največji dosežek, in ker imamo nekrološko nastrojeno podnebje, je tudi smrt Sonje Savić vzbudila ekstatično katarzo srbske populacije – ko je končno spustila zaveso čez lastno življenje.

Seveda je bilo do tega trenutka vsem vseeno, če je živa in od česa sploh živi, če snema filme ali sedi v neki sobici in se pogreza vase.

CzesŠ‚aw MiŠ‚osz v sijajni knjižici Pričevanje poezije pravi: »Dvajseto stoletje je čistilnica, v kateri mora domišljija biti sposobna obstati brez tiste okrepitve, ki zadovoljuje eno od osnovnih potreb človeškega srca, potrebo po zaščiti. Zgleda da z eksistenco opravlja nujnost in slučajnost brez karšnegakoli vmešavanja človeka.«

Tako kaže tudi na začetku 21. stoletja; vsako stoletje že samo po sebi predstavlja čistilnico, potreba človeškega srca po zaščiti zraka pa ostaja ista. Sonja Savić je priklicevala zaščito, ni bilo pomembno, ali od drugih ali od sebe; njena krhka in hkrati močna pojava je bila poosebitev tega, kar si predstavljamo kot umetnika. Najprej nam seveda padejo na pamet pesniki, potem šele ostali; ker je tu govora o poeziji življenjske poti, o tragediji, ki postane udarna vest za en dan, medtem ko bo že jutri spet izgubljena v monotoniji.

Zgleda, da je edino smrt ta, ki nas spodbudi k sodelovanju in čudenju, ali k obojemu;  dokler eksistenca ostaja hrepenenje nujnosti in slučajnosti in jo prenašamo kot vsako kronično bolezen.

Ali ni ravno domišljija ta, če parafraziram eno filmsko sceno, ki vsak dan tke nove risbe na krhki podlagi resničnosti, in zaradi katere se nam zdi, da je vse mogoče in da se lahko vse zgodi?! (Fanny in Aleksander Ingmarja Bergmana).

Zakaj je torej sindrom smrti Sonje Savić tako tipičen?

Vsi se spomnimo umetniškega primera Mozart in tiste turobne scene v Formanovi stvaritvi: dežja, blata in skromne pogrebne povorke. Kako nekoč slavljen in oboževan, a potem pozabljen umetnik odhaja zapuščen od vseh, razen skromnega spremstva; iskrene solze pa toči le bivša strežnica, najmanj pomemben člen v življenju Wolfganga Amadeusa.

Solze torej toči samo raja, ki sočustvuje z nepravičnostjo in povezuje svoje hrepenenje s tujim talentom. Ostali niso utegnili, imeli so pomembnejše opravke, morda jih je bilo celo strah, da si bodo skupaj s čevlji umazali obraz. Kaj je ali ni Sonja Savić za srbsko in SFRJ kinematografijo, bo pokazal čas; ampak, ali je žalosten konec predpostavljen epilog vsakega umetnika, ki ga raja že vnaprej željno pričakuje, da bi v tuji muki pozabila na svojo in se spomnila, kako življenje skozi tujo tragično smrt ponovno dobiva obrise izgubljenega smisla z velikim »S«.          

Dokumentirano bo ostalo tudi, da nihče (razen mlade anonimne prijateljice) od Sonjinih prijateljev, igralcev in ostale menažerije ni prišel na pogreb v njeno rodno vas, Donju Gorevnicu – Kljub tmurnemu in deževnemu vremenu  je pogrebu prisostvovalo več sto ljudi. Po pogrebnem nagovoru so prijatelji namenili poslovilne besede prezgodaj preminuli igralki, »ki ni od sebe pričakovala nič, razen dobre umetnosti, zase  pa je želela samo malo sreče, pri čemer je bila manj uspešna«, piše v že x-tem novinarskem članku.

Kakšen epilog, zaslužen kaotično-ironične gledališke igre! Ne vem, kdo se je ukvarjal s številkami, ampak na Sonjin pogreb je prišlo 500 prebivalcev omenjene vasi plus anonimna prijateljica.

Resnično je več dni deževalo po Srbih, ampak, ali obstaja še hujši konec kot ta, ko življenje polno besa in nerazumevanja ugasne pod večdnevnim vdorom oblakov?

Ta bes, ki je več let skrivoma in vedno znova vdiral v dušo Sonje Savić, je zelo dobro viden v znani oddaji »Balkanskom ulicom«, ki je bila z igralko posneta leta 2003, dan po njeni smrti pa je bila znova prikazana kot In Memoriam.

Istega dne, ko je bila položena v krsto, se je v Budvi odvijal spektakel imenovan Madonna. Na prepoznaven šov kruha in iger je drla vsa tako imenovana elitna klika, zato da bi bila videna. Zaradi umetnika ni bilo vredno umazati dragih čevljev, pa tudi slaba vest lahko izzove depresijo ali slabo prebavo, kar standardni umetniško-družbeni eliti nikakor ne bi odgovarjalo, ker je seveda treba snemati nove dele Boljeg života, Srećnih ljudi in Stižu dolari! (naslovi TV serij). Umetnost je klonila pred zabavo.

Res je, da ta država nikoli ni znala uporabiti pravih ljudi na pravi način; žalovanje za tem, kar je bilo nekoč, kar je minilo ali česar sploh nikoli ne bo, čeprav bi lahko bilo, pa bo za vedno vladalo v kolektivni zavesti. Zato vsaka čast tistim petstotim stražarjem človečnosti in zavesti, ki so bdeli nad koncem umetnika. Tokrat je bila to Sonja Savić. Rakev je kraj, kjer življenje začne zaznavati umetnost in kjer strežničine solze postajajo roman za Nobela.

--

Iz srbščine prevedla: Staša Pavlović

___________________________

Jasmina Topić, 1977, srbska pesnica, kritičarka, sodelovka Dnevnika, urednica zbornika Rukopisi, ki združuje poezijo mladih iz ex-Yu prostorov.