Velike oči, ki gledajo iz ljubke obrite glave, so mi dale misliti o tem, kako neslišen in pomemben je klik med oboževanjem in inspiracijo. Odločilno je, na katero od obeh funkcij se nastaviš, ko gledaš druge. Koncert Sinéad O'Connor, denimo.

Velike oči, ki gledajo iz ljubke obrite glave, so mi dale misliti že, ko sem jih imela ravno toliko, da sem presenečeno zrla v Bravo in se divje čudila nad tem, kako je lahko kdo tako lep, ko si odbrije lase. In kako drži dušo pogumno na obrazu. (Khm, je ne skriva v papir kot nekateri ...)

Nadvse sem si želela vsaj kanček njene ljubkosti, ker pa si ga nisem mogla kar priželeti, sem si jo želela poiskati in jo gledati, gledati ... se je najesti.

Nato veliko let nisem videla Velikih oči – vmes sem seveda kot klišejska upornica proti notranjim mejašem prestala tudi dobo obritoglavke –, pred nekaj meseci pa sem dobila elektronsko pismo.

Dragi ga je našel na medmrežju, pravzaprav se je moralo glede na datum po njem povaljevati že kar precej časa; Sinéad O'Connor je v njem rotila, lepo prosim, pustite mi, naj se umaknem, ne kažite name s prstom, ne mahajte mi skozi okno kavarne, ne morem se več podpisovati na koščke papirja, spustite me s prestola; prosim, prosim, mir. Pojasnila je sicer, da po malem odletavajo koščki od nje, ampak čeprav se mi je hudo zasmilila, tega nisem zares razumela.

Kmalu zatem sem dobila v dar DVD z njenim koncertom v Dublinu. Ki je nekaj časa poležaval med drugimi zgoščenkami, ker se mi res ni ljubilo poslušati njene večinoma skrajno utrujene, obupane glasbe.

Tudi tistega večera se mi je ni, vendar sem bila malo bolj spočita in radovedna kot navadno, zato sem se lotila preletavanja posnetka. Kar tako, neobvezno, postrani, medtem ko sem jedla. Dokler se nisem zaletela v kader, v katerem je nenadoma dvignila Velike oči, ki jih je sicer obračala v tla in na noter. Ne vem, zakaj je to počela. Se mi zdi, da od strahu, da jo bomo skozi pogled srknili ven iz telesa (ker je tako majhna). In od sramu in od ponosa (ker je tako velika).

Kar me je na mah odlepilo od službenega EU-birokratskega levela matrice in me odvleklo veliko bliže Središču.

In bolj ko sem jo gledala in poslušala, nesrečno, čudovito, mirno, vdano v usodo, vztrajno pogumno, manj jasno mi je bilo, kako se lahko kdo počuti tako osamljenega in skrušenega med toliko navdušenci, od katerih ga čisto vsak ... hoče nekaj malega zase.

Moram ti priznati, Šini. Prav si imela.

Na prvi pogled se res zdi, da jo vse te razžarjene glave goreče podpirajo, ampak to slepilo je samo učinek soja žarometov. Ko si zadevo pogledamo od blizu, je koncert kot, denimo, hrana, ki si je ne znaš skuhati sam (ali se ti je ne da), temveč si jo greš naročit v restavracijo. Kupiš si vstopnico in dobiš zadevo na velikem skupnem lesenem pladnju. Ne glede na to, ali je to, zaradi česar si prišel, lepota, resnica, žalost, ki sega v globine, kakršnih se sam že dolgo nisi dotaknil niti s stopali, ali mogoče ritual; dejstvo je, da si prišel vzet in ne dat.

To je hkrati (končno) tudi pojasnilo atentata na Lennona; želja preraste v potrebo, v posesivnost in nazadnje v obsedenost, in ker res ne prenesem, da te ne morem imeti zase, te ne sme več biti, pok.

Punca na odru je potrebovala neslišen objem, skodelico čajčka, nevidno odejo neskončne toplote; tega pa ji nihče, ki hodi naokrog v nerodnem človeškem telesu, ni mogel več dati, ker je že zdavnaj razvila kronično alergijo na tiste, ki pridejo blizu. A vseeno je vedno znova pogumno stopila ali se privlekla pred množico, s spuščenimi očmi dvignila baklo, da oznani Resnico, da razsvetli naše skupno bojišče za preživetje duše v »Svet je lep, svet je grd, svet je vse vmes.« (N'toko, seveda).

In bolj ko sem jo gledala in poslušala, manj jasno mi je bilo, kako si je lahko oblekla tako brezoblično srajco prav za koncert v rojstnem kraju, dokler se ni obrnila s hrbtom proti snemalni kameri, ki je na zadnji strani srajčke ujela sliko ženske s sijem okrog glave, ki dirja na konju, vihteč zamazano belo zastavo.

Kako bi se stoletna vojna razvila, kakšen bi bil leta 2007 zemljevid Evrope, v katerem jeziku bi ob sobotah dopoldne kofetkali Parižani, če bi Ivanina vojska stala pred to punco in jo zadeto gledala, kot sem jo v tistem trenutku jaz, se fiksala z njenim pogumnim pogledom in z nje trgala koščke obleke za spomin, za amulet, simbol predanosti in vere za v hišni oltar, namesto da je dirjala skupaj z njo in predala svoja življenja?

Seveda.

Odložila sem daljinec, prijela bližinec in se začela preklapljati. Se mi zdi, da je verjetno čas, da preusmerim dušo s papirja na obraz.

Tako da ne bom več potrebovala Velikih oči za izlete v lastno središče. Lahko postanem še nevarna.