A namesto tega v Sloveniji iščemo vodje, iščemo pokončne in odločne persone, ki bodo kot kakšni revolucionarski vojščaki z mačetami v zobeh vodili našo korakajočo četico čez neprehodne pragozdove na poti v svobodo. In na tem terenu se seveda Janez Janša počuti kot doma in samo čakamo še, da bo začel vpiti 'No passaran' ali kar 'Viva Eslovenia' ter se skupaj z Zverom, Jerovškom in Tankom zapodil proti prostorom socialnih demokratov. Na drugi strani Gregor Golobič skuša delovati enako nevarno in parirati temu vojaškemu pokončništvu, tej olivno uniformirani politični drži, ter rad daje vtis, da bo pogumno branil svoje ljudstvo, kot so nekoč pogumni možje branili trdnjavo Alamo.

Smešno pa je tudi, ko se skuša te igrice igrati Borut Pahor. Smešno, ker deluje kot tisti otročiček, ki je tako švohcen in nežen, da mu zdrava pamet govori, da se nima smisla fizično spopasti s provokativnim robustnim ponavljalcem in da bi ga bilo bolje izzvati v znanju matematike ali likovne vzgoje. A v nekem trenutku vendarle popusti pod pritiskom kričočih robustneževih prijateljev, ki se varno skriti za zaščitnikovim hrbtom derejo: »Reva! Reva! Reva!«, in se z glavo naprej zaleti v dvakrat večjega sošolca.

Nasploh se mi zdi v enaindvajsetem stoletju nepojmljivo, da se politiki delijo glede na ideološko pripadnost. Država bi morala biti servis državljanov, upravljati bi morala z državnim premoženjem in podobno. Ko pa govorimo o servisiranju, upravljanju in te sorte pojmih, je ideologija popolnoma nepotrebna. Preživeta. Ne vem, zakaj vsi debatirajo o tem, kako sta si levica in desnica vse bolj podobni in kako so vsi sredinski, če pa je v današnjem času bistveno vprašanje to, ali sploh potrebujemo levico in desnico. Če pomislimo na samozadovoljevalsko naravo slovenske politike, je namreč popolnoma jasno, da je ena od obeh povsem odveč.

Odnos do cerkve nam narekuje ustava, o tem, kdo je zmagal leta 1945, pa se nima več smisla prerekati, če se do sedaj še nismo zmenili. Za socialno državo so vsi, slovenski narod ljubijo vsi in vsi vedo, kaj Slovenija potrebuje. Celo Karel Erjavec ima odgovore na vsa ključna vprašanja (nič sicer ne ve o Patrii, a so mu najbrž vsi dopovedovali, da manj kot ve, bolje bo zanj).

Jaz sem zato za računovodje. Kot v vsaki resni firmi, kjer lastniki preko nadzornega sveta natančno pregledajo papirje, preverijo računčke in ugotovijo, če vse štima. In če ne štima, zamenjajo upravo. V resnih firmah se pač ne odločajo na podlagi cirkuških predstavitev, cenenih PR nategancij in preplačanih marketinških manipulacij. V resnih firmah leporečenje in karizmatični nastopi ne igrajo nobene vloge. Papirnate vizije in pompozne obljube tudi ne. Tam gre za številke. Višje, kot so te številke, več je računovodij s svojimi kalkulatorčki. Pri tem pa seveda ni nobene ideologije. Sodobno menedžiranje je pač sposobnost na eni strani vlečenja pravih strateških potez v razvoju podjetja in na drugi strani vodenja podrejenih na način, da iz njih izvlečeš maksimum. V politiki bi moralo biti podobno in zato bi se iz politike v prvi vrsti morala izločiti ideologija in še bolj populizem.

Ker dejstvo, da se o tem, kdo bo vodil državo Slovenijo, odločamo tudi na podlagi javnih soočenj, kjer se osem klovnovskih likov simpatično hehlja ob bizarnem preverjanju znanja iz slovenske zgodovine, drug za drugim stresa floskule o kvazi aktualnih temah in se sem ter tja obmetava z neduhovitimi cinizmi, je absurdno, tako kot so absurdni njihovi plakati, TV oglasi, pikniki, brezplačniki, javne tribune, letaki in vsa podobna propagandna sranja, od katerih se mi zdijo veliko bolj prepričljive in verodostojne vse tiste TV shop oddaje, ki mi ponujajo pripomočke za britje ženskih nog.

Politika v Sloveniji je zvezdniško naravnana in medijsko atraktivna, ob predvolilnih kampanjah pa vedno dobim občutek, da sem na mesec dni trajajočih Melodijah morja in sonca, kjer mene, ljubitelja punk, rock, etno in jazz glasbe, silijo, da se odločam med Domnom Kumrom in Rokom Kosmačem ter mi vztrajno dopovedujejo, da je to moja državljanska dolžnost in da je moj glas lahko usoden za prihodnost Slovenije. In medtem ko me nastop Rebeke Dremelj napeljuje k misli, da Kumer morda res ni tako slaba izbira, pa se v zadnjem trenutku kot iz kakšne nočne more zbujam in se derem: »I can't get no satisfaction!«

--