'Morda pa imajo druge kulture drugačen pojem tekmovanja' [morda je v drugih kulturah možno, da zmagajo vsi udeleženci hkrati - to bi bilo odlično], ali pa: 'Turške štoparice morda merijo čas na tekmovanju drugače, v skladu z islamskim izročilom…?' [in zato ni čudno, da na turških tekmovanjih zmerom zmagajo Turki; čeprav ne vem, kdo zares zmaga], in še: 'Morda znajo Kitajci zmagati na nogometu brez gola' [mogoče zmagajo, ker dajo tri koše, nasprotnik pa nobenega, ker njihovega koncepta nogometa pač ne pozna]  – to so vprašanja, ki se mi zastavljajo potem, ko preberem, da bo šport fungiral kot področje medkulturnega dialoga. Morda… morda bo prav športno področje tisto, ki bo naše raznolike percepcije zašilo v enotno, medkulturno zakrpano žogo.

Ata je prišel iz trgovine. V Sloveniji smo v devetdesetih velike občine razdrobili na manjše prav z namenom, da bi pošlihtali infrastrukturo. Delavci že celo poletje krpajo našo lokalno cesto. Ata jim vsake toliko nese vez pira: zato, ker se mu smilijo v poletni vročini, v veliki meri pa tudi zato, da bi jih prepričal, naj nam končno razširijo dovoz. »Če že mrdajo cesto, naj nam še razširijo dovoz, da bomo lažje zadeli na dvorišče,« se je glasil enoglasno sprejet sklep družinskega sveta N^o  1JUL/2008/ATA. Zato je tudi danes ata ob prihodu iz trgovine delavcem ponudil pivo. »Nesmijemo,« se je glasil odločen odgovor. Ata se je začudil in vprašal, kako to?. Je šef zdaj naenkrat odločil, da se je med delovnim časom prepovedano odžejati s pivom? – Na nek način; toda šef, ki se je tako odločil, ni bil ta navadni gazda (upravljalec stroja) ampak Glavni ŠEF: »Bliža se Ramadan. Nesmijemo.« Tisti torej, ki nima zgolj oblasti nad plačo, ampak, v končni fazi, nad življenjem in smrtjo, ni prepovedal alkohola zgolj znotraj delovnega časa, temveč nasploh v času, ko se je človeku v devetem mesecu razodeval Koran. Ta čas je zdaj sovpadel s časom izgradnje naše ceste in, upajmo, našega dovoza. »'Ramadan' je vzet iz besede za ta mesec; sama beseda izhaja iz arabske besede za neznosno vročino, razbeljena tla in kratkost obrokov.« (prevod po geslu 'Ramadan' iz angleške Wikipedije) V neznosni opoldanski vročini, na razbeljenem gramozu je zato ata po preudarku vprašal delavce, ki so si odtegovali pir: »Sok pa lahko?« Medkulturni dialog na cesti, čudovito medreligijsko razumevanje (oče je vzgojen kot katolik), podkrepljeno z medkulturno solidarnostjo, ki jo je premogel moj ata, se je obrestovalo v kozarcih multivitaminskega soka, ki jih je za delavce prinesla mama. [To so lahko.]

Seveda ne! Medkulturni dialog ima s to interakcijo tako malo opraviti, kot s tisto, ko na štantu Albancu rečete: »Pa brez čebule, prosim!« In tako malo, kot ima za opraviti v športu, kjer gre za tekmovanje po enotnih pravilih, znanih vsem (nekaj drugega je, če preko športa utrjujemo vezi in se, morda, spoznavamo; toda pri tem gre za vzpodbujanje prijateljstva – če hočete - ne pa za 'eno glavnih vpletenih področij v problem medkulturnega dialoga'). Hočem reči: problematično postane, če koncepte, ki so konec koncev stvar strokovne literature, prenašamo na poljubne situacije. Gotovo je OK, če širimo 'zavest o drugih kulturah' in 'drugačnih načinih dojemanja sveta',  toda to moramo početi premišljeno (medkulturnost je sicer pomembna pri razpoznavanju človeškega potenciala v različnih skupnostih, kot tudi pri iskanju možnosti za nove oblike demokratičnega sobivanja z večjo družbeno kohezijo); če ne, smo soočeni s slabimi stranskimi učinki. Kakšni so ti v primeru zlorabe (v smislu napačne aplikacije in v smislu napačnega dojemanja pojma) medkulturnega dialoga?

Prvič, problematično postane nekaj, kar sprva sploh ni bilo. Recimo interakcija mojega ateja z delavcem. Seveda gre v zgoraj opisanem primeru za popolnoma vsakdanjo situacijo, ki je popolnoma neproblematična in je plod povsem običajnega, človeškega, komuniciranja (in zagotavljam vam, da: a/ moj ata ni medkulturni filozof, b/ niti ni bral tovrstne literature, c/ niti se ni udeležil konference o medkulturnem dialogu v Ljubljani spomladi, č/ niti mu nisem jaz težil s temi stvarmi – ker se mi je zdelo zaenkrat še nepotrebno). Poseben 'teoretski preudarek' bi v zgornji situaciji lahko izpadel samo groteskno in bi dejansko predstavljal oviro (časovno morda) na poti k odžejanju delavcev. Delali so in bili so žejni; ker niso hoteli piva, so dobili sok; to je vse. Rekli boste: nalašč si izbral ta primer, da lahko zdaj iz njega narediš svojo poanto. Seveda: deloma imate prav. Deloma pa nikakor ne. Medkulturni dialog smo zares začeli aplicirati na tista področja, ki so povsem izven njegovega dometa. Recimo: šport. Pa ne samo šport. Zelo problematično postane, ko problematiko medkulturnega dialoga prenesemo na področje globalne ekonomije in trgovine, pa tudi na vprašanje osnovnih človekovih potreb. O tem spodaj pod 'drugič'.

Za medkulturni dialog, tako kot za vse ostale koncepte, velja stara modrost analitične filozofije: če njegov pomen razširimo tako, da pokrije vse primere (npr. komunikacije), potem osnovni pomen v celoti izgubimo. Če je medkulturni dialog vse, kaj potem ni medkulturni dialog? [Morda pogovor samega s seboj; pod pogojem, da ne uporabljam vsem znanega jezika (kajti ta je družbeno posredovan, je hkrati od drugih); torej – pogovor s samim seboj v wittgensteinovskem zasebnem jeziku; toda ta je nemogoč – contradictio in adiecto; HM?]

Drugič: »Bantujska misel je ontološka, Bantujce zanima zgolj ontološka zadovoljitev. Spodobne plače? Dobra bivališča in hrana? Povem vam, ti Bantujci so čista duhovna bitja: 'Kar hočejo, ni toliko izboljšanje njihove materialne in ekonomske situacije, temveč pripoznanje s strani belega človeka in spoštovanje njihovega človeškega dostojanstva, njihove polne človeške vrednosti.' Na kratko: dva ali trije vzkliki za bantujevsko nesmrtno dušo in to je to. Malce preenostavno, morda?« (citat je vzet iz Hountondjijevega članka ‘An alienated literature’, v: The African Philosophy Reader, str. 127). No, natanko to se zgodi, če problematiko svetovne revščine in osnovne potrebe ljudi razumemo v 'medkulturnem smislu.' Hočem reči: če globalno ekonomsko problematiko predstavljamo kot stvar kulturnih razlik, je čisto mogoče, da nam bo rešitev katastrofalnih razmer še naprej uhajala; da ne rečemo, da s tem lahko dejansko pričnemo celo o(in: u)pravičevati obstoj neenakosti (črnuhi so lenuhi). Skušali bomo razumeti in modrovali, kakšna je ontologija 'plemenskih ljudstev', medtem pa nam bodo ta ljudstva pomrla od neprimernih bivalnih razmer ali shirala v tovarnah. Če v debato na tem mestu vpeljemo 'medkulturni dialog' in vprašanje, kako je komuniciranje med kulturami sploh mogoče, ali: kakšne so vrednote npr. Bantujcev, bomo v resnici z ukrepi odlašali oziroma pričujoče razmere opravičevali. Človek, ki ga cenim, mi je enkrat v pogovoru rekel, da bi morali Evropejci namesto leta medkulturnega dialoga raje razglasiti leto Pokore. Glede na vse to bi si pravzaprav naredili uslugo, če bi slabo razumeti 'medkulturni dialog' enostavno odpustili iz službe 'uporabnih pojmov' in ga vrgli na cesto.

--