Peter Sloterdijk v Jezi in času piše, da je ''izum gledalca iz antične dobe prišel do svojega konca v židovski apokalipsi''. Grki so, opaža, ustvarili teater in stadion, Rimljani so spektaklu doprinesli z borbami v areni, toda šele Hebrejci so z idejo Apokalipse cel svet spremenili v areno, v kateri se sile Dobrega borijo proti silam Zla.

Sedeti in čakati – se ne zdi to dober nasvet? Toda mar ne izvira vsa človeška stiska iz tega, da človek ne more ostati na tribuni? Na koncu se vendar vključimo v svet, svet pa vedno najde način, da se spremeni ter s tem spremeni in rani tudi nas.

V Ulcinju je, na primer, obstajalo na desetine vodnjakov. Kristalno čista voda se je iz Bijele Gore zlivala po Novi Mahali in prišla do trga. Včasih je bilo za srečo potrebnega malo. Recimo, da imaš ob pripeki  – tukajšnje pripeke pa znajo biti zares apokaliptične – možnost nekje piti mrzlo vodo.

Ulcinjskih vodnjakov več ni. Vodnjaki so zazidani, zabetonirani, na njihovih mestih so zrasle hiše in poslovni prostori. Vsak od teh vodnjakov pa je govoril svojo zgodbo o starih časih. Vsakega od teh vodnjakov je nekdo izdelal, dal nekaj vklesati vanj. Imel je nek razlog: neko ljubezen ali žalost, ki ji pripada, zaradi katere ga je dal napraviti. Ljudje z zidanjem in vzgajanjem otrok nagovarjajo večnost: računajo, da jih bodo njihovi otroci in nepremičnine obranili pred pozabo. Spomin na graditelje vodnjakov, na njihov čas in zgodbe, je živel veke dolgo. Ni pa preživel nas.

Katere male stvari, katere larger then life trivialnosti še manjkajo? V Ulcinju, na primer, ne morete več kupiti jufke za pito. Mala trgovinica v senci stolpa z uro, kjer se je kupovalo jufko in kadaif, ni zdržala pojava velikih trgovinskih verig, ki so kot plenilke iztrebile male obrtniške trgovine.

Uničijo se vam čevlji – nimate jih kje popraviti. Čevljarstva več ni. Med drugim ljudje tudi vse manj hodijo. Še malo, pa bodo noge doživele isto usodo kot možgani – ne bomo jih več potrebovali. Kaj naj v takšnem svetu počnejo šuštarji, ki so svoja življenja preživeli v modrih haljah, v malih, temnih trgovinah, med vonjem lepila, krpajoč čevlje, da bi ti zdržali še eno zimo?

Bi popili bozo, ki vas vedno spomni na otroštvo? Ne bo šlo. V slaščičarnah, kjer so prodajali bozo, sedaj prodajajo pločevinke tako imenovanih priznanih svetovnih znamk. Tam, kjer so včasih delali dobre tulumbe, sedaj delajo neužiten tiramisu.

Toda medtem, ko je to izginjalo, nismo govorili o ničemer drugem kot o tradiciji in identiteti, bajke, ki jih odrasli govorijo otrokom. Vendar tradicije in identitete ne ustvarjajo velike verske in patriotske zgodbe, ki se jih pripoveduje ob espressu, pod sončniki z logotipom coca-cole. Tradicijo in identiteto boste prepoznali tedaj, ko boste svojega otroka peljali na tulumbe v slaščičarno, kamor je vas peljal vaš oče, na poti srečali čevljarja, ki se ga spomnite še iz otroštva, se z njim pozdravili, kot ste se pozdravljali tudi tedaj, in bo cela scena videti, kot bi bila zamrznjena v času: kot da se čevljar ne bi nikoli premaknil iz svoje čevljarne, kot da je celo vaše življenje minilo med dvema korakoma: prvim, ki ste ga storili držeč za roko očeta, in drugim, ki ga delate držeč za roko sina.

Svet, kot smo ga poznali, pred našimi očmi izginja. In izginja vse hitreje. Pejsaže, ki jih imamo v spominu – makija, ki se spušča v morje, reke z rumenimi cvetovi metline, ki se prelivajo v vse odtenke modre, od prosojnih plitvin do sinjih globin – postajajo skladišča izkoriščenega gradbenega materiala, ki jih nekateri imenujejo tudi naselja. Izginjajo vonji in zvoki, s katerimi smo živeli. Mimo njih smo hodili, kot da jih ni. Sedaj, ko jih v resnici ni, njihovo odsotnost občutimo kot nenadomestljivo izgubo. Enako je z ljudmi, ko so nam blizu in vonjem borovega gozda – mokra zemlja, smola, jod – zgodaj zjutraj: morali so izginiti, da bi razumeli, kako jih potrebujemo. Vsako takšno izginjanje ni drugega kot apokalipsa. Celo življenje je niz intimnih, mikro apokalips: tisto, kar smo imeli radi, izginja, nostalgija pa postaja naša religija. Obupano se trudimo, da bi se spomnili čim več stvari. Toda spomin bledi: tako veliko je tistega, kar zgubimo in tako malo onega, kar uspemo v spominu ohraniti. In samo ogromna žalost priča, da je tam, kjer se na koncu odpira zevajoča praznina, nekoč bilo nekaj.

jufka – domače vlečeno testo za pito

kadaif – vrsta orientalske sladice

boza – orientalska pijača, koruzna moka, sladkor

tulumba – sladica iz cvrtega testa, ki mu dodajo sladek sirup

makija – sredozemsko zimzeleno grmičevje

--

Prevedla: Dijana Matković