O svoji izredni življenjski izkušnji in zavidnemu mednarodnemu uspehu se je namreč razgovorilo dekle, ki je, pozor, statiralo v film Seks v mestu in celo spoznalo štiri zvezdnice tega megaspektakla, ki je kot naročen med nogometnim prvenstvom zamotil naše nogometa naveličane boljše polovice.

Sam sem zato med ogledom te duhovite ekranizacije zbranih del revije Cosmopolitan, vseskozi s pogledom prečesaval druge in tretje plane posnetkov in se s pogledom prebijal mimo Manolo Blanik čevljev in Louis Vittonovih torbic, da bi nekje za hrbtom Sarah Jessice Parker morda le uspel zagledati obraz najbolj uspešnega slovenskega dekleta po Melaniji Knavs. Naključje pa je žal hotelo, da naše novopečene zvezdnice med tisočimi mimoidočimi obrazi, nisem prepoznal.

O statiranju bi vam lahko predaval. Ne samo, da sem sam, največkrat po sili razmer, statiral v številnih televizijskih oddajah in filmih, temveč je eden mojih premnogih poklicev, ki mi pomagajo preživeti, tudi zbiranje, vodenje in režiranje statistov.

Zato statiste občudujem. Občudujem ljudi, ki so pripravljeni za štiri evre na uro (takšna je tarifa v Sloveniji) stati na julijskem soncu v novembrskih kostumih ali obratno. Občudujem veselje ljudi, ki si želijo vsaj enkrat v življenju biti zraven in iz bližine opazovati mukotrpen nastanek filma. Občudujem ljudi, ki jim filmski svet resnično nekaj pomeni in jih osrečuje že to, da se lahko skoraj nevidni sprehodijo nekje v ozadju posnetka in s tem poskrbijo, da je to ozadje 'polno in migetajoče'.

Pred dnevi smo končali snemanje igrano-dokumentarnega filma o bratih Rusjan. V njem je statiralo okoli 50 ljudi, domačinov iz Mirna in njegove okolice. Kljub neznanski vročini na Mirenskem letališču so ti ljudje v toplih oblekah iz začetka 20. stoletja potrpežljivo stali na soncu. Ob krajših premorih niso tekli v senco, temveč so se navdušeno fotografirali pred krasno maketo Rusjanovega letala Eda 1. Fotografirali so drug drugega in ustvarili nešteto 'gasilskih' fotografij, ki jih bodo razobesili po svojih kulturnih domovih, v spomin na ta, za njih, neponovljiv dogodek, ko so lahko nastopali v filmu o svojem slavnem someščanu.  

Kdorkoli bi od daleč opazoval te ljudi, ne bi mogel razumeti njihovega navdušenja nad tem, da lahko pri osemintridesetih stopinjah v senci in povišani koncentraciji ozona stojijo več ur domala nepremično na soncu v debelih srajcah, telovnikih in suknjičih. Prepričan sem tudi, da bi to svoje navdušenje ti ljudje še sami težko opisali z besedami in ga razjasnili nevpletenim. To so bile enostavno njihove osebne zgodbe, ki so se s koncem snemanja spremenile v lepe vaške pripovedi in skupne spomine, ki jih bodo obujali na medsebojnih srečanjih.

Iz ene takšne simpatične osebne zgodbe so skušali v Žurnalu ustvariti izjemen dosežek, ki naj ga občuduje celotna Slovenija. Naravnost žalostno je, da slovenski mediji na tako veličasten način slavijo mlado statistko, vendar to za medije, ki za najbolj uspešno Slovenko združno razglašajo lepo dekle, ki se je 'uspelo' poročiti z ostarelim bogatašem, ki plešo skriva pod lasuljo, niti ni presenetljivo.

Kakor ni presenetljivo to, da ti mediji niso prepoznali marsikaterega resničnega dosežka kakšnega slovenskega filmskega ustvarjalca. Samo spomnim naj, da so slovenski mediji pred leti povsem prezrli uspeh avtorjev, ki so sodelovali pri oskarjevskem filmu Nikogaršnja zemlja. Scenograf Duško Milavec, kostumografka Zvonka Makuc in maskerka Mirjam Kavčič so bili del najožje avtorske ekipe filma in so zato povsod po svetu prepoznani kot dobitniki oskarja. Le pri nas jih ni nihče nikoli nič vprašal. Podobnih, resničnih zgodb o uspehu pa je na raznoraznih področjih kulture, znanosti in gospodarstva še nešteto.

A za medije, ki jih zanima stiskanje mozoljev, to najbrž niso dovolj zanimive zgodbe, ker nihče izmed teh ljudi njihovim bralcem ne more razkriti velike skrivnosti vredne dvostranskega intervjuja, da so zvezdnice Seksa v mestu zasebno štiri super punce.

p.s.: Lansko leto je moja tašča v Londonu spoznala Emmo Thompson in z njo celo poklepetala o Sloveniji. Če Žurnalovce zanima narediti z njo dvostranski intervju na sredi svojega časopisa, jim z veseljem posredujem njeno številko.

--

Povezave:

Goran Vojnović: Pot pod noge (kolumna, Airbeletrina)