Ponedeljek, 30. junij 2008

Eksces je nadloga naše civilizacije. Temelji na pohlepu, krepi se v egoizmu, v vse bolj razširjenem svetu potrošništva pa se je naravnost razcvetel.

Eksces je pravzaprav glavni vzrok za sodobno dilemo človeškega obstoja, od zdravstvenih težav zaradi prevelike teže ali modnega stradanja do življenjskih slogov, ki  jih narekujejo pretirane zahteve glede okolja ter osebnih razprtij in vojn, ki jih določata neomejeno izvajanje moči in uničevanje. Slovarska razlaga ekscesa običajno pravi, da gre za vedenje, ki presega običajno, razumsko ali zakonito, kar kaže na neuravnovešenost, izgubo nadzora ali celo kontroverznost.

Najbolj izraziti glasniki sodobnega ekscesa so mediji, od popularnih revij do zabavnih televizijskih kanalov, katerih vsebina neutrudno časti potrošništvo kot obliko sodelovanja, pretirano potrošništvo pa kot obred, ki vodi k uspehu. Skladno s tem postaja eksces merilo za to, kako živimo z drugimi in počnemo to, kar počno drugi, naj gre za zapravljivega soseda ali pretirano oboževanje idola. Eksces predstavlja tudi novo priložnost za rivalstvo, saj predajanje temu občutku postane kolektivni trud, združevanje številnih enako mislečih potrošnikov pa daje občutek varnosti.

V sferi družbenih lestvic se eksces pogosto uporablja kot mehanizem, ki omogoča bližnjico do iskanega statusa v obliki nakupovanja in vidnosti materialnega bogastva, naj gre za velikost želodca ali velikost hiše, sloga oblačenja ali stil, ki je prepoznaven z avtomobilsko znamko. Znamenja bogastva konec koncev dodatno utrjujejo udobno atmosfero samorazvajanja, ki odseva samozadovoljstvo, spodbuja srednjerazredno zavest in podpira tako želeno podobo uspeha.

Na ta način eksces zadovoljuje potrebe vidnega potrošništva, ki presega osnovne potrebe po hrani in strehi nad glavo, pomaga političnim voditeljem graditi svetovne nazore, ki so sami sebi namen, in poganja kolesje kapitalizma. Poleg tega je eksces posledica neutrudnega proizvodnega kroga, ki ga povzroča ekonomski sistem z vztrajnim zagovarjanjem stalne rasti. Eksces postaja izziv, ki zaobjema ne le trgovski svet, ampak tudi področje kreativnega oglaševanja, ki mora tako ekscesivne izdelke kot ekscesivno vedenje prodajati kot sprejemljive ali celo zaželene potrebe sodobnega človeka. Eksces je tako običajno povezan z nečim novim, modernim ali posedovanim, ki v iskanju dobrega življenja naposled postanejo pozitivne vrednote.

Uveljavljanje ekscesa kot oblike potrošništva določa osnovne pogoje vseh vidikov sodobnega življenja, vključno z njegovimi negativnimi posledicami kot sta nezmernost in pretirana razvajenost. Slednji se ne odražata le v osebnih ovirah, ki so povezane z vse večjim številom rakavih obolenj, srčnih in drugih bolezni, ampak tudi v rastoči zadolženosti zaradi plačevanja s kreditnimi karticami in masivnih finančnih krizah, ki se kot kuga širijo znotraj naprednih industrijskih družb, kjer finančne zmožnosti določajo posojilodajalci, ki postanejo tipični element razumnega obstoja. Življenje prek meja posameznikovih zmogljivosti je namreč še ena posledica ekscesa kot potrošniške ideologije. Eksces torej vedno vodi ne le v propad bioloških sistemov, ampak tudi v zrušenje političnega in ekonomskega reda.

Ravno pretirano politično samopoveličevanje je nedavno povzročilo nevaren presedan, ki je odprl vprašanje velikih moralnih in pravnih težav v zvezi z arbitrarno uporabe sile. Začelo se je z Bosno in nato nadaljevalo v Iraku, Afganistanu, Palestini in zdaj še mnogih drugih državah, kjer se vojaška moč uporablja za pobijanje neoboroženih civilistov, med njimi tudi novinarjev, kar vsepovprek in včasih celo namerno. V tem primeru so zaradi ekscesa Združene države Amerike in njeni zavezniki, na primer, prenehali veljati za branilce človekovih pravic in vzor delujoče demokracije.  

Iz same ideje o ekscesu pa se kljub temu poraja vprašanje, kaj sploh je zadostno ali razumno? Če ni nobenih posebnih meril, postane to vprašanje zelo problematično. Trenutna ponudba informacij v medijih, vključno z internetom, bi lahko recimo veljala za pretirano, če gledamo na okorno zasičenost, ki nima trdne rešitve glede zmožnosti in sposobnosti pretoka informacij. Vemo, da omejeno znanje, intelektualne omejitve in splošna apatičnost še dodatno otežujejo problem upravljanja in razumevanja informacij, ki so potrebne za delovanje v demokratični družbi, kjer je ključnega pomena sodelovanje. Toda koliko je preveč in zato proti-produktivno? Podobno nejasno je tudi vprašanje medijske porabe. Koliko gledanja televizije je preveč, v primerjavi recimo z branjem ali kakšno drugo prostočasno dejavnostjo? Odgovor morda tiči v boljšem razumevanju različnih stopenj kulturnega razvoja, izobrazbe in navad, ki nenehno vplivajo na to, kako oblikujemo svoje potrebe ali želje.

Ali je potemtakem eksces kot vedenje sploh v nasprotju s podedovano človeško naravo? Zgodovina zahodne družbe je polna primerov ekscesivnega obnašanja posameznikov: od prehranjevanja in pitja do boja ter skupinskih ekscesov, vključno z masovno proizvodnjo in potrošništvom, pa tudi rasizmom, seksizmom in oblastništvom. Po drugi strani pa je družbeni in industrijski napredek ustvaril ustrezno okolje, v katerem se lahko eksces širi kot dopustno, če ne kar sprejemljivo početje. Čas torej ni prinesel velikih sprememb, razen morda v intenzivnosti pretiranega početja, ki temelji na razpoložljivosti bolj učinkovitih sredstev in v izpostavljenosti takšnega početja podrobnejšemu opazovanju, ki nato postane merilo za širjenje ekscesa kot kulturnega in političnega fenomena.

V mnogih industrializiranih družbah je eksces postal zaželen življenjski slog, ki presega zgolj razredni status in sloni na dostopnosti izdelkov in storitev, ki morajo ustrezati prioritetam posameznikov. Eksces si lahko privoščijo vsi, kar krepi občutek pomembnosti posameznikov kot takih in znotraj skupnosti enako mislečih. Takšno spogledovanje z ekscesivnostjo kot občasno bežanje pred razumnostjo in običajnimi pričakovanji predstavlja odmik od rutinskega obstoja, v katerem neizbežno grožnjo dolgčasa prežene obljuba nepričakovanih posledic. Eksces namreč skriva presenečenja in predstavlja nekakšno tveganje. V umetniških krogih tako obstajajo številni primeri ekscesa, saj je oblikovanje umetniškega izraza in izražanje idej pogosto tvegana igra.

Sama ideja ekscesa, ki jo dopolnjuje, na primer, še pojem presežka ali pretirane razvajenosti, kaže tudi na neskromnost in tako odpira še eno vprašanje: Kaj se je v sodobnih časih zgodilo s skromnostjo? Pri posamezniku gotovo velja za dobro lastnost, toda kljub verskim naukom in moralnim pobudam bi zelo težko našli družbeno gibanje, trend ali vsaj kakšen namig, ki bi zagovarjal, da skromnost sodi tudi v družbo.

Skromnost je, nasprotno, postala uporabna krinka za vse, ki živijo v ekscesu, tako da znova definirajo vse njene možne oblike kot preprosta darežljiva dejanja ali obupan trud za nepopolnost. Eksces se v tem primeru zoži na nepopolnost, napako ali napačno predstavo proti ideji uravnoteženosti, stabilnosti in samonadzora.

Že to, da se eksces v javni razpravi o posamezniku in družbi obravnava kot zaskrbljujoč koncept, kaže, da je posameznikova in institucionalna harmoničnost trenutno v težkem položaju v tem svetu, ki ga določajo družbene, ekonomske in politične omejitve, ki vse bolj izginjajo.

In tako se vse skupaj strne zgolj v lov za določenimi cilji, ne glede na možne posledice, še posebej za sočloveka. Na tem mestu postane eksces brezsrčno početje, ples na vulkanu, brez skrbi glede prihodnosti, a s trdnimi zahtevami za tukaj in zdaj. Rezultat takšnega ravnanja je oblika sebičnosti, v kateri je pretiravanje glavna strategija za dosego osebnih ali institucionalnih ciljev.

Premik preko običajnega, razumnega ali zakonitega vedenja predstavlja osebno tveganje ter družbeno in politično nevarnost, ki lahko celo zamaje blagor posameznikov in institucij. Hkrati pa je treba priznati, da pretiravanje prinaša zadovoljstvo, saj nudi zapeljive alternative, ki lahko izzovejo namen in smisel našega obstoja.

--

_______________________________________________________

Profesor doktor Hanno Hardt sodi med vidne komunikologe v svetu. Kot upokojeni profesor komunikologije in novinarstva še vedno sodeluje z Univerzo v Iowi v Združenih državah Amerike, od leta 1986 pa tudi s Fakulteto za družbene vede Univerze v Ljubljani, kjer je od leta 1998 tudi redni profesor. Svoja dela je objavljal v najuglednejših revijah s svojega področja, obenem je tudi avtor več monografij, ki so izšle pri mednarodno uveljavljenih založbah. Leta 2004 je prejel priznanje Ambasador Republike  Slovenije za znanost.