Kot je leto 1945 dolgoročno obveljalo za leto zgodovinskega poraza, ki je brez resničnega zmagovalca, tudi za leto 1991 v osemdesetih demokratizirane družbe priznavajo, da so skupaj s svojim velikim idealom iz njega odkorakale kot poražene. »Nastanek človeka je bil priložnost; morda je še priložnost. A povsem drugje, kjer iščejo sodobne družbe izhod,« je v enem od zadnjih intervjujev izjavil Taras Kermauner. Ker je danes na vsakem koraku jasno, da so demokratične ideje papirnate, v krščanstvu temelječa morala dvoumna, da imamo namesto etike cinizem, državni ugled pa je nad ceno vsake socialne politike, je najbrž čas, da se mlajše generacije nehajo zgledovati pri svojih neposrednih predhodnicah (tistih, ki si jim ali so si same nadele oznake depolitiziranih, apolitičnih in antipolitičnih) ter poskušajo zavzemati vsaj okvirna stališča do najpomembnejših tem, pri čemer naj čiščenje zgodovinske nesnage ostane naloga tistih, ki jo vzdržujejo. Mlajše generacije bi se morale oborožiti z vztrajanjem izven prevladujočih delitev, v konstruktivni kritiki obstoječih vrednostnih sistemov, sploh pa z razgledovanjem proti prihodnosti.

Da so intelektualci lakmusov papir duha družbe, po malem pozabljamo. »V starem režimu je bila to predvsem kulturniška elita, humanistična inteligenca, šolniki, akademiki itn., danes so to podjetniki, finančniki, visoki državni uradniki, politiki. Po tem, kdo sedi v prvih vrstah, se vidi, kdo je glavni v družbi,« je pred nedavnim ugotavljal Dušan Jovanović v Sobotni prilogi. Če so torej nekoč v prvih vrstah kulturnih dogodkov posedali intelektualci kot predstavniki družbene elite, so danes na njihovo mesto stopili politiki, državni uradniki najrazličnejših kadrovanj in pa predstavniki kapitala. Pogled na direktorja delniške družbe, ki v soboto zvečer z ženo ob rami odgovore na večna vprašanja išče v gledališki predstavi, je nedvomno naravnost ganljiv, pri tem pa je bolj kot sprememba temeljne družbene strukture, zaradi katere so vodilna mesta v družbi zavzeli predstavniki kapitala, problematična izgubljena avtonomija intelektualca, ki ni danes nič manj vpet v ideološki koleselj kot kapitalist ali politik (Taras Kermauner: »Današnji pisatelji so le pomožni politiki, le agitprop oddelek strank ali pa, kar je še huje, zaostali v preteklosti, katere obnavljanje je danes groteskno.«), prav na mladih generacijah pa je naloga, da pojmu intelektualca vrnejo izgubljena pomen in vlogo.

Ob smrti Tarasa Kermaunerja se je na portalu, po katerem pravkar »listate«, pojavila vest z novico pod naslovom »Taras Kermauner, luč novi generaciji«. Morda ste med tistimi, ki ste se vprašali, zakaj naj bi bil literarni zgodovinar luč prav novi generaciji in katera oz. kakšna populacija se pravzaprav skriva pod nadimkom »nova generacija«. Zakaj je človek, ki je v enem izmed intervjujev zadnjih let izjavil, če izjave zberem in zreduciram na: »domoljubne« (da so mali narodi karikatura družbe; da so Slovenci dandanes polni nizkotne, pritlehne samozavesti in da jih tudi fizično ne more gledati; da jih ideologija-reklama trga vzgaja v koruptneže, užitki in zmehčanost kapitalizma pa vodijo v nov sloj hlapcev), »kulturotvorne« (da opravljajo kulturniki drugorazreden poklic, da so sumljivi in da se mu gravžajo; da je kultura, kakršno goji današnja Slovenija, tržna ali pa maska-alibi za nesposobne, za ljudi, ki nimajo moči, da bi pogledali resnici v oči) in »človečanske« (človek je analogen udu živalskega krdela; etična javnost pa v postmoderni liberalni družbi ni več mogoča); torej, zakaj predstavlja Kermauner novi generaciji luč in ga je sodeč po izpričani naklonjenosti vzela celo za svoj svetel zgled?

Predvidevam in ugibam, da nakazuje težnjo ali pa vsaj željo mlade generacije, da si za zgled vzame ideal, ki je sledenja vreden, še bolj pa težnjo, da v svoj »program« in življenjsko držo všteje celostno kritičnost, ki ne priznava enoumja, poenostavljanj, apriornih resnic, sploh pa ne veljavnih političnih delitev. Boljšega, kot je spremembam naklonjena formirajoča se generacija, si daljnovidna in celovitemu (s poudarkom oz. izhodiščem v humanističnem) napredku naklonjena družba ne more želeti. Za slovensko družbo namreč Taras pravi, da bi imela »neomejene možnosti, če bi znala omejiti moč omejencev,« kot isti družbi napoveduje tudi, da se ji po obdobju zmag v devetdesetih bližajo »trši časi, ki terjajo več odločnosti.« Najbrž terjajo tudi razbremenjen, prevetren, racionalen in po potrebi radikalen pogled, kakršnega bi morala prinesti generacija osemdesetih s svojimi naslednicami.

--

Mojca Pišek, redna sodelavka Airbeletrine, literarna kritičarka, novinarka Dnevnika