Ne glede na svojo pregovorno ogroženost na Fužinah, slovenski jezik spada med glasne. Družine in sosedje, ki se med seboj pogovarjajo v slovenščini, so praviloma v dvigalu glasnejši od onih, ki za medsebojno komunikacijo uporabljajo neslovenske jezike.

Če se tako v fužinskem dvigalu peljete s sosedo, ki se v slovenščini pogovarja s svojim labradorcem, boste lahko nemoteno poslušali slovenske besedne zveze 'fuj to', 'pusti strica pri miru', ali 'nisi še na vrsti, to ni najino nadstropje'. Te besede bodo v večini primerov povedane jasno in glasno. Oba z labradorcem jih bosta brez težav razbrala.  

Povsem drugače pa je, ko ste na poti iz pritličja z mamo in otrokom, ki se pogovarjata v neslovenskem jeziku. Mamine ljubeče besede boste takrat zelo težko razbrali. Pa ne zaradi vašega nerazumevanja malčkove materinščine. Saj ste vendar s Fužin. Maminih ljubečih besed ne boste razbrali zato, ker jih bo mama plašno šepetala svojemu sinčku na uho. Pravzaprav boste šele, ko bosta izstopila v osmem nadstropju in vam namenila zamrmran 'nasvidanje', zaslutili, da je šlo za neslovenščino. Prepričali pa se boste nekaj trenutkov kasneje, ko bodo s hodnika v vaše odhajajoče dvigalo vdrle glasne, nezašepetane mamine besede: »Otključaj mami vrata, dušo!«

Šepet v dvigalu je na prvi pogled povsem nedolžna fužinska posebnost, a skriva v sebi globoko in bolečo problematiko ljudi različnih narodov in narodnosti, ki prebivajo v Sloveniji in ki se vas še kako tiče.

Omenjeni nekajletni deček bo kmalu zaznal plašnost svoje mame. Otroci namreč bolje kot odrasli zaznavajo svet okoli sebe. Povezal bo mamino šepetajočo materinščino in njeno plašnost pred drugimi ljudmi v dvigalu. Ta majhen srčkan otrok bo zaznal svojo drugačnost in zaznal bo, da se njegova mati njegove drugačnosti sramuje.  

V rahlo bolj ponesrečenem primeru bo ta ubogi malček celo vzročno-posledično povezal mamino šepetanje z vašim nonšalantnim in samozavestnim vstopom v dvigalo. Še več, njeno sramežljivo bolščanje v tla bo povezal z vašim sproščenim 'dober dan' in s prijateljskim 'adijo'. Vi in vaša pravilna glasna slovenščina bosta v njegovih nedolžnih otroških očeh postali družinski sovražnik številka ena, čeprav je vaš največji greh v tem, da bi mamo tega simpatičnega dečka v drugačnih okoliščinah povabili na pijačo ali v kino, malčku pa z veseljem kupili sladoled.

Najglasnejši med vsemi jeziki v fužinskih dvigalih pa je nedvomno pubertetniška čefurščina. Ponavadi jo šumeče oblečeni in z briljantino premazani srednješolec uporablja, ko se vam s cigareto v roki in mobitelom na ušesu brez pozdrava in pogleda pridruži na vaši vožnji v pritličje. Kot da vas ne bi bilo v dvigalu, se on na ves glas pogovarja z nekom, ki ga najbrž čaka v pritličju in ga brzčas dobro sliši tudi brez pomoči telefonskega signala. Za ta jezik je značilno to, da ima prvine slovenskega in številnih drugih jezikov, a kljub temu ni podoben ničemur. V glavnem pa je, nasprotno vašemu prepričanju, namenjen prav vam. 

Ne glede na to, da ob njegovem vstopu spustite pogled in se stisnete v svoj kot dvigala, po prihodu v pritličje vseeno zamrmrate svoj 'nasvidenje' in še enkrat na hitro ošvrknete tega mulca, saj se vam zdi od nekod zelo znan. Na svoje veliko začudenje boste po večdnevnem premlevanju ugotovili, da gre za tistega ubogega dečka, katerega mama je nekoč pred vami pobešala glavo in mu ljubeče šepetala na uho.

Fant je pač od takrat malo zrasel in ni več tako srčkan kot je bil. Njegov odnos do vas pa se je medtem poglobil in zdaj svojemu družinskemu sovražniku odkrito in na ves glas sporoča, da zaradi svoje drugačnosti ne namerava spuščati pogleda. Vam na ljubo in neljubo bo to svojo drugačnost razkazoval in vam jo nabijal direktno na nos.

Materin strah pred vašo pravilno slovenščino je namreč pri njem s časom prerasel v občutek manjvrednosti, ki se je postopoma stopnjeval in na koncu izbruhnil v potrebo po samopotrditvi pred vsemi, ki pravilno sklanjajo, spregajo in naglašujejo. On že ni eden od vas, ki ste njegovo mamo silili k šepetanju in pobešanju glave. Ne, on vas zaradi tega odkrito prezira in na vso moč se bo trudil, da vam ne bo nikoli podoben.

Žalostno je to, da ste in obenem niste nič krivi. Vi ste samo lepo pozdravljali, ker so vas tako naučili doma. Z dvigalom pa ste se, glede na to, da živite v desetem nadstropju, morali peljati. Zdaj pa se sprašujete, kako je lahko iz tako prisrčnega malčka zrasla ta maškara z obupno frizuro in mobitelom.

Trik je v tem, da sploh ni potrebno veliko. Obsojajoči pogled vam je lahko nekoč povsem nezavestno in nenamerno ušel, nek vaš komentar pa je bil morda le navidezno nedolžen. Zaznati občutek ogroženosti nekoga in mu s svojim početjem pomagati, da se bo počutil enakopravnega, je namreč izjemna veščina, ki so jo zmožni le redki. Od človeka zahteva precej pozornosti in truda ter mnogo razumevanja in spoštovanja, rezultati pa ponavadi niso takoj vidni. Pravzaprav bi bilo od vas že skoraj krivično pričakovati obvladovanje te zahtevne veščine.

A na koncu je vendarle največja težava v tem, da se večina ljudi niti približno ne zaveda, da se ta skrajno zapletena zgodba začne s skoraj neopaznim šepetom v dvigalu.

--