Torek, 20. maj 2008

»Jezik je svet« je bil dvoumen slogan ob letošnjih dnevih knjige. Kadar kdo govori  o svetosti jezika, postanem živčen. Svete stvari dišijo po absolutnem, to pa je pri jeziku nevarno. Jezik je orodje in mora kot tak imet možnost, da se razvija in napreduje.

Poveličevanje »pravilne« slovenščine je napravilo že dovolj škode in bi bil že čas, da se zavemo, da brez skrbnih obrezovalcev naš jezik ne bo podivjal in razpadel. Čeprav je bilo jezikovno čistunstvo v določenih obdobjih verjetno nujno potrebno, če si je hotela slovenščina utret pot v višje meščanske kroge, Prešernova »Nova pisarija« dokazuje, da se je s skrbjo za čistost slovenščine pretiravalo že od samih narodotvornih začetkov.

Tudi trditev, da se brez »knjižnega jezika« Prekmurec in Primorec ne bi razumela, je bosa, saj poleg knjižne obstaja še kar nekaj drugih slovenščin, znotraj katerih se lahko srečata. Nič nimam proti »knjižni slovenščini« – a naj jo zborno izreka tisti, ki ga to izpolnjuje in napolnjuje, ostalim pa naj bo dovoljeno, da govorimo po svoje. Prepričan sem namreč, da je moč vsakega jezika v njegovi živosti in radoživosti. Ti dve pa sta od tega sveta, se pravi posvetni, in ne svéti.

Sicer pa bi namesto o »knjižni slovenščini« danes morali govorit o medijski slovenščini, saj se jezik ne širi samo skozi tisk, ampak tudi skozi druge medije. Določeni krogi, ki skušajo to javno slovenščino poenotit in očistit, so nam na ta račun v marsikateri film zakuhali čuden priokus patetične sterilnosti in neprepričljivosti. Kar dolgo je trajalo, da se je slovenski film tega (v glavnem) otresel in da počasi prihaja v zavest ljudi spoznanje, da sproščena raznolikost javnega jezika ne pomeni razpada naroda. V demokraciji vsak posameznik nosi odgovornost za svoj jezik in ga lahko po svoji volji  prilagodi situaciji, v kateri nekaj sporoča. Kdor se ne počuti v jeziku suverenega, bi moral imet na voljo strokovne priročnike in svetovalne službe. Tu vidim prihodnost za današnje lektorje. Nihče – razen producenta oziroma urednika – pa nima pravice spreminjat mojega »bojlerja« v nek namišljeno pravilen »grelnik«, saj je »grelnik« izraz, ki se preprosto ni prijel in zaživel. Vendar nam ga še naprej vsiljujejo zaradi njegove jezikovne čistosti v primerjavi z naravnost iz angleščine prevzetim »bojlerjem«. Kar lahko počnejo le tisti, ki jeziku ne priznavajo njegove posvetnosti in demokratičnosti, ampak se postavijo v vlogo svečenikov in uporabnikom jezika v imenu nedoseženega ideala vsiljujejo svoje norme. Zato se mi zdi vsako poudarjanje svetosti jezika nevarno, saj daje potuho tistim, ki se v imenu jezikoslovja grejo jezikotvorje in se igrajo boga ter namesto da bi pomagali tistim, ki bi se radi česa naučili, grenijo življenje nam, ki bi radi živeli in uživali v svetu svojega jezika.

Zato mi je v nasprotju z mislijo o svetosti jezika všeč drugi možni pomen slogana »Jezik je svet«. Verjamem, da je vsak jezik svoj svet. Ko berem v drugem jeziku, grem v drug svet. In napram drugim svetovom drugih jezikov so naše različne slovenščine hitro združene v eno, saj se vsi, ki pišemo, najpogosteje trudimo pisat tako, da bomo razumljivi kar najširšemu krogu bralcev. A to naj bo naša svobodna volja, ne pa prisila jezikovnih svečenikov. Če nekaj napišem v ljubljanščini, vem, zakaj to naredim. Tole besedilo, recimo, je mišljeno (mogoče še preveč) resno in ga zato pišem v neosebnem »knjižnem« jeziku, ki sicer nima nedoločnikov na –i, a je vseeno lahko razumljiv vsem izobraženim Slovencem.  Zato opravlja vlogo združevalnega jezika, preko katerega se formiramo kot narod.

Ni pri vseh narodih in jezikih tako, a pri nas je. Če bi bil narod tisto, kar je narojeno, in bi bil skuhan po receptu »Blut und Boden«, bi bili mnogi zadrti Heimatdienstovci Slovenci, kot so bile njihove babice in dedki. A nas kot narod določata jezik in lastna odločitev. Zato Vindišarji in Rezijani niso Slovenci, pa če smo mi še tako prepričani, da se motijo. Tu vlada demokracija in se narodnostno lahko opredeliš, za kar se hočeš. A ne glede na izjeme je za slovenski narod odločujoč faktor svet, ki ga določa jezik. In ker je, ob vsem spoštovanju do državljanov drugih narodnosti, naša država v osnovi slovenska, je račun jasen in preprost: slovenska država temelji na slovenskem jeziku. Resda je v naši ustavi omenjen enkrat samkrat, ko je rečeno, da je v Sloveniji uradni jezik slovenščina, a je splošno znano in dokazljivo, da je naš osnovni državotvorni element naš jezik. Po prvi svetovni vojni smo izgubili del Koroške, kjer so večinsko živeli Slovenci, in dobili Prekmurje, kjer so živeli ljudje, ki se večinsko niso imeli za Slovence, ampak za Vogrske Slovene. A so govorili jezik, ki je bil prepoznan za slovenskega in je tako raznoliki svet slovenskega jezika dobil še eno dimenzijo – panonsko brezrezervno predanost življenju. S tem delom sveta našega jezika smo dobili mnoge kulturne presežke, brez katerih bi bili opazno siromašnejši.

Eni bodo sicer rekli, da je temelj naše države naše ozemlje. Jasno je, da brez ozemlja ni države. A mislim, da se ne motim, če rečem, da brez samostojnega jezika danes na tem ozemlju ne bi imeli samostojne države. In ker je zaradi tega jezika nastala, najbrž ni odveč, če pričakujemo, da bo tudi kaj naredila za to, da bo ta jezik ne samo ostal, ampak tudi cvetel. Pa se, žal, zdi, da ni tako.

Država se po mojem preveč in premalo strokovno domišljeno vmešava v kulturno produkcijo. Selektivno podpira določene projekte, za kar ji vse preveč pomeni dobra ocena poznavalcev in vse premalo učinek pri občinstvu. Vem, da je nevarno ocenjevat kulturno produkcijo skozi njen uspeh pri njenih uporabnikih, vendar je to za državotvorni vidik nacionalne kulture najpomembnejši vidik. Pri nas se kot najpomembnejši vidik kaže uspeh umetnikov v tujini. Včasih se zdi, da nam doma njihovega dela sploh ni treba poznat – važno je, da so uspeli v svetu. A če hočemo vzdrževat in večat veselje do pripadnosti slovenstvu med tukajšnjimi ljudmi, jim moramo dat čimveč filmov in knjig, ki jih bodo zagrabile. In tu se mi zdi sklicevanje na nizek nivo okusa naroda podcenjujoč. Je mar »Petelinji zajtrk« zato, ker je imel tako velik obisk, slab film? In ravno za ta film je znano, koliko polen pod noge je v času nastajanja dobil od države.

To, da je Slovencev razmeroma malo, ne pomeni samo majhnega trga, za katerega v tem jeziku ustvarjamo, ampak smo tudi med sabo veliko bolj prepleteni, kot bi bili v večji skupnosti in je med ljudmi, ki bi se v večji skupnosti komajda poznali, namesto trezne distance vse polno starih zamer, simpatij ali empatij. Prav zaradi tega bi poleg strokovnega vrednotenja raznih komisij, ki praviloma ocenjujejo delo svojih znancev, morali vzpostavit tudi sistem, ki bi na enak način pomagal vsem proizvodom, ki so zaradi majhnega trga hendikepirani. Idealna bi bila ničta stopnja davka na dodano vrednost za vse izdelke, ki širijo slovenščino. Pa seveda še marsikaj, kar bi prispevalo k večjemu veselju uporabnikov slovenščine do jezika, ki je temelj naše države.

Če pogledamo, kako se s svojimi kulturnimi izpostavami pri nas trudijo nekatere druge države, recimo Italija in Francija, je pogled na to, kaj za promocijo slovenščine (poudarjam slovenščine, ne pa prevodov slovenskih avtorjev v tuje jezike!) naredi naša država. Politiki bi se morali zavedat, da kjer zmanjka jezika, zmanjka naroda. In kjer zmanjka naroda, bo ob naslednjem potresu zgodovine zmanjkalo tudi države.

Zdaj, ko so se meje povsem odprle, je naše najbližje morje spet v Sesljanu. Za nekoga, ki živi od tega jezika, je spoznanje, da tam še vedno veliko ljudi govori slovensko, zelo razveseljivo. Ko se potem vrača po lokalnih cestah, mu pomanjkanje smerokazov od Nabrežine proti Komnu nadomestijo na italijanski strani živeči slovenski domačini. Povsem drugače pa je v Avstriji. Par let nazaj sem se ustavil v Bekštajnu in se sprehodil skozi tamkajšnjo samopostrežno. Nisem imel namena kupovat, le zanimalo me je, kaj vse imajo. Zazrtega v različne oblike kruhov me je mladenka za pultom nagovorila z »Wollen sie bitte?« Ne da bi razmišljal, sem vprašal: »A govorite mogoče slovensko?« To je mladenko tako zmedlo, da je samo nekaj slabovoljno zamrmrala in odšla na drugo stran, kjer pa je naletela na šefinjo, ki jo je vprašala, kaj takega si je gospod zaželel, da nimajo. Mlada prodajalka ji je razložila in se takoj nato vrnila k meni z iztisnjeno prijaznim slovenskim: »Ja, prosim, kaj pa želite?« Nakar sem jaz napravil usodno napako. Namesto da bi kupil deset različnih žemljic in štručk, sem rekel: »Samo zanimalo me je, če govorite slovensko.« Še zdaj se kesam, saj vem, da če v tisti trgovini ne bodo nikoli več govorili slovensko, je to tudi moja krivda, saj nisem izkoristil ponujene priložnosti, da jim pokažem, da se slovenščina splača.

Da ekonomska računica vpliva na uporabo jezika, je znano tudi iz slovenskega Porabja, kjer so si Slovenci izborili pravico, da se namesto slovenščine učijo nemščino, ki jim koristi pri zaposlitvi v tamkajšnji tovarni Opel in bližnji Avstriji. Državotvorno z naše strani bi bilo, da bi vsaj zdaj, ko je meja z Madžarsko odprta, ustvarili na slovenski strani čimveč možnosti zaslužka ne samo za Slovence iz Slovenije, ampak tudi za porabske Slovence.

Ekonomska računica pa ni edini razlog za uporabo jezika. Tujih jezikov se z veseljem učimo tudi zato, da uživamo v njihovi kulturni ponudbi. Za ponos do pripadnosti slovenstvu je poleg občutka, da pripadamo gospodarsko uspešnemu narodu, odločilnega pomena kultura, ki s tem postane tudi naša. Ob druženju z avstrijskimi Slovenci sem opazil, da najsi so še tako slovensko zavedni, so ponosni tudi na kulturo, ki so je deležni skozi znanje nemščine. Zato je bila po mojem mnenju velika napaka, da do satelitskega prenosa teve signala naša država ni storila ničesar za to, da bi naši rojaki na drugi strani Karavank lahko gledali naš program. Prepričan sem, da bi odlično sinhronizirane risanke ob nedeljskih dopolnevih prikupile slovenščino marsikateremu tamkajšnjemu otroku. Kot sem prepričan, da bi morali gledat na kulturo kot na osnovno obrambno dejavnost. In srčno upam, da se ne bližamo času, ko se bo to dokazalo tudi v praksi.